Na vrhu Gozdnika.

V nedeljo sem imel precej zmatrane noge, kajti od četrtka naprej so si športne aktivnosti sledile v precej peklenskem tempu. Mojci sem predlagal obisk Šmohorja in vzpon na Gozdnik. Z avtom sva se odpeljala do Liboj. Na izhodišču za Šmohor sva pustila avto in se začela vzpenjati. Na mojo nesrečo je bila pot tako strma, da sem že v prvih petih minutah začutil pekoče noge in takoj mi je bilo jasno, da bo nadaljevanje kar pestro. Strma pot je trajala še kar nekaj časa in na srečo so naju obdajale čudovite, visokorasle in košate bukve. Bila sva si enotna, da že dolgo nisva videla tako lepega in zdravega gozda. Sčasoma se je pot le izravnala in kmalu sva prispela do doma na Šmohorju. Naredila sva kratek premor in se pri domu dobro odžejala. Pred domom je bila tudi večja skupina kolesarjev. Pomislil sem, da bo potrebno v te konce enkrat tudi prikolesariti. A tokrat, mi je hoja glede na moje razbolene noge prav ustrezala. Čez čudovite zelene travnike sva jo mahnila naprej proti Gozdniku. Vmes sva nekaj časa hodila po makadamu, dokler nisva stopila na gozdno pot, ki se je začela strmo vzpenjati proti vrhu Gozdnika. Ponovno sva prispela v čudoviti zeleni gozd kjer je na tleh rasla zelena trava in vse skupaj je izgledalo kot v pravljici. Vzpon je bil strm, a je minil hitro, kajti v takem okolju se človek umiri in korak postane lahek. Prispela sva na vrh kjer stoji majhen lesen bivak Florjana Šona. Kar nekaj časa sva v miru in tišini, obdana z zelenjem, sedela na klopci in uživala. Spustila sva se na drugo stran kjer se je pojavil čemaž. Ker trenutno cveti je bilo vse belo. Po strmem spustu sva pri vikend hišicah zavila desno in se po makadamu spustila nazaj do odcepa. Na odcepu sva zavila levo v smeri Liboj. Ker sva hotela narediti krožno pot sva zadnjih nekaj kilometrov hodila po asfaltni cesti, ki pa na srečo ni prometna. Med potjo sva prišla tudi do kmetije, ki naju je presenetila z mini kampom. V kampu so večinoma plezalci, ki plezajo v Kotečniku, enem izmed največjih naravnih plezališč v Evropi. Midva sva nadaljevala s hojo v dolino, dokler nisva prišla do avta. Sledila je vožnja do Laškega kjer sva se ustavila in naredila kratek sprehod naokoli. Vmes sva se usedla v lokal, kjer sem natakarico kot po navadi vprašal ali imajo Laško pivo. Točeno, mrzlo je steklo po grlu kot naročeno. Sledila je samo še vožnja čez Hrastnik v Ljubljano. Lep izlet. Priporočam.

Travniki na Šmohorju.

Vzpon na Gozdnik.

Poteka po čudovitem gozdu.

Na vrhu.

Čemaž.

Rožice na travniku.

Laško.

Začenja se poletje in čas prireditev 😉

Jutranji pogled na Jalovec.

Po meglenem vikendu se je napovedovalo lepo vreme. Z Matjažem sva se zapeljala v Planico in parkirala avto na zadnjem parkirišču. Bila sva zgodnja, a v Planici je bilo že veliko ljudi saj je potekal svetovni pokal v smučarski tekih. Namenila sva se v Jalovčev ozebnik preveriti razmere. Že na poti proti Tamarju je sonce lepo obsijalo vrh Jalovca. To je bil prvi znak, da se obeta čudovita tura z vsemi možnimi presežki. Hitro sva bila v Tamarju in odkurila sva jo mimo koče naprej proti Jalovcu. Temperatura je bila ravno pravšnja in hitro sva bila ven iz gozda. Na pobočju sva zagledala štiri postave, ki so se vzpenjale proti ozebniku. Nadaljevala sva v poštenem tempu in kmalu sva morala natakniti srenače. Sneg je bil suh in na strmejšem terenu je začelo drseti. Z srenači sva lahko spet pospešila in se kmalu znašla pri začetku ozebnika. Smuči sva si pripela na nahrbtnik, si nadela čelade, na pancerje sva si namontirala dereze, v roke sva vzela cepin in se zapodila direktno po ozebniku. Čeprav je naporno prenašati vso opremo, pa se napor ne more primerjati s čudovito kuliso, ki nama jo je pričaral ozebnik v kombinaciji s snegom. Stene so bile obarvane v belem vzorcu, na vrhu pa se je že videlo sonce. Z velikim užitkom sva nadaljevala s hojo in hitro sva bila pri izhodu iz ozebnika kjer naju je obsijalo sonce. Še malo vzpona in odprli so se čudoviti razgledi naokoli. Pogled nazaj pa je postregel s čudovitim izstopom iz ozebnika, ki res izgleda nekaj posebnega. Sprehodila sva se še do stene Jalovca kjer sva odložila opremo. Sledilo je vprašanje Matjaža ali si želim tudi na vrh Jalovca in kot iz topa sem izstrelil, da si to vsekakor želim. Še dobro, da v tistem trenutku nisem vedel kaj točno me čaka. Po kratkem premoru sva brez nahrbtnikov začela z vzponom. Takoj na začetku naju je pričakal žleb v katerem je bila skala malo ledena in sneg na nekaterih mestih precej sipek. No, še vedno je bilo dovolj prostora za kvalitetne stopinje kjer so dereze lepo držale. Vse boj sva se vzpenjala in kar naenkrat je postalo pošteno strmo. Za trenutek sem se ustavil, pogledal nazaj in ugotovil, da tu ni več šale. Morebitni zdrs bi se vsekakor končal klavrno. Počasi in previdno sva nadaljevala z vzponom in kmalu prispela na greben. Po grebenu desno sva se povzpela na vrh. Na vrhu je bilo res fantastično. Ne preveč mrzlo, razgledi daleč naokrog in bila sva čisto sama. Užival sem v danem trenutku, ki pa mi ga je vsake toliko časa pokvarila misel na to, da bo potrebno še dol. Hmm, to bomo reševali sproti sem si rekel in do konca sem užil lepote vrha. Kmalu je začelo zebsti in začela sva s spustom. Na grebenu sva srečala dekle, a je nisva prepoznala. Kasneje se je izkazalo, da sva jo srečala že zjutraj na izhodišču v Tamarju. Spust je potekal v precejšnji koncentraciji, ki se je nanašala predvsem na moje gibe. Bil sem popolnoma skoncentriran. Tako močno, da sem pozabil celo na bolečino, ki mi jo že nekaj časa povzroča pancar na levi nogi. Lepo počasi sem se spustil do žleba kjer pa me je presenetila vrv Italijana, ki se je vzpenjal mimo mene. Ko sem prišel ven iz žleba sem videl, da je spodaj še drugi možakar in da sta bila navezana. Spraševal sem se kaj bi to pomagalo obema, če bi prvi zdrsnil navzdol. Uspelo se mi je izvleči iz zoprnega žleba in Matjaž me je že čakal na soncu. Pomisli sem da je verjetno upal, da ne bom napravil kakšne neumnosti. Na koncu sem bil tako vesel, da sem se v kasnejšem spustu s smučmi skoraj zagnal čez ozebnik. Bil sem res vesel in smučanje se mi je zdelo tako preprosto. Pridružilo se nama je še dekle z grebena, ki se je sama suvereno povzpela na vrh in nazaj dol kot bi mignil. V tistem trenutku se mi je to zdelo precej pogumno. Bravo. Smuka do Tamarja je bila res nora in vse se je poklopilo. Uživali smo kot otroci in se veselili vse do avta. Od Tamarja do Planice je sledilo še malo poganjanja in veličastna tura je bila zaključena. Kmalu je prismučala še Maruša, dekle z vrha, in odšli smo na kavico do Danice. Kakšen dan. Zapomnil si ga bom za vse življenje.

Šibava po dolini proti Jalovcu.

Še malo pa bova v ozebniku.

Švicamo na polno. V Ozadju Tamar. Foto: Matjaž

Vzpon po ozebniku.

Pogled nazaj.

Še malo pa sva na soncu.

Izstop iz ozebnika. Foto:Matjaž

Pogled nazaj na izstop.

Začetni vzpon po žlebu.

Sva že na grebenu.

Selfie na vrhu.

Pogled na Mangart.

Matjaž zre v daljavo.

Greva dol.

Spust z vrha.

Opa, tukaj pa je resno strmo. Potrebno je previdno in počasi dol.

Spust v žlebu. Pod mano je Italijan, ki je v navezi s kolegom višje. Meni ap se med nogami mota štrik.

JUHUHU!!!!

Piči!!!!

Spust po ozebniku.

Na koncu pa sem bil že pošteno zmahan.
Foto:Matjaž

Trdinov vrh ali Sveta gera?

Zavel je topel veter, nagrmadili so se oblaki in z Mojco sva ugotavljala kam bi lahko skočila na potep. Po tem, ko sva preučila vremensko napoved sva se odločila, da se nameniva nekam jugovzhodno kjer naj bi bilo največ sonca. Ker je slovensko-hrvaška meja zadnje čase spet aktualna tema za manipulatorje prvega reda-politike, ki strižejo svoje zveste oprode-volilce-ovčke, sva se odločila, da se povzpneva na Trdinov vrh. Vožnja skozi Dolenjsko in Novo mesto me je spomnila na čase, ko sem v Novem mestu služil slovensko vojsko. Bil je čas velikih osebnostnih sprememb. Poleg nekaj drugih presenetljivih dogodkov v mojem življenju se tudi vojski lahko zahvalim, da sem še dovolj zgodaj spoznal kako nesmiselno je včasih upoštevati pravila in določbe, ki ti jih narekuje družba. V vojašnici sem zdržal tri mesece, ostalo pa sem odslužil kot civilno službo. Kakorkoli, odpeljala sva se do vasi Gabrje pod Gorjanci od koder sva se po blatni poti napotila na vrh. Do koče pri Gospodični je bila pot res zelo blatna in precej shojena. Od doma naprej pa se je situacija izboljšala in hoja je postala prijetnejša. Kmalu naju je pot pripeljala do ogromnih bukev, ki so raztresena ležala naokrog kot zobotrebci. Res je noro videti, kako uničevalen je lahko veter. Situacija je vsako leto hujša in ekstremni vremenski pojavi so vse bolj v porastu. Ko stojiš med temi ogromnimi drevesi si ne moreš kaj, da ti ne bi postalo tesno pri srcu. Drevesa imam res rad in žalosti me kadar vidim, da jih vse bolj načenjajo pojavi, ki so posledica našega zgrešenega razvoja na planetu Zemlja. Proti vrhu naju je pričakalo nekaj snega in posledično je bila pot rahlo spolzka. Hitro sva bila na vrhu. Zaradi megličastega vremena vidljivost ni bila najboljša. Malo sva se sprehodila do kasarne in betonskega stolpa na vrhu ter preverila ali je strateška točka naše domovine še na mestu. V kolikor ne bi bila, bi bilo najbolj smotrno v prve bojne jarke namestiti naše politike. Poveljeval pa bi jim lahko general Mahnič. Spustila sva se ekpresno do koče kjer sva si privoščila čaj in žganje/liker z divjo češnjo in rmanom. Malo sva se spočila in oddirjala nazaj dol po blatu. Čeprav sonce ni bilo ravno radodarno sva vseeno lepo pretegnila noge in se nadihala svežega zraka.

Blatna pot.

Mostiček nad sotesko 😉

Mojca pod podrto bukvijo.

Ki so ležale razmetane naokrog.

Pod vrhom naju je pozdravil sneg.

Ostanki starih časov.

Mojca na vrhu.

Na spustu z vrha je bilo potrebno paziti na korak.

Na spustu sva za trenutek ujela sonce.