Na Mrzlico in okoliške klance v najhujši sopari

Krajinski park Mrzlica

Z Marjanom sva se domenila, da udariva eno pravo “gor in dol” turo. Marjan je navijal za Posočje, meni pa se ni dalo voziti tako daleč. Predlagal sem, da zavijeva v Zasavje kjer se vedno najde dovolj klancev in ne preveč obljudenih cest. Že, ko sva se peljala v Trbovlje sva slutila, da zna biti precej soparno. Prejšnji dan je namreč padal dež. V Trbovljah sva parkirala avto pred Mercatorjem, od koder sva se po tem, ko je Marjan zaužil manjši zajtrk, zapodila proti Mariji Reki. V Gabrskem se je cesta začela vzpenjati in začelo se je popolno švicanje. Vlaga je bila tako močna, da sem se po petih minutah počutil, kot da me je zalil val vode. Teklo je iz vseh možnih koncev in na vrhu vzpona sva bila popolnoma premočena. Pogled nazaj nama ja razkril vlažni oblak nad Trbovljam, ki se je počasi dvigal in naju spremljal še lep del poti.

Sopara nad Trbovljam.

Marjan je popolnoma moker.

Sledilo je malo spusta, nato pa precej strm vzpon proti Mrzlici. Malo sem že pozabil, ampak asfaltna cesta proti vikend naselju je res precej strma. Premagala sva klanec in sledil je makadam do koče. Še vedno je bilo zelo soparno in očala sem imel že popolnoma orošena. Švic mi je zalil tudi fotoaparat in nekaj fotografij je bilo posledično precej meglenih.

Pravzaprav je vse mokro.

Povsem premočena sva prišla do koče na Mrzlici. Ker sva popila že skoraj vso vodo sva se nadejala novih zalog tekočine. Pričakalo pa naju je obvestilo o krajšem dopustu, ki so si ga privoščili v koči. Nisva se preveč razburjala, kajti je le prav, da si tudi osebje v koči kdaj malo odpočije. Bova že dobila vodo nekje drugje. Vlaga je tako močno izstopala iz telesa, da ko sem snel čelado sem imel vodo tudi v žlebovih pod čelado. Res ne vem kdaj sem bil nazadnje tako moker.

Mašinci na Mrzlici.

Res je.

Vsa premočena sva se spustila nazaj do asfaltne ceste kjer sva zavila desno na Savinjsko stran v smeri Prebolda. Po ne preveč strmih ovinkih sva letela v dolino. Pri drugem odcepu sva zavila levo v hrib in zopet začela z vzponom. Pod Reško planino sva se vzpenjala do vasi Miklavž pri Taboru, kjer pa se je cesta začela spuščati. Ti konci so res precej osamljeni in na enem izmed ovinkov sem se skoraj zaletel v dve srni. Na srečo sta me pravočasno zagledali in odskočili v gozd. Sledil je spust do vasi Tabor. Tu sva bila že precej žejna in kot naročeno sem zagledal vodno pipo na pokopališču. Priklopila sva se na vodo in v trenutku sem spil liter vode.

Še vedno vse puhti.

Prihod v Tabor. Komaj čakava vodo.

Zanimiva hiša.

Napolnila sva še bidone in odbrcala nataj v hrib. Tokrat naju je čakal še zadnji vzpon, ki pa je obetal kar precej poganjanja pedal navzgor. Zopet sva obrnila smer in se napotila po cesti proti Zajčevi koči. Na začetku je bila cesta asfaltna, po nekaj kilometrih pa se je spremenila v strm makadam. Morala sva pribrcati do koče na Vrheh kjer se je cesta zopet začela spuščati. Sčasoma sva le prispela in sledil je krajši premor. Marjana sem vprašal ali še švica in odgovoril mi je, da ne, kajti nima več kaj izločiti. 🙂 Res je bilo peklensko soparno.

Vroč vzpon. Marjan švica.

Švica še bolj.

Premor.

Po počitku sva se spustila nazaj na cesto, ki naju je pripeljala na prelaz Marija Reka. Malo sva se spustila proti Trbovljam, nato pa zavila levo proti vasi Čeče. Cesta naju je prijeto presenetila. Prometa ni bilo in na ovinkih pred spustom v Trbovlje je bilo res užitek spuščati z veliko hitrostjo. Pridrvela sva v Trbovlje in tura je bila zaključena. Za nama je bilo 55 km in 1800 metrov vzpona. Strinjala sva se, da je bila to ena izmed najbolj soparnih voženj kar sva jih kdaj odpeljala. Celo Garmin je sporočil, da je bila vlaga 100%. 🙂

Smer Trbovlje.