Po tem, ko sva na začetku poti malo zgrešila naju je kasneje usmerjevalna tabla opomnila kam morava.

Danes sva se odpravila v Karavanke. Odpeljala sva se do Planine pod Golico. Najprej sva se mimo cerkvice spustila v dolino Belega potoka od koder sva se začenjala vzpenjati proti Kleku. Po začetni zmedi na poti sva malce rila po razmočenem gozdnem terenu, a sva bila kmalu na pravi poti. Po gozdni poteh in vlakah sva se počasi vzpenjala proti Jeseniški planini. Na poti do planine sva srečala le gozdarje, ki še vedno pospravljajo polomljena drevesa. Ali pa to morda niso več ta drevesa? Kakorkoli, na Jeseniški planini se je začel sneg in v kombinaciji z razmočeno zemljo nama je povzročal kar nekaj dodatnega napora pri vzponu. Sonce se je sramežljivo kazalo, a se nikakor ni moglo prebiti čez kopreno. Še nekaj minut je moralo miniti in sonce je prebilo oblake. Višje pri Rožci je pot postala bolj stabilna in hoja posledično bolj prijetna. Na vrhu so se nama odprli fantastični razgledi na vse strani. Presenetilo naju je, da ni bilo nikogar v bližini vrha. V miru in spremljavi ptičjega petja sva uživala v razgledih. Mastila sva se z bregarjevimi jabolki in suhimi rozinami. Prijal pa je tudi še topel zeliščni čaj. Pogled nama je uhajal proti Golici. Odločila sva se, da bova prehodila krožno pot in se odpravila še proti Golici. Pod Klekom na severni strani pa je bilo kar veliko napihanega snega. Najina obutev je bila še vedno poletna zato sva naredila majhen ovinek in poskusila najti teren z manj napihanega snega. Spustila sva se na severo-vzhodno stran Kleka in opazovala sledi divjih živali. Po nekaj minutah sva našla kar nekaj razritega terena, ki so ga razrili divji prašiči. Seveda sva si želela, da bi jih lahko videla, a so se pametne živali rajši skrile pred krvoločnimi zvermi. Pod Golico sva po prečni poti napredovala proti Koči pod Golico. Kmalu sva se lahko usedla na klopco in se za kratek čas zopet nastavljala soncu. Sledil je še spust in eskpresno sva bila nazaj na Planini pod Golico. Za nama je bila lepa krožna pot. Vzpenjala sva se 1019 metrov in prehodila 13,9 km. Predvsem naju je spet navdušilo sonce, ki ga v Ljubljani res kronično primanjkuje.

Najprej sva se znašla v pravljičnem gozdu.

Poslediča žledu ali že nove žrtve?

Sonce je le stežka sijalo skozi koprenasto oblačnost.

Čez nekaj minut pa je že sijalo kot je treba.

Proti vrhu so se začeli odpirati pogledi na Hruševski vrh in Dovško Babo.

Teren, ki smo ga presmučali v moji otvoritveni turno smučarski sezoni.

[caption id="attachment_5656" align="alignnone" width="565"] Mojca se bliža vrhu. V ozadju pa Julijci.

Na vrhu pa sončenje in uživancija.

Na nekaterih delih poti je prava zima.

Ja ni kaj, kar malo je treba gaziti.

Pogled na Golico.

Delo divjih prašičev.

Tudi kakšen manjši plaz se je že sprožil.

Koča pod Golico.

Res prijeten tek po jesenskem soncu in gozdu.

Danes zjutraj nisem mogel verjeti svojim očem. Zunaj je sijalo sonce. Je to možno? Odprl sem okno in sonce me je prijetno pobožalo. Neverjetno. Ob dveh ponoči, ko sva odšla v posteljo spat je lilo kot iz škafa. Hitro sem nama zmiksal en smoothie ter skuhal kavo. Po zajtrku in kavici sem se odpeljal do Sračje doline v Črnučah in komaj našel parkirno mesto. Ljudi je bilo ogromno. V planu sem imel tek na Mengeško kočo. No, najprej pa sem se moral povzpeti na Rašico. To pot že dobro poznam in hitro sem napredoval proti vrhu. Sonce me je prijetno grelo in počutil sem se kot v poletnem dnevu. Gozd je sicer popolnoma razmočen kar pa do stolpa ne predstavlja problema. Teče se namreč večinoma po kolovozu. Na vrhu sem se povzpel še na stolp kjer sem se malo razgledal naokoli. Joj, daleč je še do Mengeške koče. Nič, pot pod noge. Od stolpa sem tekel do Mengeške koče po grebenski poti, ki postreže kar z nekaj kratkimi vzponi in spusti. Pot je trenutno precej mokra in na nekaterih mestih res precej blatna. Svoje so dodali še gozdarji, ki so s svojimi stroji razrili gozdne poti kjer se zdaj nabira voda. Drugače pa je pot prijetna in ves čas poteka po gozdu. Vseeno sem užival v teku, kajti ves čas je sijalo sonce kar me je popolnoma navdušilo. Mengeška koča se kar ni hotela pojaviti in po štirinajstih kilometrih teka sem končno prispel na cilj. Sledil je kratek premor.Malo sem popil nato pa pot pod noge. Potrebno je bilo priti še nazaj. Nekje pri dvajsetem kilometru se je utrujenost že malo poznala in pri vzponih na blatnem terenu sem že kar lepo sopihal. A sem le prispel nazaj do stolpa od koder pa sem se mimo doma le še spustil nazaj v dolino. Vmes sem moral samo za hip raztegniti mečne mišice, ki jih je že začelo zategovati. Srečen in vesel sem pritekel nazaj do avta in za mano je bilo 26 km in 1060 metrov vzpona.

Sonce že takoj na začetku.

Čudovite barve jeseni.

Razgled s stolpa.

Pred Mengeško kočo.

Listje skriva marsikatero korenino. Potrebno je biti previden.

O sonce kje si bil cel teden.

Naletel sem tudi na kamniti del poti.

Svinjski do kolen.

Megla,megla…

Ne vem, če sem že kdaj tako slabo spal kot ta teden. Pritisk je bil nizek, vlaga nenormalna in temperatura previsoka za ta čas. Posledično sem imel kar nekaj težav s spancem. Morda pa sem tudi že malo v letih in ne rabim več toliko spanca kot včasih. Morda, morda… Med tednom sem uspel teči le enkrat in malo nestrpno sem pričakoval izboljšanje vremena. Izboljšanja ni bilo in v soboto sem po dežju in popolnoma razmočenem terenu odtekel eno po Rožniku in okolici. Oblečene sem imel kratke hlače kajti drugače bi zgorel. Nazaj sem prišel blaten do kolen. Je pa pasalo. Danes pa je kazalo na manjše izboljšanje in vsaj dežja ni bilo pričakovati. Še preden sem zaradi tega groznega vremena postal popolnoma tečen sem se zavihtel na mojega črnega vranca in odkolesaril na vzhod. Najprej sem se skozi Sostro povzpel na Pečarja in se spustil v Besnico. Zaradi ogromnih padavin se je potok Besnica spremenil že skoraj v reko. Dvignil sem se do Trebeljevaga in se naprej spustil do Šmartnega pri Litiji. Večino časa me je spremljala megla, ki nikakor ni hotela izginiti. Ves čas sem moral zapenjati in odpenjati jopico kajti na vzponih sem se takoj pregrel, spusti pa so bili kar sveži. Nadaljeval sem do Litije in se ustavil na mostu kjer sem nekaj časa opazoval Savo, ki je te dni res ogromna. Nato sem nekaj kilometrov nadeljeval po glavni cesti proti Ljubljani do desnega odcepa za Vače. Sledil je 7 kilometrski vzpon do Vač in naprej do Slivne. Tukaj se je megla še okrepila in kolesaril sem po neznanem terenu, kajti okrog ceste nisem videl skoraj nič. Sledil je spust po makedamu do kamnoloma. Spust s cestnim kolesom po makedamu je res nekaj kar ni preveč zabavno. Ves čas moraš paziti, da ne pridobiš hitrosti in se izogibati večjim kamnom. Obroči na tem kolesu pač niso narejeni za vožnjo po makedamih. Hitro sem bil pri kamnolomu od koder sem se po asfaltni cesti zopet spustil do glavne ceste. Od tu pa sem nadaljeval do Kresnic, prečil most in po že znani poti mimo Jevnice in Zaloga do Ljubljane. Na koncu sem imel noge lepo utrujene, a me je doma pričakala Mojca s slastnim kosilom in fenomenalno sladico. Za mano je bilo 89 kilometrov in 995 metrov vzpona. Prijetno kolesarjenje po malo manj prijetnem vremenu. No, pa vsaj ni bilo veliko prometa.

Potok Besnica je že skoraj reka.

Cesta je bila mokra in tudi polna mokrega listja. Nič kaj primerna za hitre spuste.

Na poti je vse več megle.

Tudi v Litiji ni kazalo nič bolje. Morda na Vačah?

Sava je res ogromna. Voda teče iz vseh smeri.

Na Vačah je bilo še slabše.

Skoraj ne vem kje vozim.