Mojca leti z Nanosa.

V soboto se je ponovno obetalo lepo vreme in zamislil sem si malo bolj zahtevno turo. Odpeljala sva se do Kalc kjer sva pustila avto. Takoj sva začela z vzponom proti Hrušici. Sonce naju je lepo ogrelo in vzpon je potekal brez večjih težav. Tudi prometa na srečo ni bilo preveč, in hitro sva bila na Hrušici. Želela sva se izogniti cesti, zato sva zavila levo na makadam, ki naju je z nekaj spusti in vzponi pripeljal nazaj na glavno cesto. Spustila sva se v Podkraj in v vasi zavila levo na makadam, ki pelje na Nanos. Spet sva se po gozdu počasi vzpenjala proti turistični kmetiji Abram. Kmalu sva bila tam. Opazila sva kar nekaj krav in pa zapornika medveda, ki na kmetiji prebiva v majhni kletki in životari. Medved je atrakcija tamkajšnje gostilne. Ko gostje zadovoljnji s polnimi želodci odracajo iz gostilne, svojim otrokom radi pokažejo še medveda v kletki. Naj se ve kam spada zver. V kolikor ne v kletko pa na krožnik. Nadaljevala sva z vzponom proti koči. Naenkrat se je odprl pogled na cilj, ki naju je čakal v daljavi. Izgledalo je precej strmo in Mojca se je za trenutek malo ustrašila vzpona. Potolažil sem jo, da v kolikor bo prehudo, se bova obrnila. Čeprav sem vedel, da ne bo prehudo, se tak pristop vedno obnese bolje kot pa kakšno navijaško vzklikanje v smislu dej, dej sej bo šlo, ne jamri zdaj. Sledil je kratek spust do Podraške bajte, kjer sva prvič letos lahko vonjala vonj borovcev, ki je tako fantastičen, da ti nujno nariše nasmeh na obraz. Borov gozd res obožujem. Na križišču sva zavila levo in začel se je zahtevnejši del vzpona prpti Vojkovi koči. Čeprav je najstrmejši odsek celo asfaltiran oziroma betoniran, pa je vseeno potrebno dodobra pristiskati na pedala. Za nagrado je ves čas vzpona naravna kulisa res fantastična in napor pri vzponu preprosto izgine. Kmalu sva prišla na malo bolj položen del makadama. Še nekaj sto metrov in že sva bila pri koči. Privoščila sva si radler in palčke ter se malo odpočila. Po premoru sva odšla še do antene in se razgledala naokoli. Vidljivost ni bila najboljša, dobro pa se je videlo kam se morava še spustiti. Za spust sva izbrala makadam, ki pelje malo bolj levo od glavnega po katerem sva se vzpenjala. To se je izkazalo za manjšo napako saj je le-ta pregrob za najini kolesi. A kljub temu sva jih ob spustu z lahkoto krotila. Dodatno pa sva okrepila še mišice rok in ramenskega obroča. Po grobem spustu sva se priključila nazaj na betonirano cesto po kateri sva se vzpenjala. Sledila je spust do križišča kjer sva nadaljevala naravnost proti lovski koči. Od ozkega prehoda med skalami pa je letalo po asfaltirani cesti s serpentinastimi ovinki z vetrom in soncem v laseh. Bilo je res noro, dokler nisva na koncu ugotovila, da sva se iz 1200 metrov nadmorske višine spustila na 210 metrov. Po stari cesti Razdrto – Vipava sva se morala ponovno povzpeti do Razdrtega na višino 570 metrov. Noge so postajala utrujene in hitrost ni bila več prava. Od Razdrtega sva po glavni cesti kolesarila do vasi Dilce, kjer sva zavila levo v smeri Predjamskega gradu. Po lokalni cesti sva kolesarila gor in dol. V Predjamo sva prispela, ko je sonce že začelo zahajati in nisva imela časa, da bi si ogledala še Predjamski grad. Začela sva z vzponom nazaj na Hrušico iz vasi Bukovje. Ko sva prispela na Hrušico je bilo že skoraj temno in sledil je še spust do Kalc. Ker se je že močno shladilo in sva se zaradi teme spuščala precej hitro sva bila pri avtu že kar pošteno ohlajena. Prste sem imel popolnoma trde in snemanje prednjega kolesa je postalo zanimivo opravilo. Za nama je bila res lepa tura in totalno hud kolesarski dan. Le za ogled gradu nama je zmanjkalo časa. Pa drugič. 🙂 Celotna tura je dolga 86 km in se povzpne za 2250 metrov.

Vzpon na Hrušico. Obetal se je lep dan.

V teh časih aktualno sporočilo.

Na Hrušici.

Začelo se je kolesarjenje po gozdnih makadamih.

Vas Podkraj.

Medved v kletki. Žival je obsojena na životarjenje in propad.

O hudiča lej kam je potrebno še prikolesariti.

Vmes pa čudoviti spusti.

Res lepa narava za kolesarjenje.

Strm vzpon a Mojca se ne da.

Počitek pri koči.

Pri anteni sva se razgledala naokrog.

Dol je letelo in kamenje je frčalo na vse strani.

Pogled na spust in cerkev Svetega Hieronima.

Na spustu je bilo potrebno tudi čez tunele.

Nazaj na Razdrto pa ob avtocesti.

Kurimo travnike , da je vse zakajeno. Nacionalni šport št. ena trenutno.

Sonce zahaja in postaja hladneje. Na srečo se morava še povzpeti na Hrušico.

Nazaj na Hrušici.

Ovinek na cesti, ki se spusti do Iške.

V nedeljo se je napovedovalo malo bolj toplo vreme in z Mojco sva odkolesarila v smeri jugovzhod. Takoj na začetku ture naju je na Barjanski cesti z bojnim krikom dodobra zbudila ženska, ki nadira ljudi, ko se pripelje mimo s kolesom. Psihične bolezni so v porastu in še posebno spomladi so taki izpadi kar pogosti. Vožnjo sva nadaljevala čez Barje, Ig in Smrjene. Ob potoku Želimeljščica sva prispela do vasi Ščurki in se po simpatičnem vzponu povzpela na Javorje. Od tam sva se po makadamu spustila v Rob. Kazalo je, da se morda obeta nekaj sonca. Začela sva z vzponom do vasi Krvava peč, a sonce se je zopet skrilo za oblaki. Cesta je bila brez prometa, ptički so žvrgoleli in vzpon v takih razmerah res hitro mine. V Krvavi peči sva se ustavila za kratek čas in poslušala nekaj nasvetov lokalnega pohodnika, ki nama je svetoval kje morava nadaljevati. Sledilo je kolesarjenje po gozdu kjer ne srečaš žive duše, kjer prebivajo medvedi in kjer ni prometa. V križišču poti E6 in E7 sva se po serpentinastih ovinkih spustila navzdol do reke Iške. Makadam ni bil pregrob, čeprav je potrebno biti kar previden, da kakšnega ovinka ne preskočiš. Od mostička naprej sva se začela vzpenjati proti Blokam. Med vzponom sva naredila kratek premor in nekaj malega pojedla. Nadaljevala sva z vzponom dokler se nisva priključila cesti, ki skozi vasi Polšeče in Jeršiče pripelje do vasi Sveti Vid. Od tam pa prečka čez gozdove do asfaltne ceste, ki pripelje na Rakitno. Še malo sva se morala povzpeti, potem pa divji spust do Rakitne in naprej do Barja. Čez Barje mimo Črne vasi sva imela rahel vetrič v hrbet in v Ljubljani sva bila en, dva, tri. Nabralo se je 86 kilometrov in 1600 metrov vzpona. Res lepa turca, ki bo postala še lepša, ko drevesa dokončno ozelenijo.

Pogled na Krim ni obetal ravno lepega vrtemena.

Pri potoku Želimeljščica je že malo bolj zeleno.

Napad ščurkev.

Vzpon na Javorje.

Iz gozda je prihlačal medved, na srečo lesen.

Spust v Podhojni Hrib

Mojca si ogleduje lokalne informacije

Končno nekaj barv ob poti.

Vas Pečki

Imela sva celo 5 minut sonca.

Postajalo je vse bolj krvavo.

Dokler nisva prispela v Krvavo Peč

Spust v Iško

Tolmuni v Iški.

Vzpon iz Iške.

Premor in okrepčilo.

Prišla sva do asfaltne ceste, ki pelje na Rakitno.

Poziram, za mano pa zahodni vrh Tolste Košute.

Miro me v nedeljo zvečer pobara, če bi šel v ponedeljek smučat. Ni mu treba vložiti preveč energije v prepričevanje, kajti takoj sem za. Predlagam Tolsto košuto za katero se mi je zdelo, da bi v trenutnih razmerah morala nuditi odlično smuko. Zjutraj se odpeljeva naprej od Košutnika in parkirava le nekaj sto metrov stran od parkirišča. S smučmi na nahrbtniku sva nadaljevala do planine Dolge njive kjer sva stopila na smuči. Sonce je že lepo ogrelo južna pobočja Košute in začne se nama dozdevati, da bi smučarija znala biti zelo ugodna. Strumno in veselo napredujeva po strmini pod zahodni vrh. Tam se zaradi lepše in nedotaknjene flanke odločiva rajši za vzhodni vrh. Obideva napihani del in že sva na vrhu. Na vrhu sva posrkala sončno energijo, pomalicala Mirove okusne doma narejene energetske ploščice in se počasi pripravila za spust. Jaz ne bi bil srečen, če ne bi nekaj pozabil. Tokrat so bila to sončna očala in vse bolj se mi je bleščalo pred očmi. Spustila sva se po pobočju in začel se je spomladanski turni smuk presežkov. Najprej po strmem pobočju, nižje pa sva zavila v graben kjer je bila podlaga še boljša. Vse do planine sva vijugala in vriskala od sreče. Še na planini se je dalo lepo peljati, čeprav je na nekaterih delih sonce že močno stanjšalo snežno odejo. Tudi po cesti je šlo brez težav in na koncu sva morala smuči nositi le slabih 5 minut. Sledila je še analiza, rehidracija in čebljanje v Tršiškem pubu. Bilo je res fantastično in tak začetek tedna privoščinm vsakemu. Ajde.

Na planinini Dolge njive. Sonček je že osijal Košuto in že slutiva, da bo podlaga prava.

Sva že nad planino. Pogled na Plešivec.

Reževa flanko in uživava v miru ter pogledih.

Na vrhu se Miro rad malo uleže in fotka.

Košutnikov Turn.

Miro na vrhu.

Miro se je malce preveč približal luknji, ki te popelje v Avstrijo 😉

Kakšen stiler na strmini pod vrhom.

Juhuhu, pobočje za prste obliznit.

V grabnu pa nora podlaga.

Kakšna nora smuka.

Tudi nižje se je dalo še lepo vijugati.

Element gozdne telovadbe na koncu.