Arhiv za ‘hribolazenje’

Snežna pravljica na Krimu

December 06, 2017 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Snežna pravljica na Krimu

V četrtek sem ob tiskanju in pakiranju naročil skozi okno pogledoval ven. Padal je dež pomešan s snegom in prešinila me je res močna želja, da bi šel nekam na sneg. Zaželel sem si snega in tiste prave snežno-gozdne tišine. Povabil sem še Mojco, ki je bila za. Malce sem ji naložil, da v Strahomerju vsekakor pada sneg in, da bo vzpon na Krim potekal v snežni idili. No, izkazalo se je, da v Strahomerju namesto snega pada dež in, da je vse naokoli popolnoma namočeno. Tudi midva sva bila hitro namočena, a sva vseeno odločno nadaljevala z vzponom. Kmalu sva bila nagrajena. Snežna odeja je z naraščanjem višine postajala vse bolj debela in dež se je spremenil v sneg. Precej kislo vreme v dolini se je zgoraj spremenilo v snežno pravljico. V koči sva si privoščila čaj z rumom in se malo pogrela ob peči. Ker se je že temnilo sva jo morala kar hitro odkuriti nazaj v dolino. Pri avtu je bilo že popolnoma temno. Za nama pa lep snežni vzpon in spust v čudoviti zasneženi naravi.

Na začetku je bilo res vlažno in neprijetno.

Potem pa vse več snega.

Postajalo je res lepo.

Drevesa v snežni preobleki.

Koča na vrhu.

Čaj z rumom.

Odhod.

Tema bo.

Na Jelenk iz Spodnje Idrije

Oktober 30, 2017 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Jelenk z zapuščeno domačijo tik pod vrhom.

V nedeljo sva po prijetnem sobotnem debatnem krožku z Martino in Blažem malo potegnila s spancem. Po tem, ko sva se najedla pečenih paprik in drugih dobrot, pa sem že razmišljal kje bi lahko pretegnila noge. Sonček je že prodiral skozi okno in bil je skrajni čas, da se odpraviva nekam višje. Nisem imel prave ideje kam. Poleg tega pa je dan že res kratek in nisva imela več veliko časa. Malce sem prelistal zemljevid in si ogledal nekaj vrhov v okolici Idrije. Na hribi.net sem našel vrh z imenom Jelenk. No, pa pojdiva. Odbrzela sva v spodnjo Idrijo od koder je izhodišče na Jelenk. Kot se v teh koncih spodobi, je pot takoj na začetku tista prava strma, ki mi je najbolj všeč. Z vsakim korakom si višje in Spodnja Idrija je hitro postajala vse manjša. Žal so v drugem delu pot precej razširili gozdarji, kajti drevesa so na tem območju pretrpela res ogromno škode. Po zlomljenih vrhovih sem sklepal, da je bil gozd žrtev žledoloma, ki je pred leti pustošil v naših krajih. Poleg žledoloma pa je smreko dodobra uničil še lubadar. Ob vsem tem sem se spomnil podatka, da se je lansko leto na celem svetu gozdna masa zmanjšala za recimo površino Nove Zelandije. Koncentracija ogljikovega dioksida pa je trenutno na rekordni ravni. Kam pelje nadaljnji razvoj takih dogodkov ni težko ugibati. Nadaljevala sva z vzponom in pot je postajala vse lepša in prišla sva do prve hiše Pod Kendovim vrhom. Bila sva navdušena nad lepoto okolice in tišino, ki obdaja domačije v tem okolju. Kakšnih sto metrov naprej sva pri naslednji hiši zopet zavila desno v hrib in nadaljevala z vzponom. V trenutku, ko sva prišla ven iz gozda se je odprl pogled na travnike pod vrhom in zapuščeno domačijo. Sprehodila sva se do vrha kjer sva se na klopci martinčkala in pomalicala jabolko. Po počitku sva odšla še do razgledne točke, kjer pa se zaradi motnega ozračja ni prav dobro videlo. Sledil je spust po isti poti nazaj v Spodnjo Idrijo. Skoraj ves čas navzdol sva tekla in na koncu ugotovila, da je res pasalo. V Spodnji Idriji sva bila ekspresno in 800 višinskih metrov je minilo v trenutku. Sprehodila sva se še do Gostilne na vasi in odbila pivo ter pizzo. Ko, sva zapuščala gostilno se je ravno začelo temniti. Ustavila sva se še v Idriji kjer sva prav tako naredila krožni sprehod čez mesto. Sledila je vožnja v Ljubljano in zaslužen počitek. 🙂

Mojca je z novimi športnimi copati kar letela navzgor 😉

Mala kača na poti. Lepo sva jo preusmerila nazaj v gozd.

Okolje postaja vse lepše.

Sveža voda iz potočka pod Kendovim vrhom.

Tik pod vrhom.

Na vrhu.

Pogled na zapuščene objekte.

Zapuščena notranjost v hiši.

Tek po travniku.

Travniki.

Dol je letelo.

Skoraj je nisem mogel ujeti 😉

Pogled na Spodnjo Idrijo.

V Idriji naju je pričakal plakat “rešitelja”. The only thing I can say in your language: Ich liebe dich.

Grad v Idriji.

Mijauuuu

Iz Polja v Poljane nad Škofjo Loko čez Polhograjske dolomite in Škofjeloško hribovje

Avgust 20, 2017 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, pohodi

Kako iz štiridnevnega pohoda nastane enodnevni pohod dolg 49 km s 1350 metrov vzpona.

Pasja ravan z vremenskim radarjem. Tu je konec Polhograjskih dolomitov. Od tu je šlo samo še navzdol. 🙂

Prejšnji teden me je Jure vprašal ali bi mu posodil nekaj opreme za pohod v Kranjsko Goro. Pomislim sem, da bi tudi jaz po dolgem času z veseljem hodil in ponudil sem se mu za družbo. Predlagal sem, da naredim načrt poti kjer bi čim manj hodila po cestah in čim več v naravi in hribih. Jure si je želel, da bi začela kar v Polju in pripešačila v Kranjsko Goro. Nad to idejo nisem bil navdušen saj sem vedel, da je iz Polja do vznožja Polhograjskih Dolomitiv kar dolga. Jure je vztrajal pri tej ideji. Ker je bolj trmaste narave sva se zmenila, da v sredo ob 6:00 zjutraj odrineva iz Polja. Čeprav z oblačili in opremo nisva pretiravala, sta bila nahrbtnika vseeno kar težka. Iz pohodov v preteklosti vem, da je nahrbtnik iz kilometra v kilometer težji. Jutro je bilo vročče in že v Fužinah sva lahko opazovala nizko Ljubljanico, ki jo je letošnja suša precej izsušila. Ob klepetu sva nadaljevala proti centru in se ustavila pri Prešernovem spomeniku. Mimo je prikolesaril Mazi in na hitro smo izmenjali nekaj besed o najinem podvigu. Malce začuden se je odpeljal v službo, midva pa sva nadaljevala proti Večni poti. Ustavila sva se še na kavici v Baziliki in nadlajevala pot proti Podutiku. V Podutiku sva ugotovila, da sva že lačna in žejna in zavila sva v trgovino. Na končni postaji avtobusa številka 5 sva pomalicala in se malo odpočila. Za nama je bilo že 17 kilometrov hoje. Prava hoja navkreber pa se je šele začela. Odkorakala sva po cesti in se začenjala vzpenjati na Toško čelo. Postajalo je vse bolj vroče in jasno je bilo, da je pred nama precej vroč dan. Na srečo sva večino časa hodila v senci gozda, ki naju je varoval pred močnim soncem. Počasi sva prišla na Topol kjer pa je Jure zagledal tablo za gostilno. Po tem, ko sva pregledala meni se je Jure odločil za govejo juhico jaz pa sem pojedel štrudel. Malo sva še posedela, a v daljavi se je prikazoval Tošč, najin naslednji cilj. Nadaljevala sva s hojo in kmalu sva mimo Grmade prišla do turistične kmetije Gonte. Od tam sva se povzpela na Tošča in za nama je bilo že 30 km hoje. Dolgotrajna hoja pa je že puščala posledice na najinih telesih. Sledil je spust do cerkvice Sveti Jedrt in nadaljevanje proti Pasji Ravni. Jure je začel ugotavljati, da je potrebno ves čas hoditi gor in dol in začel ga je zdelovati napor. Preden sva začela zadnji vzpon na Pasjo ravan je že preklopil v “auto pilot” opcijo. Zadnji strm vzpon na Pasjo Ravan pa nama je vzel kar nekaj moči. Na vrhu sem Juretu predlagal, da prenočiva nekje v okolškem gozdu. Nad idejo ni bil najbolj navdušen in začel je sanjariti o renstanem krompirju ter naravnem zrezku. Predlagal sem mu alternativo in sicer žemljo, suho sadje, oreščke in vse kar nama je ostalo v nahrbtnikih. Ni bilo veliko ampak dovolj, da bi nadomestila izgubljeno energijo in se odpočila. Misel na zrezek in krompir ga je gnala v dolino, čeprav sva bila že pošteno utrujena. Za nama je bilo že 40 km hoje in čakalo naju je še 700 metrov spusta. Na poti v dolino sem ves čas poslušal kako si bo privoščil zrezek in krompir. Bal sem se, da to morda le ne bo mogoče. Pa se pustiva presenetiti sem si rekel. Na poti navzdol mimo Bukovega vrha se je začelo oblačiti. Nekaj časa je kazalo, da se bo ulilo, a že čez pet minut se je spet malo razjasnilo. Hoja navzdol je postajala vse bolj težka in čutil sem kako bom vsekakor pridelal kakšen zanimiv žulj. Cesta v Poljane je kar trajala in ni ji bilko videti konca. Jure ni več veliko govoril. Po dolgem času sva srečala živo dušo. Jure je gospoda vprašal koliko je še do Poljan in ali je gostilna odprta. Možakar mu je razložil, da je do Poljan 15 minut, da je gostilna odprta do desetih in da je poleg trgovine še picerija. Jure je za kratek čas zažarel od navdušenja in misel o zrezku, krompirju in cedeviti je bila vse bližje realizaciji. Ob prihodu v Poljane sva najprej opazila, da bo začelo deževati. Potem pa so se začeli dodatni kruti udarci. Najprej sva prebrala, da je kuhinja v gostilni zaprta. Za picerijo se je izkazal lokalček, ki je ponujal zmrznjene pice. Jaz sem se odločil, da si rajši kupim nekaj kruha v pekarni, Jure pa se je razveselil pic. Končno sva prišla na teraso kjer je Jure lahko sezul superge in nogavice. Prišla je natakarica in upal sem, da bodo imeli pice. Trenutek, ko je Jure izvedel, da jim pic niso pripeljali pa vsekakor ni bil prijeten. Bil je precej razočaran. Med velikim razočaranjem pa je začelo tudi močno deževati. Vremenska napoved je govorila le o možnih nevihtah v popoldanskih urah. Zaradi take napovedi nisva vzela šotora ampak samo bivak vreče. Jure je po velikem razočaranju le prišel do kosov pice in hrenovke v štručki v pekarni. Sledila pa je streznitev v obliki ogromnega mehurjastega žulja na Juretovem mezincu. Žulj je bil res velik in prekril mu je tudi noht. Strinjala sva se, da bi bilo nadaljevanje s takim žuljem težko. Vsekakor sva prvi dan pretiravala z razdaljo, saj sva prehodila 49 km, in se povzpela za več kot 1350 metrov. Svoje pa so dodali tudi spusti. Ker je bila pot začrtana čez gore naju bi v naslednjih dneh čakalo še veliko podobnega terena in s takim žuljem bi bilo skoraj nemogoče hoditi. Jure je poklical brata Roka, ki je bil v kakšni uri skupaj s sinom Borom v Poljanah. Med tem, ko sva čakala Roka in Bora je ves čas lepo deževalo. Tudi iskanje suhega ležišča bi bilo v takih razmerah zelo zanimivo. Rok in Bor sta naju odpeljala k sebi domov kjer se je Jure končno lahko najedel pohanega piščanca. Pohod v Kranjsko Goro nama ni uspel, a za nama je res zanimiva izkušnja, ki se je bova spominjala do konca življenja. To pa je tisto kar šteje. Po tem, ko sem doma sezul superge pa sem moral tudi jaz predreti dva lepa žulja. No, nista pa se mogla primerjati z Juretovim.

Ljubljanica v Fužinah

Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je že zjutraj polna turistov. Kako srečen sem, da ne živim več v centru.

Nadaljujeva pot čez center.

Sonce naju že greje.

Pogled na Tošča s terase gostilne Dobnikar na Topolu.

Lepa pot do Tošča.

Na Malem Tošču.

Pogled na Grmado.

Spust s Tošča med bukovim gozdom

Brez cerkvice ne gre 😉

Utrujenost se že kaže.

Lepi tereni za sprehode.

Košnja trave na strmih pobočjih poteka s posebnimi stroji.

Spet spust preden se začneva vzpenjati.

Še malo pa sva.

Tik pod vrhom.

Pogled na Bukov vrh in Blegoš v daljavi.