Krožna pot skozi Žrelo na Storžič. Spust čez Škarjev rob na Javorniški preval, naprej na planino Javornik in Veliki Javornik.

Pogled na Storžič z Velikega Javornika.

Kljub ne preveč obetavnim napovedim za gore sem se danes odločil za vzpon na Storžič. Še nikoli se nisem na Storžič povzpel skozi žrelo. Avto sem pustil malo naprej od parkirišča pri Slaparski vasi in se odpravil do doma pod Storžičem. Od doma naprej se pot hitro postavi pokonci. Ubral sem precej hiter tempo in kmalu sem vstopil v zavarovani zelo zahtevni del poti. Pot me je navdušila saj je bila skala skoraj ves čas suha in res je bil užitek, ko sem brez težav drvel porti vrhu. Drugače je pot v primerjavi z drugimi zelo zahtevnimi potmi ena lažjih in nikjer ni prevelike izpostavljenosti. Vseeno pa je fino, da se je lotijo že malo izkušeni planinci. Jaz pa sem danes doživel nekaj kar v gorah še nisem videl. Tik preden pot ob jeklenicah privede na vrh grebena med Storžičen in Psico sem dohitel skupino dveh gospodov in gospe. Z njimi pa je bil tudi velik pes huski. Že ideja, da vzameš psa na zelo zahtevno pot je vsekakor vredna svojega denarja. Na zadnjem odseku poti, ko sem jih dohitel pa sem kar slutil, da bo nekaj narobe. Pes je zadnjih nekaj metrov preden izplezaš na vrh dobil napad panike. Očitno je hotel čimprej zaključiti s to potjo. Nenadoma se je nagonsko pognal proti izstopu in sprožil veliko kamenja, ki je začelo frčati nazaj. Gospa se je hitro pritisnila ob steno, sam pa sem se odločil za igrico “Izogni se izstrelkom s premikanjem levo desno”. Na srečo se je vse dobro končalo. 1x pa lahko ugibate kdo od naju je nosil čelado? Seveda moram omeniti, da v trenutko ko sem jih dohitel in prehitel nisem bil deležen nobenega opravičila. Res pravi ambasadorji gorništva. Nadaljeval sem po grebenu proti vrhu in sonce je začelo res pošteno greti. Na vrhu je bilo kar precej ljudi in kmalu sem se odpravil v dolino po poti Čez Škarjev rob. Med potjo sem se odločil, da bom turo še malo podaljšal. Nadaljeval sem do Javorniške planine in na vrh Velikega Javornika. Na klopci sem v tišini, obsijan s toplimi sončnimi žarki, posedel na klopci in užival v razgledih. Sledil je še spust v dolino mimo kmetije Rekar in krog je bil sklenjen.

Voda je tekla iz vseh strani.

Pogled nazaj v Žrelu.

Del strme poti na poti skozi Žrelo.

Izstop iz Žrela in pogled na greben Storžiča, ki pa še ni vrh.

Pogled nazaj v Žrelo in prehojeno pot.

Aha tukaj pa smo že bližje vrhu.

Greben po katerem sem prišel in Kriška gora v ozadju.

Pogled v dolino z vrha.

Na vrhu. V zadju Košuta.

Spust v dolino čez Škarjev rob. Nekaj ledenih flikc, ki pa se jih brez težav lahko obvozi po skalah.

Čudovit gozd na poti proti Javorniškem prevalu.

Javorniška planina z Velikega Javornika.

Kočna v daljavi.

Pogled na Storžič pri kmetiji Rekar.

Krožna pot po čudovitih Bohinjskih planinah

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vogel-slatna.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/film-vogel-slatna.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Obetal se je lep dan. Pridružil se nama je Marjan in že smo drveli v Bohinj. Na planino Blato seveda. Letos sem se res zataknil na planini Blato in bom dodobra prečesal gore okrog Bohinja. Napotili smo se proti Planini pri Jezeru kamor smo prispeli zelo hitro. V načrtu sem imel, da bi odšli po markirani poti po dolinici Za Kopico do Vrat in nato zavili desno na Zadnji Vogel in se po vrhovih sprehodili do Slatne in nazaj v dolino. No, že pri planini Dedno polje pa smo namesto v smeri doline Za Kopico zavili proti planini Ovčarija. Sonce nas je že čudovito grelo in čas je hitro mineval. Tako smo kmalu prispeli do Štapc in ni nam preostalo drugega kot, da se povzpnemo pod Malo Tičarico. Nadaljevali smo v smeri velike Tičarice in se na primernem mestu odločili, da zavijemo desno in po brezpotju prispemo v dolino Za Kopico. Nismo imeli veliko časa ker je Marjan moral zaradi koncerta prispeti v Ljubljano do 17h. Poslovili smo se od Zadnjega in Srednjega Vogla. Po gamsovih stezicah smo hitro prišli do doline Za Kopico od koder smo jo kar naravnost navzgor zašibali proti vrhu prvega Vogla. Začelo je pihati in na trenutke je bil veter kar malo siten. Na vrhu pa smo se samo premaknili na severno stran in veter je popustil. Sonce pa je dodobra ogrelo naše kosti. Po razgledih in okrepčilu smo se spustili proti Slatni in se povzpeli še na vrh. Najprej smo se hoteli spustiti po grapi, ki pa je močno naložena s kamni, ki pospešeno drvijo v dolino. Na nekaterih mestih pa je tudi malo zasnežena. Nekje v prvem delu smo se premislili in se rajši spustili proti jugu nazaj v dolinico Za Kopico. Sledil je še sprehod do planine Dedno polje in naprej do planine Blato. Marjana sva odložila v Šiški ob 16:45 in načrt nam je popoloma uspel. Preživeti lep sončen dan v gorah in se vrniti pred 17 uro. Spremenil se je le začrtan del poti kar pa je v hribih pogosta praksa.

Čudovite pastirske hišice na Planini pri Jezeru.

Smo že prispeli na planino Dedno polje.

Tik preden se pot spusti na planino Ovčarija.

Pod Malo Tičarico je bilo še nekaj flikc snega.

Ja nimamo kaj, kar tukaj direktno na prvi Vogel jo bomo ucvrli.

Pogled na Veliko Zelnarco.

Mala in Velika Tičarica sta že za nami.

Kmalu bomo na vrhu. Malo je treba poprijeti še za skalo.

Uživamo na vrhu. Pogled na Debeli vrh in špičko v ozadju – Triglav.

Stara “frenda” ni kaj.

Pogled na Slatno in Kredo. Ogradi v ozadju.

Mojca se razgleduje na Slatni.

Bosna in Hercegovina, Črna Gora, avgust, 2012

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/balkan2012.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/balkan2012.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

V avgustu, ko sva hribolazila po planinah Balkana sva posnela tudi nekaj filmskega materiala. Končno mi je uspelo zmontirati kratek filmček kjer lahko okusite lepote planin v Bosni in Črni Gori. Sicer imam na objektivu fotoaparata že najmanj tri madeže ampak kaj čmo. V kolikor koga zanima kaj več pa naj si le gre ogledati v živo.