Ležanje med žafrani.
Danes sva izkoristila lepo vreme pred poslabšanjem in se odpravila na Menino planino. Hkrati pa sva se dogovorila z Andrejo in Mihom, da ju obiščeva na njuni ekološki kmetiji. Njuni pridelki so za naju z Mojco nekaj tako dobrega, da se morava vsako soboto ustaviti pri Andreji na ekološki tržnici in kupiti dobrote, ki jih pridelata in pripravita. Res velikokrat sva Andreji obljubila, da ju bova obiskala. Ker je bil dan lep in sva se že napovedala, sva združila prijeten kolesarski izlet z obiskom. Najprej sva dopoldan oddelala nekaj nujnih zadev v pisarni in se odpeljala do Polja po kolesi. Sledila je vožnja z avtom do bencinske črpalke pod vasjo Golice v Tuhinjski dolini. Od tam sva se v strm klanec začela vzpenjati proti koči na Menini planini. Mojca je malo preskočila telesno vzgojo pozimi, zato ji je strm klanec predstavljal kar pošten zalogaj. Počasi pa sva vseeno napredovala v tišini gozda in žvrgolenju ptic. Pred vzponom do Bibe planine pa se je naenkrat pojavil kup snega na cesti. Bila sva kar pošteno presenečena, da je na planini sploh še sneg. Ugotavljala sva, da so to verjetno ostanki napihanega snega, ki ga je veter nanesel na cesto. Kasneje so se kupi začeli pojavljati pogosteje in večkrat je bilo potrebno s kolesa dol in peš čez sneg. Mojca je nekje 150 višinskih metrov pod vrhom imela dovolj in pot sem nadaljeval sam. Sneg mi je začel skozi odprtino za SPD nastavke prodirati v čevelj. Kmalu sem imel povsem premočene nogavice. Na vrhu pri koči sem se zadržal le trenutek. Takoj sem se spustil nazaj kjer me je čakala Mojca. Sledilo je malo poležavanja med žafrani in kratko okrepčilo z lešniki in bananami. Po tem, ko so se mi noge le posušile pa sva se spustila v dolino. Hitro sva letela dol in se skozi Okrog pri Motniku pripeljala nazaj do izhodišča. Spakirala sva kolesi v avto in se odpeljala do Motnika. V Motniku pa so naju pozdravili Mih in Andreja ter njuna razširjena družina psica Bela, pujsa Tinko in Greta, zajca ter mački. Skupaj smo pojedli odlično juho in po dolgem času naju ni bilo treba skrbeti ali se bo v juhi znašlo kakšno meso ali smetana. Tudi Andrej in Mih sta vegana, ki imata resnično rada živali. Po kosilu smo odšli še na ogled oslic. Sabo smo vzeli še Belo in sosedovega psa Rexija. Ena od oslic si je pred kratkim poškodovala nogo. Mih in Andreja sta ji jo povezala po navodilih veterinarja. Upamo, da se bo v kratkem pozdravila. Kasneje smo se sprehodili še do njiv kjer pridelujeta dobrote, ki jih z Mojco tako veselo hrustava. Vrnili smo se nazaj, še malo poklepetali in se poslovili. Božanje živali kot so pujsi, osli in zajci je res nekaj izrednega. Kako pametne in simpatične živali so to. Žal pa jih večina ljudi vidi samo kot zrezek na krožniku. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Čeprav včasih izgubljam upanje, pa je treba verjeti, da bo ekoloških kmetov kot sta Mih in Andreja v prihodnosti še več. Upam, da so oni prihodnost kmetovanja v Sloveniji. Andreji in Mihu res želim veliko sreče pri njunem delu. V kolikor pa vas zanimajo dobrote, ki jih pridelata, pridite v soboto na ekološko tržnico, poiščite Andrejo in si privoščite res dobro hrano. 🙂
Začetni vzpon iz Golic.
Je bilo treba kar pritiskati.
Gozd še ni ravno zelen.
Prehodi čez sneg na cesti.
Tihožitje pred kočo.
Mojca drvi v dolino.
Kakšen lušten prašiček. Res ga je bilo prijetno božati.
Na obisku pri oslicah.
Oskrba noge.
Mojca s psom. Je to možno?
O kje si lepotec. Lepa žival, res.
Čohanje Tinka in Grete. Vsi trije uživajo.