Gps sled teka

Danes sem se odpravil na dolgi tek po naravi. Štartal sem kar iz Trubarjeve in se kmalu vzpenjal na Golovec. Tekel sem po čudovitem zelenem gozdu, ki zdaj izgleda vsaj malo bolj prijetno, ko ni vse podrto. Kmalu sem bil na Orlah kjer sem zavil levo proti Urhu. Užival sem v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe. Kakšen kilometer pred Urhom sem zavil levo proti obvoznici. Pod obvoznico sem bil hitro v Bizoviku in mimo bivše diskoteke Super Li. Nadaljeval sem po Hruševski cesti in pri križišču s PST sem zavil levo proti Golovcu. Sledil je kratek vzpon in nadaljevanje po makedamu in kasneje gozdni poti do observatorija. Tam se zavil desno in se s pospešenim tempom spustil do ceste Hradeckega. Hitro sem bil pri nogometnem igrišču na Kodeljevem kjer sem si ogledal kratek del nogometne tekme v kateri je sodeloval tudi nečak Jaka. Po kratkem ogledu sem odtekel počasi domov. Za mano je bilo 20 km teka po sončku in 442 metrov vzpona.

Lep pogled na gore z vrha Orel.

V gozdu je že vse zeleno. Res lep prizor za oči.

Jaka tik preden vstopi v igro.

Pripravljen kres na Kresniškem vrhu. Že tako imamo umazan zrak, 1. maja pa bo še hujše.

Pred kakšnim mesecem, ko sva z Marjanom šibala na Bogatin se mi je v pancarju odvil vijak, ki se je nato zagozdil med notranji čevelj in školjko pancarja. Ves čas hoje mi je močno pritiskal na kito nad gležnjem in na koncu je bilo že res težko hoditi. Mislil sem, da se bo vnetje s časom umirilo. A glej ga zlomka, sedaj se mi razbolela točka na smučanju vsakič ponovno vname. Očitno kakršenkoli pritisk na razbolelo mesto zopet povzroči vnetje in bolečino čutim še vsaj naslednjih nekaj dni. Tako mi preostane za poškodbe najbolj varna rekreacija-kolo. Danes sem se z mojo zastarelo specialko najprej odpravil v Polje kjer sem si namestil nova SPD pedala. Po namestitvi sem se takoj zagnal na vzhod proti Litiji. V Kresnicah sem zavil na Kresniški vrh. Na cesti sem bil popolnoma sam in po kar strmih ovinkih sem prišel na vrh na višini 578 metrov. Sledil je strm spust v dolino proti Jevnici. Na križišču na višini 300 metrov sem zavil levo in sledil je še vzpon na Janče na višini 780 metrov. Na vrhu ekspresno eksam mrzel radler in pojem banano ter se malo posončim. Sledil je hitrostni spust v dolino Besnice in vzpon na Pečarja. Od tam pa najprej v Polje na kavico in kasneje še en šprint po Zaloški cesti do doma. Nabralo se je 66 km in 1.100 metrov vzpona. Aja, gozdovi zelenijo in postaja res prav lepo zunaj.

Moja nova pedala.

Šibam v dolino.

Kratek počitek na Jančah.

Na Pečarja sem ga moral pa še po makedamu rint.

GPS sled

Iz Pokljuke čez Kačji rob na Srenjski preval. Spust na Jezerce in vzpon na Veliki Draški vrh.

Na Srenjskem prevalu se prikaže Veliki Draški vrh. Še prej pa spust dol.

Snega je še dovolj in danes sem izkoristil lep dan. Napoved ni bila najboljša ampak zdelo se mi je, da bi sonce zjutraj znalo še malo posijati. In res je. Začel sem ob 7:00 na Pokljuki. Začuda je bil moj avto prvi na parkirišču in obetala se mi je precej samotna turca. Najprej sem se povzpel po smučišču. Strmina je naraščala in takoj zjutraj sem izstisnil nekaj vode iz svojega telesa. Pot je bila pomrznjana in precej razrita zato sem za kratek čas nataknil srenače. Še malo navzor in zavil sem desno v gozd. Sonce je obsijalo macesne in užitki so se pričeli množiti. Kmalu sem čez Kačji rob prišel na drugo stran Viševnika kjer je še veliko snega. Občudoval sem stene in Mali Draški vrh. Skozi valovito dolinico sem se spustil do začetka strmine na Srenjski preval. Hop, hop, hop in že sem na prevalu. Razgledi se odprejo in Veliki Draški vrh v daljavi me že vabi. Še prej pa sem po ravno prav trdi podlagi odsmučal na Jezerce. Pse zopet gor in že sem šibal proti vrhu. Sonce je začelo močno pripekati in pot mi je zalival čelo ter vse ostalo. Sledilo je kar nekaj napora preden sem prišel na vrh kjer pa ni bilo žive duše. Spodaj sem sicer srečal sotrpina, ki je hodil s “split boardom” a se kasneje ni prikazal na vrhu. Morda je obupal. Na vrhu razgledi, fotoreportaža in že se spustim v dolino. Čaka me čudovito mehak putrček, ki je bil malo preveč razrit le na vrhu, kasneje pa enkraten. Vijugam, uživam in iščem najlepše prehode. Najdem nekaj res lepih, strmih flank in že sem nazaj Na Jezercu. Od tam pa spust do planine Konjščica kjer je bila smuka tudi odlična. Od planine pa sem moral vključiti tudi poganjanje z rokami + poganjanje s korakom v stran kajti pot se zravna in je primerna za tekaške smuči. Kaj čmo, zdaj je kar je. Na koncu se skupaj s teakči na smučeh privlečem do hotela. Za mano je 1197 metrov vzpona in čudovita tura. Razen poganjanja z rokami in tekaški vložek. 😉

Viševnik na levi na desni pa Mali Draški vrh. Vročina je naraščala.

Najprej se povzpnem na Srenjski preval. Potem pa naprej.

Še vedno je lepo zalito pod Viševnikom.

Čaka me prvi spust. Juhuhu.

Pogled nazaj med vzponom na Veliki Draški vrh. Ablanca.

Na vrhu se malo posončim in uživam v razgledih.

Mali Draški vrh. Pogled z vrha.

Mišelj vrh.

Triglav.

Spust z vrha po lepo odjuženem snegu. Lepa flanka ni kaj. Smučal sem bolj po desni strani.

Tukaj pa čisti putrček.

Našel sem še eno strminco.

Pogled na Srenjski preval.