Danes sem nameraval iz Ljubelja najprej osvojiti Veliki vrh na Košuti in nato še sosedo Košutico. Že ob vzpenjanju proti Planini Korošica pa sem lahko videl, da je zavarovana pot iz Hajnževega sedla še zasnežena. Ustavil sem se na sedlu in pogledoval gor po poti. Zagledal sem možakarja, ki se je prav nerodno in počasi premikal navzgor. Med tem, ko je napredoval in se izmikal snegu je sprožal kar precej kamenja, ki je letelo direktno navzdol proti izhodišču. Zaradi kamenja in snega na poti sem se odločil, da obrnem v drugo smer. Vzpel sem se levo proti Košutici po malce izpostavljeni a prijetni ter varovani poti. Na koncu tik pred vrhom pa me je čakal še navpični nekajmetrski spust po jeklenici, ki me je malo zbudila iz zasanjanega stanja. Še nekaj metrov navzgor po jeklenici in sem bil na vrhu. Na vrhu pa kaj drugega kot čudoviti razgledi. Po malici in sončenju sem se odločil, da se spustim do Koče na Ljubelju. Do koče sem užival v družbi rumenih macesnov. Pot je bila sicer malo razmočena in bilo je potrebno paziti na korak, a sonček in čudoviti jesenski motivi so vseeno zmagali. Od koče naprej pa sem po stari cesti v zmernem teku odbrzel v dolino. Od Ljubelja naprej sem moral hoditi še kakšna 2 kilometra po asfaltni cesti do avta. Košutica je res prijetna manjša sestra Košute. Obiščite jo kdaj.

Na planini Korošici so se pojavile čudovite jesenske barve in čarovnija se je pričela.

Na Hajnževem sedlu pa se pokaže razgled na Avstrijo, ki je pošteno v megli.

Zavarovana pot na Veliki vrh je bila zasnežena.

Zavarovana pot na Košutico, ki pa gre že po avstrijskem ozemlju.

Ovinki so malo izpostavljeni ampak ni panike.

Sosednji vrh iz katerega se moraš najprej spustiti navpično dol in potem spet gor. V ozadju Veliki vrh.

Še en pogled na meglo v Avstriji.

Na vrhu je čudovit razgled na Begunjščico (levo) in Vrtačo (desno), v ozadju Stol in Triglav.

Na poti proti Ljubelju pa zopet rumeni macesni v kombinaciji z zelenimi smrekami.

Drevo je zaprlo pot vozilom, juhuhu. Kombinacija barv pa je nora.

No, marsikaj so že morali pretrpeti gojzarji, ampak nikoli pa se mi še ni v podplat zapičil žebelj iz I svetovne vojne. Na dvodnevni turi v Julijcih sem očitno pohodil žebelj, ki sem ga odkril šele naslednjič, ko sem odšel v hribe. Glede na izgled vsekakor ni novejše izdelave. Verjetno ga je uporabljala vojska v I svetovni vojni. V kolikor kdo zbira stare žeblje naj se javi (:

Žebelj iz I svetovne vojne

Zjutraj vstanem, uredim nekaj stvari, pogledam skozi okno in sonce že močno seka. Kdaj, če ne danes? Spakiram in že letim po avtocesti na Gorenjsko. Odločil sem se za Kukovo špico, ki sem jo že pred leti opazoval s Slemena. Vreme je bilo naravnost fantastično in ob 11:40 sem zagrizel v strmino. Pot najprej vodi skozi čudovit gozd, v katerem kraljujejo rumeni macesni. V drugem delu poti pa naletimo na malo večje težave imenovane melišče. Na dveh delih je možno kombinirati in malo poplezati skozi skalne skoke, drugače pa pot vodi po melišču, ki je na trenutke prav zoprno. Na vrhu sem stal ob 14:10 in lahko sem se razgledoval na vse strani. Kadar pa se je potrebno matrati gor po melišču nas čaka žur pri spustu. In res sem dobesedno oddrvel v dolino. Posnel sem tudi kratek film, ki je prikazoval spust, vendar sem na koncu ugotovil, da nisem dobro pritisnil na gumb in posnel sem nulo. Sledil je sprehod po macesnovem gozdu in ob 16:16 sem bil pri avtu. Noge napumpane, srce veselo in že drvim domov.

Čudovita narava me je takoj prevzela in kot nor sem šibal proti vrhu.

Vse višje, vse lepše.

Kdo pa je tole takole naložil eno na drugo?

Še malo pa sem na vrhu.

Na vrhu, juhuhu. prijetno utrujen, pojem tri jabolka in nekaj orehov.

Pogled na Sleme.V ozadju Kepa.

Desno lahko vidimo Špik.

Pogled na slavni amfiteater.

Na poti navzdol pa čudovita igra sonca in dreves.