Prekrasen gozd v tem času.

Danes sva se zopet odpeljala na vzhod kjer je bilo napovedano najlepše vreme. Najin cikj je bila vzpetina z imenom Malič. Izhodišče je bilo Laško kamor sva se pripeljala po izredno ozki in že precej zmatrani stari cesti mimo Zidanega Mostu. Takoj na začetku hoje sva ugotovila, da sva morda malo preveč oblečena. Saj zgoraj bo bolj sveže in vetrovno, sava si mislila. Predvsem pa sem danes hotel preizkusiti kako se bo obnašal moj oboleli artritični palec, ki si še ni opomogel od udarca na teku Najnaj21. Izkazalo se je veliko bolje kot prejšnje dni, čeprav sem nekajkrat še začutil znano precej zoprno bolečino. Morda nekaj časa še ne bo nared za tek. Upam, pa da se bom v prihodnosti lahko vsaj še za kratek čas vrnil k teku. Trenutno je gozd tako zelen, da ga je res že samo opazovati precej navdušujoče. Ob rahlem vetriču, ki naju je lepo hladil sva premgovala strmino in se kmalu znašla na grebenu po katerem sva se povzpela še na vrh. Na vrhu se nahaja antena in kar nekaj drevja, zato ni pravega razgleda. Malo nižje, na vzletišču za padalce pa se odpre pogled na Laško in okolico. Po isti poti sva se spustila nazaj in zaradi vročine sva že razmišljala kako bova spila mrzlo laško pivo. Če sva že v Laškem pa res morava kakšnega rukniti. Najprej sva se malo sprehodila po okolici, nato pa se osvežila z mrzlim pivom. Nisem si mogel, da ne bi vprašal natakarja ali imajo Laško pivo. Na srečo je razumel šalo in malo smo se nasmejali. No, odgovoril mi je, da ga imajo, da pa bodo kmalu imeli tudi Heineken. V Ljubljano sva se vrnila po avtocesti. Za nama je bil lep sončen dan.

Kačo sva spravila s ceste, da je ne povozi avto. Vedno jih rad vidim.

Vse je zeleno.

Na nekaterih koncih je kar strmo.

Smerokaz za Malič.Še pol ure.

Bukov gozd navdušuje z zelenilom.

Greben proti vrhu.

Stolp na vrhu.

Pogled na Laško.

Laško pivo in vrh Maliča v ozadju.

Še ena znamenita slovenska znamka, ki pa jo ne bodo prevzeli tujci. Nimajo šans.

Res luštni hribčki za kolesarit so tukaj naokrog.

Tokrat sem Mojci obljubil, da bova odkolesarila nekam kjer ne bo toliko grobih kolovozov. Še nikoli nisem bil na Mrzlici. No pa pojdiva. Odpeljala sva se z avtom do Prebolda in parkirala pri osnovni šoli. Nisva točno vedela kako naj se oblečeva saj je sijalo sonce, temperatura ni bila ravno visoka, za nameček pa je še pošteno pihalo. Odločila sva se za dolge pajkice, kar kasneje nisva obžalovala. Začela sva najin vzpon in takoj naju je pozdravil močan veter v prsa. Najprej sva kolesarila po asfatni cesti, ki povezuje Prebold in Hrastnik na drugi strani hriba. Vožnja je potekala bolj počasi saj sva s širokimi gorskimi gumami le stežka razvila pravo hitrost. Vseeno pa sva bila kmalu na Prevalu Vrhe. Čeprav cesta ni prometna pa so nama jo malo ušpičili le motoristi. V času najinega vzpona so štirje motoristi vozili gor in dol in očitno trenirali vožnjo na ovinkih. Prehiteli so naju najmanj petkrat. Na prevalu sva končno zavila levo na kolovoz, ki pelje na Mrzlico. Kmalu se kolovoz pošteno postavi pokonci in potrebno je bilo močneje pritiskati.Zelo sva bila vesela razgledov, ki se odprejo ob nadaljevanju vzpona. Tik pod vrhom sva morala opraviti še z zadnjim strmim kolovozom in že sva bila na vrhu. Na vrhu sva sa malo odpočila in ugotovila, da je pošteno mrzlo. Bilo je res sveže in hitro sva jo popihala dol. Spust je bil hitrosten in v trenutku sva bila nazaj pri asfaltni cesti. Tukaj pa sva zavila levo in se opravila še do doma pod Reško planino. Občudovala sva zelena drevesa in cvetoče češnje ter uživala v soncu, ki naju je zopet malo pogrelo. Sledil je še strm spust v dolino in z vetrom v hrbtu sva pridrvela nazaj v Prebold. Naredila sva lepo turco, ki znaša 35 kilometrov in 1010 metrov vzpona. V tem času je res lepo. Gozd postaja vse bolj zelen, cvetje in drevesa pa cvetijo. Juhuhu.

Priprava rekvizitov.

Že šibava po asfaltu.

Mojca zapušča asfalt.

Kolovoz proti vrhu.

Pod vrhom še ni zeleno.

Mojca ga pritiska v klanec.

Z vrha ga hitro ucvreva ker je bilo res sveže.

Sonček naju vsaj malo pogreje.

Mojca pridobiva na hitrosti.

Nižje pa je že res lepo zeleno.

Češnje cvetijo in dišijo.

Kot vedno ne manjka lepih crkva.

Precej ostri ovinki.

Ležanje med žafrani.

Danes sva izkoristila lepo vreme pred poslabšanjem in se odpravila na Menino planino. Hkrati pa sva se dogovorila z Andrejo in Mihom, da ju obiščeva na njuni ekološki kmetiji. Njuni pridelki so za naju z Mojco nekaj tako dobrega, da se morava vsako soboto ustaviti pri Andreji na ekološki tržnici in kupiti dobrote, ki jih pridelata in pripravita. Res velikokrat sva Andreji obljubila, da ju bova obiskala. Ker je bil dan lep in sva se že napovedala, sva združila prijeten kolesarski izlet z obiskom. Najprej sva dopoldan oddelala nekaj nujnih zadev v pisarni in se odpeljala do Polja po kolesi. Sledila je vožnja z avtom do bencinske črpalke pod vasjo Golice v Tuhinjski dolini. Od tam sva se v strm klanec začela vzpenjati proti koči na Menini planini. Mojca je malo preskočila telesno vzgojo pozimi, zato ji je strm klanec predstavljal kar pošten zalogaj. Počasi pa sva vseeno napredovala v tišini gozda in žvrgolenju ptic. Pred vzponom do Bibe planine pa se je naenkrat pojavil kup snega na cesti. Bila sva kar pošteno presenečena, da je na planini sploh še sneg. Ugotavljala sva, da so to verjetno ostanki napihanega snega, ki ga je veter nanesel na cesto. Kasneje so se kupi začeli pojavljati pogosteje in večkrat je bilo potrebno s kolesa dol in peš čez sneg. Mojca je nekje 150 višinskih metrov pod vrhom imela dovolj in pot sem nadaljeval sam. Sneg mi je začel skozi odprtino za SPD nastavke prodirati v čevelj. Kmalu sem imel povsem premočene nogavice. Na vrhu pri koči sem se zadržal le trenutek. Takoj sem se spustil nazaj kjer me je čakala Mojca. Sledilo je malo poležavanja med žafrani in kratko okrepčilo z lešniki in bananami. Po tem, ko so se mi noge le posušile pa sva se spustila v dolino. Hitro sva letela dol in se skozi Okrog pri Motniku pripeljala nazaj do izhodišča. Spakirala sva kolesi v avto in se odpeljala do Motnika. V Motniku pa so naju pozdravili Mih in Andreja ter njuna razširjena družina psica Bela, pujsa Tinko in Greta, zajca ter mački. Skupaj smo pojedli odlično juho in po dolgem času naju ni bilo treba skrbeti ali se bo v juhi znašlo kakšno meso ali smetana. Tudi Andrej in Mih sta vegana, ki imata resnično rada živali. Po kosilu smo odšli še na ogled oslic. Sabo smo vzeli še Belo in sosedovega psa Rexija. Ena od oslic si je pred kratkim poškodovala nogo. Mih in Andreja sta ji jo povezala po navodilih veterinarja. Upamo, da se bo v kratkem pozdravila. Kasneje smo se sprehodili še do njiv kjer pridelujeta dobrote, ki jih z Mojco tako veselo hrustava. Vrnili smo se nazaj, še malo poklepetali in se poslovili. Božanje živali kot so pujsi, osli in zajci je res nekaj izrednega. Kako pametne in simpatične živali so to. Žal pa jih večina ljudi vidi samo kot zrezek na krožniku. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Čeprav včasih izgubljam upanje, pa je treba verjeti, da bo ekoloških kmetov kot sta Mih in Andreja v prihodnosti še več. Upam, da so oni prihodnost kmetovanja v Sloveniji. Andreji in Mihu res želim veliko sreče pri njunem delu. V kolikor pa vas zanimajo dobrote, ki jih pridelata, pridite v soboto na ekološko tržnico, poiščite Andrejo in si privoščite res dobro hrano. 🙂

Začetni vzpon iz Golic.

Je bilo treba kar pritiskati.

Gozd še ni ravno zelen.

Prehodi čez sneg na cesti.

Tihožitje pred kočo.

Mojca drvi v dolino.

Kakšen lušten prašiček. Res ga je bilo prijetno božati.

Na obisku pri oslicah.

Oskrba noge.

Mojca s psom. Je to možno?

O kje si lepotec. Lepa žival, res.

Čohanje Tinka in Grete. Vsi trije uživajo.