Kopanje v ledeno mrzlem Bohinjskem jezeru.

Mojca ob jezeru zgodaj zjutraj.

Zaradi visoke temperature v Ljubjani sva na hitro spakirala torbe in jo s kolesom mahnila v Bohinj. Nujno sva porebovala osvežitev in kopanje v mrzlem jezeru se nama je zdela dobra ideja. V kolikor bi še eno noč preživela v najinem popolnoma razgretem stanovanju, bi nama trda predla. V soboto zjutraj sva po vseh logističnih težavah s kolesi in opremo le uspela zapustiti Ljubljano ob 8:30. Obetal se je sončen in vroč dan. Hitro sva pritisnila pedalke in že sva bila v Škofji Loki. Oglasila sva se pri Julki in spila kar nekaj kozarcev odličnega melisinega sirupa. Vročina je naraščala in okoli 11h sva po razgreti cesti šibala proti Železnikom. Noge sva imela spočite in res sva prispela ekspresno. V Železnikih sva popila kavico in zavila desno proti Rudnem in naprej na cesto, ki pripelje v gozdove Jelovice. V klanec sva pošteno švicala in še dobro, da sva naletela na potočke kjer sva se lahko v senci osvežila. Naletela pa sva tudi na prave nasade gozdnih jagod. Bile so ravno prav zrele in pojedla sva jih kar nekaj polnih pesti. Končno je sledil spust v dolino do Bohinjske Bistrice. Mislila sva, da naju čaka še ravni del do Ribčevega laza, ko sva pred kampom Danica opazila tablo za kolesarsko stezo. Je to možno? Hmm, preveriva. In res sva lahko do Bohinjskega jezera kolesarila v miru in uživala v okoliškah lepotah. Hitro sva bila pri jezeru in sledila je še cesta do kampa v Ukancu. V kampu pa polno turistov. To sva tudi pričakovala in se nisva prav dosti sekirala. Našla sva prostorček v gozdu in postavila svoj mali šotor. Bila sva popolnoma razgreta in hitro sva se odpravila do vode. Vrgla sva se v jezero in sledil je precejšen šok. Voda je tako mrzla, da sem naredil le pet zamahov in jo ekspresno odkuril ven. Sledil je še en poskus, ki pa se je zopet končal pri štirih zamahih. Res sva se pošteno ohladila. Po hlajenju sva odšla na sprehod v Ukanc in sanjarila, da bi imela eno od hišic ob jezeru. Hitro sem se uščipnil in se spomnil, da morava skuhati večerjo. Odšla sva nazaj v kamp in v restavraciji popila pivo. Medtem, ko sva pila pivo sva lahko opazovala goste, ki veselo naročajo “lokalne jedi”. Večinoma so to pizze, zrezki, pomfri s kečapom, lignji in ostali mesni izdelki, ki jih ne jeva. Lahko bi sicer celo naročila eno solato. Imenovala se je vitaminska. Verjetno zato ker ni vsebovala mesa. Le kdo bi vedel. Pivo je zacvrčalo. Odšla sva do šotora in prav lepo lačna sva si skuhala juhico ter rižoto z gobami. Po večerji sva odšla še do vode in dvajset minut čez deset sva že ležala v šotoru. Noč je bila relativno mirna, če odštejem izpad pijanih Nizozemcev, seks mladega para v sosednjem šotoru in lokalne motorje s počenimi auspuhi. No, ob šet in trideset minut sva vstala, spakirala stvari in se odpravila nazaj v Ljubljano. Odločila sva se, da se tokrat povzpneva še na Soriško planino. Po prijetnem zajtrku, ki sva si ga privoščila na klopci pred travnikom v senci, sva zopet pritisnila pedalke in kmalu na polno švicala v klanec. Na vrhu sva spila kavo in odbrzela do vasi Sorica. Sledilo je še malo vzpona in spusta na Petrovo brdo, zatem pa je samo še letelo dol v Železnike, in naprej v Škofjo Loko. Imela sva srečo in veter nama je pihal bočno ter na trenutke tudi v hrbet. Zopet sva se ustavila pri Julki na melisinem sirupu. Bila sva že malo načeta saj je vročina postajala vse bolj neznosna. Sledil je še povratek v Ljubljano. Ob prihodu v Ljubljano in totalno vročino sva bila že pošteno pregreta. A vseeno srečna in vesela, da je bil za nama čudovit kolesarski izlet. V dveh dneh sva naredila 185 kilometrov in prek 2600 metrov vzpona. Ugotovila sva, da se je Bohinj turistično precej razvil. Res je doživel velik napredek v primerjavi s stanjem v naši mladosti. Žal pa s tem pridejo tudi množice turistov, ki s seboj v naravo najraje vzamejo avto. Nimaš kaj.

Potreben je bil beg iz zapora.

Hopla in že sva v objemu gozda.

Gozd pa se nahaja na precej strmem terenu…

Na srečo so na poti potočki z ledeno mrzlo vodo.

Še spust v Bistrico pa sva že blizu.

Joj kako lepe jagode.

Toliko paglavcev pa še nisem videl.

Nemški rovt, še malo…

Lesa je kar nekaj.

Popolnoma navdušena nad kolesarsko stezo.

ki pelje med čudovitimi travniki. V ozadju pa gore.

Čudovita voda Savice v Ukancu.

Še vode.

Najina parcela.

Sonce izginja.

Čas za večerjo.

Že skoraj tema.

Zjutraj pa nazaj v Ljubljano.

Ta str Fužinc.

Zajtrk. Čokoladni namaz, kruh s semeni, riževo mleko, banane.

Čudoviti travniki.

Nekam veliko znakov na stezi.

Pa sva na Soriški. Zdaj bo pa letelo dol.

Veliki vrh s Hajnževega sedla.

Danes sva hotela izkoristiti dan pred ponovnim poslabšanjem vremena. Lahko rečem, da nama je odlično uspelo. Iz Hanjževega sedla na Košuto pa še nisem prilezel. Za to varianto sva se odločila danes. Avto sva pustila pri cestarski kolibi pri Vrančku. Zjutraj sva kar zgodaj vstala in začela sva s hojo ob 7:30. Nikjer nobenega planinca in v popolnem miru ter prijetnem hladu sva se vzpenjala v strmi breg proti planini Korošica. Na planini so se že pasli konji in krave, naju pa je obsijalo vroče sonce. Opazila sva invazivno tujerodno rastlino, ki agresivno napada travo na pašnikih. Verjetno jo bodo v prihodnosti morali nekako zaustaviti, kajti drugače bo prerasla vso travnato površino. Nadaljevala sva v prijetnem tempu proti Hajnževem sedlu. Temperatura se je že malo dvignila, a na sedlu je prav prijetno pihalo. Po krajšem odmoru sva se zapodila v steno in po jeklenici ter klinih hitro nabirala višino. Pot je sicer izpostavljena in malce krušljiva, vendar dobro varovana. Ravno, ko sva se navdušila nad premagovanjem višine s pomočjo jeklenic, se je zavarovani del končal. Sledilo je še zadnjih 150 višinskih metrov po skalovju. Kmalu sva stala na vrhu in uživala v razgledih. Sledil je spust na Kofce kjer sva si privoščila radler in kavico. Vmes sva še malo poklepetala s kravami in telički ter se izognila biku, ki je že naskakoval krave. Ker sva se odločila za krožno pot naju je čakal še spust v Podljubelj in nekaj kilometrov hoje po stranski asfaltirani cesti, ki naju je pripeljala nazaj na izhodišče. Precej segreta od vročega sonca in rahlo utrujena sva se namočila v ledeno mrzlem potoku, ki je deloval kot prava osvežitev. Krog je bil sklenjen, za nama pa 1.365 metrov vzpona in 17 kilometrov poti.

Prihod na planino Korošica.

Konji in osel na planini Korošica.

Mojca in Košutica v ozadju.

Vstop v zavarovano smer.

Ozko a lepo.

Zajeda.

Še malo zajle pa sva ven.

No, še po lojtri bo treba.

Čudoviti razgledi pod vrhom.

Na vrhu razgled na vse strani.

V ozadju preostanek grebena Košute, ki sva ga prehodila pred štirinajstimi dnevi.

Kravam je vroče. Še jesti se jim ne da.

Vroče sonce in asfalt. Zmagovita kombinacija. Na srečo je malo pihalo.

Osvežitev v potoku. Kako je pasalo.

Dom na Menini planini. Lepa okolica. Do sedaj sem bil tu vedno samo pozimi. Le nekaj več ljudi bi lahko prišlo peš ali s kolesom in ne z avtom. Ampak to je že druga zgodba.

Danes sem imel v načrtu vzpon in raziskovanje Menine planine s kolesom. Nameraval sem se odpeljati do Črnivca z avtom in se potem spustiti s kolesom v Bočno in se od tam povzpeti na Menino planino. V Stahovici mi je načrte prekrižala kolesarska dirka zaradi katere je bila zaprta cesta na Črnivec. Moral bi čakati eno uro kar pa se mi seveda ni dalo. Obrnil sem in se odpeljal v Tuhinjsko dolino do vasi Golice. Od tam sem se v najhujši vročini začel vzpenjati proti Menini planini. Pot je večino časa potekala po kolovozih. En del pa sem odpeljel tudi po peš poti. Zaradi razmočenega terena in strmine so se mi na peš poti gume kar nekajkrat vrtele v prazno. Manjkalo pa ni tudi rinjenje kolesa v klanec. Noge so bile prave in hitro sem se približeval planini. Zadnje nekaj kilometrov proti domu sem odpeljal ekspresno in paziti sem moral samo na krave, ki jih je trenutno res veliko. Med njimi pa so tudi pohotni biki, ki se jih je bolje ogniti. Pri domu sem stresel en radler in se pognal nazaj v dolino. Na odcepu za Šavnice sem se še malo zapodil v strmino in prišel skoraj do vrha Golega vrha. čisto do vrha nisem mogel ker je pot kolesu preprečila lesene ograja. Nazaj dol pa je res letelo in spregledal sem odcep za pot po kateri sem prišel gor. Po občutku se mi je zdelo, da vseeno nadaljujem v pravi smeri in da bom le prišel nekam v Tuhinjsko dolino. Naenkrat pa se pojavi odcep za Sv. Vid in zavil sem levo v smer po kateri sem tudi prišel. Sledilo je še nekaj vzpona in kmalu sem bil na pravi poti. Zadnji del spusta sem prevozil po precej razriti peš poti in bilo je precej napeto. Še hitrostni spust po kolovozu in bil sem pri avtu. Nabralo se je okoli 1.150 metrov vzpona in 35 kilometrov. Luštna in ne preveč naporna. Prava za nedeljo.

Šibam na vrh.

Treka sem moral malo spočiti.

Razgled na Savinjsko stran.

Počitek pri jezeru Biba.