Na Ratitovec iz Rudenske grape

Mojca na Gladkem vrhu.
Vročina je zopet grozila in pobegnila sva v višje ležeče predele. Odpravila sva se na Ratitovec iz Rudenske grape. Zanimivo je, da pot ne vodi samo gor, ampak se na določenih mestih tudi pošteno spusti. Na začetku naju je to malo presenetilo in mislila sva že, da sva na napačni poti. V nadaljevanju pa pot pošteno zagrize v strmino in sledi poti gorskega ultramaratona. Očitno pa to pot planinci ne uporabljajo pogosto, kajti bila sva popolnoma sama. V zadnjem delu se pot priključi tisti iz Prtovča in dobila sva nekaj družbe. Vseeno pa je bil danes obisk res slab, kar nama je bilo še posebno všeč. Pri koči je bil popoln mir in z užitkom sva spila radler ter se odpočila. Kmalu pa je začelo v daljavi grmeti in počasi sva se odpravila nazaj. Povzpela sva se na Gladki vrh in se spustila do Vratc. Na povratku sva nabrala še lisičke in se osvežila v potoku. Vreme je postajalo vse bolj soparno in sledila je še izdatna rehidracija na bencinski pumpi v Železnikih. V Ljubljani je bilo ob povratku bolje kot včeraj.

Morala sva prestopiti tudi ograjo na pašnikih.

Osvežila sva se v potočkih, ki tečejo v gozdu.

Sva že blizu vrha. Pogled nazaj.

No, koča ni več daleč.

Lepe živali. Na žalost največkrat uporabljene kot teletina ali govedina na krožniku.

Spust na Vratca.

Hoja po tepihu – pokošenem travniku.