Minilo je točno mesec dni odkar sva z Mirom vijugala s Tolste Košute. Po tem mi ni več uspelo stopiti na smuči. Nikakor nisem našel pravega časa za smučanje, saj je prednost že dobivalo kolo. Kasneje pa sem bil še zaposlen s selitvijo in smučanje je popolnoma izpadlo iz načrtov. Mislil sem že, da sem za letos zaključil. Včeraj zvečer pa me je presenetil Matjaž in v trenutku sva se dogovorila za turco. Zjutraj ga poberem in že brziva v Mojstrano. Odločiva se, da greva pogledat v Kot. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da vreme zdrži. Najprej sva morala inštalirati smuči in pancarje na nahrbtnike, saj naju je najprej čakala hoja po suhem. Hodila sva po gozdu, ki trenutno zeleni in takoj ugotovila, da je noro lepo. Sledil je strm vzpon in kmalu sva bila na snegu. Pred nama je hodil gospod s kužkom, ki je brez težav rinil v klanec, čeprav se mu je globoko udiralo. Snega je bilo vse več in preobula sva se v pancarje. Še malo vzpona in lahko sva stopila na smuči. Po mesecu premora je bila hoja kar malo čudna in nekaj čas sem rabil, da sem padel v pravi ritem. Vzpon je potekal nemoteno do prihoda na zgornji plato, kjer sva za kratek časa morala sneti smuči. Odprli so se čudoviti pogledi na Vrbanove špice, Rjavino in uživala sva v pravi zimsko-spomladanski kulisi. Nadaljevala sva po prečki na levi. Vmes je začelo malo deževati, ko pa sva se približevala Staničevem domu, se je začelo tudi megliti. Upala sva, da to ne pomeni popolne zameglitve in poslabšanje vremena. In res sva imela srečo. Ravno, ko sva obrnila proti Kredarici se je razjasnilo in začele so naletavati suhe snežinke. Posijalo je sonce, zapihal je rahel veter in prizori so postali pravljični. Ustavila sva se na Rži in uživala v kulisi, ki nama jo je zopet pričarala narava. Na stari snežni podlagi je bil tudi kakšen centimeter, dva novega snega in že sva se veselila trenutka, ko se bova podpisala na svež sneg. Po okrepčilu in razgledovanju sva se spustila po svežem snegu in vriskala. Bilo je res lepo saj je sonce kar vztrajalo in nama omogočilo super vidljivost in fantastično smuko. Nižje sva se še malo usedla na skale, vpila nekaj sončne enrgije in uživala v tišini. Sledil je spust do prečke, kjer sva odsmučala po sledi predhodnikov v luknjo. Tudi tu je bila smuka odlična. Spust je malo zmotil le skalni skok, ki ga sneg ni prekril. Sledilo je malo telovadbe po skalah in skok je bil za nama. V nadaljevanju sva se morala povzpeti nazaj gor do izravnave. Po tem pa je sledila smuka po malo bolj gnilem snegu. Na koncu pa sva le imela še nekaj pravega putrčka. Le-ta je poskrbel, da sva smučanje zaključila z nasmehi na obrazu. Naložila sva si smuči na nahrbtnike in se spustila nazaj v dolino. Vmes naju je še malo poškropil dež, a ni bilo sile. Pri avtu sva ugotovila, da je bila smuka boljša kakor sva pričakovala. Srečna in zadovoljna sva se najprej ustavila v Mojstrani na rehidraciji, nato pa sva se odpeljeva domov. Krasen dan v gorah.

V soboto sva bila povabljena na poslovilno zabavo družine Zorić v Izolsko marino. Barbara in Borut sta se odločila, da skupaj z otrokoma dve leti jadrajo naokoli po svetu in se imajo fino. Res noro hudo. V kolikor ste ljubitelj jadranja in vas zanimajo podobne pustolovščine lahko njihove prigode spremljate na spletni strani www.sailingzana.com ali Facebook profilu. Midva z Mojco sva bolj ljubitelja “zemeljskih avantur” in sva se odločila, da na poslovilno zabavo odkolesariva. Z veseljem sta se nama pridružila še Nina in Marjan. V soboto ob 9h zjutraj smo štartali izpred bloka v Trnovem. Bilo je sveže in napovedan je bil jugozahodni veter. To je pomenilo, da nam bo vso pot rahlo pihalo v prsa. Najprej smo se zapeljali čez Barje do Borovnice in čez Verd do Vrhnike. V Vrhniki smo naredili kratek premor in se odžejali. Sledil je vzpon do Logatca kjer smo zavili na lokalno cesto proti Lazam in se tako izognili prometni cesti. Sonce nas je že lepo grelo, veter pa tudi ni bil premočan. V Lazah smo zavili desno na Planino in se po ovinkih povzpeli še višje proti Postojni. Tam smo si privoščili novo okrepčilo. Na z soncem obsijanem trgu smo lahko opazovali tudi poroko. Po rehidraciji smo nadaljevali v smeri morja in bili hitro v Razdrtem. Nadaljevali smo čez Senožeče in se povzpeli do vasi Rodik. Spustili smo se do Kozine kjer smo se zopet ustavili na kavici. Po Kozini je sledil še rahel vzponček, nato pa spust do Črnega Kala. Med tem, ko smo drveli po klancu navzdol smo v daljavi že lahko opazovali morje. Pri koncu spusta pa smo namesto levo zavili desno. Posledično smo pridelali še kratek vzpon do vasi Stepani. Sledil je strm spust do Rižane. Nadaljevali mso v smeri Kopra in v Dekanih zavili levo na kolesarsko pot Parenzana. Kmalu smo bili v Kopru. Na srečo je Nina že poznala pot do morja. Označitev na kolesarski stezi je precej konfuzna kot je to v naših krajih že navada. Ob morju smo kolesarili do Izole kjer smo se na pomolu pridružili veliki skupini ljudi na poslovilni zabavi. Nina je kmalu odšla, saj je bila dogovorjena s prijateljem. Mi pa smo malo poklepetali z nekaterimi prijatelji in znanci ter si ogledali jadrnico. Impresivna zadeva tale jadrnica. Ker smo imeli kmalu vlak v Kopru sva se počasi poslovila od Barbare in Boruta. V jadralnem klubu smo na hitro skočili še na pivo z Beraneki in Vlahiniči, in že smo drveli nazaj v Koper. Na železniški postaji smo kupili karte in imeli srečo, da ni bilo preveč kolesarjev. Vlak namreč ni imel vagona za kolesa, kar pomeni, da sprevodnik na vlak sprejme le toliko koles dokler je še omogočen prehod med sedeži. Še vedno mi ni jasno zakaj naši vlaki ne ponujajo prevoza s kolesi, ampak v tej deželi me nič več ne more prav močno presenetiti. Čeprav je vožnja trajala dve uri in štirideset minut smo se na vlaku prav fino zabavali. Sledila je samo še vožnja iz postaje v Ljubljani do Trnovega. To pa je bila za naju tudi zadnja noč v Trnovem. Od nedelje naprej sva zopet prebivalca Polja. 😉 Na turci se je nabralo 140 km in približno 1000 metrov vzpona.

V soboto se je ponovno obetalo lepo vreme in zamislil sem si malo bolj zahtevno turo. Odpeljala sva se do Kalc kjer sva pustila avto. Takoj sva začela z vzponom proti Hrušici. Sonce naju je lepo ogrelo in vzpon je potekal brez večjih težav. Tudi prometa na srečo ni bilo preveč, in hitro sva bila na Hrušici. Želela sva se izogniti cesti, zato sva zavila levo na makadam, ki naju je z nekaj spusti in vzponi pripeljal nazaj na glavno cesto. Spustila sva se v Podkraj in v vasi zavila levo na makadam, ki pelje na Nanos. Spet sva se po gozdu počasi vzpenjala proti turistični kmetiji Abram. Kmalu sva bila tam. Opazila sva kar nekaj krav in pa zapornika medveda, ki na kmetiji prebiva v majhni kletki in životari. Medved je atrakcija tamkajšnje gostilne. Ko gostje zadovoljnji s polnimi želodci odracajo iz gostilne, svojim otrokom radi pokažejo še medveda v kletki. Naj se ve kam spada zver. V kolikor ne v kletko pa na krožnik. Nadaljevala sva z vzponom proti koči. Naenkrat se je odprl pogled na cilj, ki naju je čakal v daljavi. Izgledalo je precej strmo in Mojca se je za trenutek malo ustrašila vzpona. Potolažil sem jo, da v kolikor bo prehudo, se bova obrnila. Čeprav sem vedel, da ne bo prehudo, se tak pristop vedno obnese bolje kot pa kakšno navijaško vzklikanje v smislu dej, dej sej bo šlo, ne jamri zdaj. Sledil je kratek spust do Podraške bajte, kjer sva prvič letos lahko vonjala vonj borovcev, ki je tako fantastičen, da ti nujno nariše nasmeh na obraz. Borov gozd res obožujem. Na križišču sva zavila levo in začel se je zahtevnejši del vzpona prpti Vojkovi koči. Čeprav je najstrmejši odsek celo asfaltiran oziroma betoniran, pa je vseeno potrebno dodobra pristiskati na pedala. Za nagrado je ves čas vzpona naravna kulisa res fantastična in napor pri vzponu preprosto izgine. Kmalu sva prišla na malo bolj položen del makadama. Še nekaj sto metrov in že sva bila pri koči. Privoščila sva si radler in palčke ter se malo odpočila. Po premoru sva odšla še do antene in se razgledala naokoli. Vidljivost ni bila najboljša, dobro pa se je videlo kam se morava še spustiti. Za spust sva izbrala makadam, ki pelje malo bolj levo od glavnega po katerem sva se vzpenjala. To se je izkazalo za manjšo napako saj je le-ta pregrob za najini kolesi. A kljub temu sva jih ob spustu z lahkoto krotila. Dodatno pa sva okrepila še mišice rok in ramenskega obroča. Po grobem spustu sva se priključila nazaj na betonirano cesto po kateri sva se vzpenjala. Sledila je spust do križišča kjer sva nadaljevala naravnost proti lovski koči. Od ozkega prehoda med skalami pa je letalo po asfaltirani cesti s serpentinastimi ovinki z vetrom in soncem v laseh. Bilo je res noro, dokler nisva na koncu ugotovila, da sva se iz 1200 metrov nadmorske višine spustila na 210 metrov. Po stari cesti Razdrto – Vipava sva se morala ponovno povzpeti do Razdrtega na višino 570 metrov. Noge so postajala utrujene in hitrost ni bila več prava. Od Razdrtega sva po glavni cesti kolesarila do vasi Dilce, kjer sva zavila levo v smeri Predjamskega gradu. Po lokalni cesti sva kolesarila gor in dol. V Predjamo sva prispela, ko je sonce že začelo zahajati in nisva imela časa, da bi si ogledala še Predjamski grad. Začela sva z vzponom nazaj na Hrušico iz vasi Bukovje. Ko sva prispela na Hrušico je bilo že skoraj temno in sledil je še spust do Kalc. Ker se je že močno shladilo in sva se zaradi teme spuščala precej hitro sva bila pri avtu že kar pošteno ohlajena. Prste sem imel popolnoma trde in snemanje prednjega kolesa je postalo zanimivo opravilo. Za nama je bila res lepa tura in totalno hud kolesarski dan. Le za ogled gradu nama je zmanjkalo časa. Pa drugič. 🙂 Celotna tura je dolga 86 km in se povzpne za 2250 metrov.