Na vrhu ob kupu kamenja.

Dočakali smo trenutek, ko nam ARSO zaradi koncentracije trdih delcev v zraku odsvetuje gibanje na prostem. Koliko let prostega gibanja po normalnem zraku nam torej še preostane? Situacija je res katastrofalna. Vse možno onesnaženje, ki presega že vse meje normalnega bo v prihodnosti vse bolj vplivalo na naše življenje. Kako bo vse to vplivalo na tiste za nami rajši ne razmišljam preveč. Važno je, da večina ljudi o tem ne razmišlja. Potrebno je ostati optimist in nič narediti. Pasivno spremljanje dogodkov je danes ključnega pomena za ohranitev človeka. V kolikor bi hoteli boljše življenske razmere tvegamo spremembe. Le te pa niso preveč dobrodošle.
Kakšna je koncentracija trdih delcev v Trbovljah, pa sva danes preverila z Mojco. Odpeljala sva se do ceste z imenom Tončka Čeč v Trbovljah. Zagrizla sva v strmino in se hitro vzpenjala. Vreme je bilo oblačno vendar toplo. Kmalu sva se morala sleči. Višje je začel pihati močan veter a sva na srečo prišla v zavetje bukovega gozda. Čez gozd sva se povzpela do cekrvice Svete Marije in naprej do gostišča Planina. Od gostišča naprej pa sva prišla na čistino kjer je res močno pihalo. Sledil je zadnji vzpon proti vrhu. Hitro sva prišla v meglo in malo zgrešila pot. Kmalu sva ponovno našla pot in se povzpela na vrh kjer naju je pričakal kup kamenja. Zaradi megle in vetra so bile razmere na vrhu precej pravljične. Imela sva občutek, kot, da sva nekje na drugem koncu sveta. V nekakšni pravljici kjer je vse drugače. Spustila sva se nazaj do gostilne kjer sva odšla na kavico. Sledil je spust do Planinske vasi kjer sva zavila desno na drugo pot, ki pripelje iz Trbovelj skozi vas Klek. Hitro sva bila v dolini in sledil je še sprehod po Trbovljah nazaj do avta. Presenetilo naju je koliko hiš in blokov je v Trbovljah. Res presenečenje. V kolikor se skozi mesto pelješ samo z avtom, ne vidiš vseh stavb, ki se nahajajo tudi na klancih izven središča mesta. Aja, trdi delci, so se zaradi vetra morda malo porazporedili po okolici, a bili so kar dobro zastopani.

V gozdu je manj pihalo.

Teloh.

Cerkev.

Vstop v meglen gozd.

Pravljica.

Pravljica II

Na vrhu.

Odhajam…

Listje je frčalo naokrog.

Mojca si ogleduje Trbovlje.

Mojca na vrhu Roviškovca.

Danes pa sva z Mojco skočila na Roviškovec, 930 metrov visok vrh poleg Zasavske svete gore. Zapeljala sva se do vasi Mlinše. Od tam sva se po asfaltni cesti povzpela do vasi Zabava. Vedno me navdušujejo nenavadna imena slovenskih vasi. Tega še nisem videl. Po krajši zabavi sva se po poti čez travnike povzpela do ceste, ki pelje na Zasavsko sveto goro. Od tam pa pot zavije desno v gozd in sledi strm vzpon do Zasavske svete gore. Na vrhu naju je pričakalo sonce in naju lepo ogrelo. Sledil je krajši strmi spust do križišča. Od tam pa pot zopet zavije v klanec in sledi strm a kratek vzpon na Roviškovec. Na vrhu sva se malo razgledala proti Kamniško-Savinjskim alpam in Čemšeniški planini. Vrnila sva se po isti poti v Mlinše. Lep, kratek a strm vzpon. Premagati je potrebno 630 višinskih metrov.

Pričela se je zabava.

Sončenje pred kapelco.

Pogled na KSA.

Na poti sva srečala veliko kozolcev.

Pogled z vrha Velike Planine v dolino.

Z Nino sva se odpravila na Veliko Planino. Avto sva, kot se spodobi, pustila kar pri Kalcitu in jo mahnila navkreber. Najprej sva nekaj časa hodila po eni najbolj obleganih poti naokorog. Kasneje, ko pot zavije levo v hrib se je vse skupaj malo umirilo in začela sva uživati v miru in tišini. Sčasoma se je začela pojavljati snežna odeja, ki pa jo je res samo za vzorec. Ko sva stopila iz gozda naju je pozdravil še mrzel veter. Švignila sva mimo Domžalskega doma in se sprehodila še do Gradišča. Na vrhu je bilo kar mrzlo in pozdravila naju je še manjša snežna ploha. Sledil je povratek v dolino. Ujela sva lep dan. Malo sonca, snežne plohe, mrzlega vetra in nekaj centimetrov snega. No, pa tudi vzpon in spust ni od muh. Potrebno je premagati 1275 metrov višinske razlike. Nina bo nagrajena s kar močnim musklfibrom v stegenskih mišicah. 🙂

Pot je strma in počasi sva prišla do snega.

Opa, na planini pa je že malo bolj zimsko.

Nina je bila vesela, da je na vrhu.

Oblakov je bilo ravno toliko, da so zakrili sonce.