Vzpon, ki se začne pri jezu Kölbreinspeicher. V lepšem vremenu so ragledi vsekakor bolj zanimivi.

Prišel je zaključek smučarske sezone. Za konec sta me Boštjan in Toni povabila na Kolbreinspitze. Mislil sem, da sem za letos že končal s turno smuko. Z veseljem sem se odzval povabilu in sezono še malo podaljšal. V petek zarana smo se dobili v Šentvidu. Vremenska napoved ni kazala najbolje in kar nekaj čas smo se odločali ali bi se sploh odpravili. No, na koncu smo si rekli, da poizkusimo in bomo videli. Ko pa je Boštjan na bencinski črpalki pred tunelom kupil še vinjeto, je bilo jasno, da šibamo do jezu. Vožnja je minila hitro, kar bi lahko pripisali tudi ne prav počasni vožnji Boštjana. Pred zapornico kjer pobirajo cestnino za cesto, ki pripelje do jezu Kölbreinspeicher, smo bili že kakšnih petnajst minut pred sedmo. Na hišici je bilo samo obvestilo, da se cesta odpre z današnjim dnem. Nadaljevali smo do tunela kjer pa nas je presenetila zapornica in onbvestilo, da je cesta zaprta. Hmm, tukaj nekaj ne bo držalo. Odpeljali smo se nazaj do hišice in medtem nam je nasproti pripeljalo že kar nekaj avtomobilov z avstrijskimi registracijami. Pri hišici smo še enkrat obrnili in se zopet odpeljali do tunela. Tam nas je pričakalo že nekaj avtomobilov, ki so prav tako čakali na odprtje ceste. Mislili smo si, da bodo cesto verjetno odprli ob 7 uri. Medtem, ko smo čakali, se je zapornica naenkrat odprla in lashko smo se odpeljali naprej. Ni nam bilo jasno kdo jo je odprl. Kakorkoli, sledili smo domačinom in parkirali avto blizu gostilne ob potoku kjer je bilo naše izhodišče. Medtem je začelo rahklo rositi in vreme ni izgledalo prav obetavno. Nismo se dali motiti in kmalu smo sopihali v prvi klanec. Dež je na srečo prenehal, a nadomestilo ga je švicanje na polno. Vlaga je naredila svoje in pričelo se je vse bolj megliti. Po tem, ko smo premagali prvo strmino, smo zavili preveč levo in malo zgrešili smer. Na srečo je mimo prišel Avstrijec, ki je imel gps. Skupaj smo potem nadaljevali vse do sedla. V načrtu smo imeli tudi osvojitev vrha, a samo ga morali opustiti zaradi megle. Na sedlu smo si malo oddahnili in se spustili nazaj v dolino. Smučanje je bilo v zgornjem delu presenetljivo dobro, v spodnjem pa se je že poznala visoka temperatura. Sneg je bil precej mehak in smuka posledično malce bolj akrobatske narave z občasnim cukanjem. Odpeljali smo se domov in se na poti ustavili še v Gmündu. Sprehodili smo se po ozkih uličicah in si privoščili pivo. Sledil je povratek domov v Ljubljano. Zaključek sezone je kljub kislemu vremenu uspel. V sezoni mi je uspelo smučati osemindvajsetkrat, kar je občutno več kot v prejšnjih letih. Glede na to, da živim v Ljubljani, se je bilo za toliko turc potrebno kar potruditi. V naslednjih letih pa upam, da bo možnosti še več. 🙂

Začetek vzpona pri gostilni in izlivu potoka.

Nadaljevanje vzpona.

Smo že višje in nismo sami.

Naša četica koraka….

Kje smo???

Smo že na vrhu. Boštjan slači smuči.

Toni pri Križu.

Zgornji del po megli.

V spodnjem je bolje.

Še malo pa smo.

Jez.

Voda se zliva s planin.

V Gmündu.

Pogled iz konca Velike Dnine proti Prisojniku. Levo stene Škrlatice, desno Velike Ponce.

Prišli so prazniki in čas je bil, da prosti dan izkoristimo za smuko. Temperature so pošteno pritisnile in snega je bilo vse manj. Danes april ni več april ampak maj. Kaj pa bo junija in julija si sploh ne upam pomisliti. Matjaž me je obvestil, da se je zmenil z Danilom ob 4:20 na Jesenicah in da se dobiva ob 3:45 pri njemu. Hmm, torej bom jaz vstal ob 2:30. Res se bom lahko naspal. Nekje ob 12 ponoči sem le zatisnil očesi in nabral nekaj spanca. Ob dogoverjeni uri sem bil v Retečah. Z Matjažem pobereva še Tadeja in že šibamo na Jesenice. Na Jesenicah se vkrca še Danilo in posadka je popolna. Ko prispemo na prve ovinke vršiške ceste je trda tema. Ozračje je megleno in vlaga iz megle pada po nas. Nič kaj obetavno. Stojimo pred prtljažnikom avta in študiramo ali se nam splača odrinit. Na koncu se zedinimo, da v kolikor ne poskusimo, ne bomo vedeli. Nataknemo smuči na nahrbtnik in se peš spustimo do Planine v Klinu. Kmalu smo na smučeh in mimo koče v Krnici nadaljujemo v smeri Velike Dnine. A lej ga zlomka. Naleteli smo na širok pas ruševja. Z nekaj suhimi manevri se le prebijemo čez. Matjaž, ki edini ve točno kam moramo se usmeri pravilno, ostali trije pa gremo preveč visoko in za kazen se moramo s spustiti nazaj dol. Megla nikakor ni hotela izginiti in postajalo je vse bolj vlažno. Nadaljevali smo s hojo na smučeh po hudourniški strugi in kmalu prispeli do strmega dela kjer smo smuči zopet namontirali na nahrbtnike. Sledil je boj z ruševjem na strmem delu. Uspešno smo dobili boj in se znašli na snežiščih Velike Dnine. Vidljivost je bila slaba zato nismo mogli prav dobro uživati v razgledih. Upali smo, da se bo razjasnilo vsaj toliko, da bi bila boljša vidljivost za smučanje. Med hojo navzgor se je končno začelo malo jasniti in pokazale so se stene pod Škrlatico, Oltarjem in Veiko Ponco. Še malo bolj se je razjasnilo in že smo ugledali grapo med Veliko in Malo Ponco. Odločili smo se, da nadaljujemo prav do konca Velike Dnine. Povzpeli smo se prav do stene in se pripravili za smučanje. Čeprav ni bilo prav mrzlo smo počivali ravno toliko časa, da nas je začelo že malce hladiti. Z veselejm smo se spustili navzdol po snežišču. Glede na vremenske razmere je bil sneg še v redu in uživali smo v zavojih. Po brezskrbnih zavojih v snegu pa je prišel čas, da se zopet prebijemo čez pas ruševja. Preboj je mestoma zahteval veščine, ki se jih ne bi sramoval niti Tarzan. Po uspešnem preboju je sledilo še vijuganje po plazovinah, ki pa so bolj spominjali na centrifugo v pralnem stroju. Po tem, ko nas je dobro premetalo in premešalo smo imeli še nekaj lepih zavojev na mehkem snegu. Napočil je trenutek, ko smo morali sneti smuči in nadaljevati peš vse do avta. Sledila je rehidracija v Kranjski Gori in odhod domov. Za nami je bila odlična tura, ki nam jo je dodatno začinilo vreme. Še enkrat se je izkazalo, da se včasih kljub slabšim vremenskim razmeram splača malo potruditi.

Rezultat basanja čez ruševje so umazane hlače. Na srečo jih ima Matjaž kar nekaj na zalogi 😉

Nadaljevanje po megli.

Smo že na snežišču Velike Dnine.

Nadaljujemo proti steni.

Še malo pa smo na koncu.

Pod steno.

Malo se je razjasnilo.

Danilo zalaga na strmem terenu.

Tadej v spustu pod steno.

Matjaž ga robi.

Juhuhu, kakšni razgledi.

Ekipa.

Basanje čez ruševje in končno sneg.

Naletel sem na smučarsko bando, ki ti požene strah v kosti 😉

Danilo špancira proti avtu.

Most čez Pišnico.

Matjaž v snegu.

Z Matjažem sva imela v načrtu, da bi proti koncu sezone odšla smučat na Monte Roso. Kasneje se je načrt spremenil in časa je bilo vse manj. Na koncu sva že bila pripravljena, da skočiva za nekaj dni v Dolomite. Zaradi delovnih obveznosti, ki jih je imel Matjaž sva na koncu pristala v Vratih. Od vseh planov je ostalo za en večer in naslednji dan časa. V četrtek zvečer sva se po dolini Vrat odpeljala po cesti do snega kjer se ni dalo več nadaljevati z avtom. Oprtala sva nahrbtnike in se peš odpravila do bivaka malo naprej od Aljaževega doma. Matjaž je imel ključe zgornjega prostora. Zaradi visokih temperatur sva načrtovala zgodnji odhod v severno steno in smučanje za Cmirom. Po večerji in pivu sva se zaklepetala in ura je naenkrat kazala polnoč. Hitro sva se zavila v deke in popadala v posteljo. Zjutraj sva vstala ob 4:30 in malo pozajtrkovala. Med pakiranjem nahrbtnikov sva ugotovila, da je neznani glodalec pohrustal del Matjaževaga nahrbtnika. Da bi prišel do sendviča je pojedel lep del zgornjega žepa. Po zajtrku in pospravljanju sva odrinila proti steni. Bilo je še toliko snega, da sva lahko kar nekaj časa hodila s smučmi. Ko pa se pot postavi pokonci sva najprej morala s pancarji hoditi po goli skali. Kmalu sva prišla do snega in nataknila sva dereze ter v roke vzela cepina. Sledila je prečnica v levo. Sneg je bil popolnoma gnil in mi ni bil prav nič všeč. Vseeno sva se vzpenjala in počasi prišla do macesnov. Upala sva, da bo sneg višje vsaj malce bolj predelen in trd. A sneg je bil na žalost vse bolj gnil. V nekem trenutku mi je Matjaž rekel, da mu ni prav nič všeč, da izpod skal teče voda in da je sneg vse bolj gnil. Vsekakor se ne bi mogel bolj strinjati. Ko pa je rekel, da bova obrnila, sem se uzrl nazaj dol in pomislil kako bi bilo lažje hoditi gor. A kaj moremo? Sedaj je treba dol. Stopal sem dol in se dobro oprijel cepinov vsakič, ko me je v gnilem snegu malce premaknilo. V zabadanje cepinov sem vložil toliko energije, da me je moral Matjaž kar dolgo čakati. Končno je strmina popustila in lahko sem sestopal bolj sproščeno. Pri špranji ob skali sva si nataknila smuči in se dogovorila, da se bova najprej spustila nato pa povzpela do Luknje. Sledila je prečnica v levo, a so naju kmalu ustavili globoki žlebovi. Sledil je strm spust in usmerila sva se proti Luknji. Ko sva se zaustavila sva nataknila pse in začela z vzponom do Luknje. Sonce je bilo vse močnejše in še dobro, da je pod Luknjo malo zapihalo. Na Luknji sva se malce spustila in veter je popolnoma popustil. Na sonce sva kar nekaj časa uživala in premlevala vse možno. Odsmučala sva nazaj v dolino in imela za smučanje presenetljivo dobre razmere. Na koncu sva še malo slalomirala po gozdu in skakala čez naravne skakalnice. Sledila je še hoja z nahrbtniki do avta in končala sva s turo. V Mojstrani sva se dobila še z Gregorjem in Anito. Po kavici in rehidraciji sva se odpeljala domov. Oba sva nekako vedela, da sva zamudila smučarske počitnice v tujini, a sva si na srečo lahko privoščila vsaj lep večer in dan v naših gorah.

Zjutraj šibava proti steni.

Snega je zmanjkalo.

Dile na ruzak pa gremo.

Ogled razmer.

Že šibava nazaj po prečnici.

Strm spust in basanje čez prehod.

Strm spust.

Vzpon do Luknje.

Ali gre letalo v goro?

Spust nazaj v dolino.

Šibava dol.

Res čudoviti pogledi med smučanjem.

Še malo slaloma med drevesi,