Struška. Pogled z Belske planine.

Komaj sem čakal, da zapade dovolj snega in se odpre smučarska sezona v naravi. Med tednom sem iskal primeren dan in v četrtek se je vse lepo izšlo. Z Mojco sva se turistično, ob desetih dopoldan odpravila na vrh Struške izpred doma Pristava v Javorniškem rovtu. Odločil sem se, da bova najprej malo hodila po suhem saj na višini 1000 metrov ni še nič snega. Prejela sva nekaj začudenih pogledov sprehajalcev, ki so najbrž razmišljali zakaj se ne odpeljeva višje po cesti. Niso vedeli, da je skrivnost v kondicijsko – na pancerje adaptacijski – pripravi za smučarsko sezono. Le kako drugače naj se človek okrepi, kot s hojo po makedamu v pancarjih in smučmi na hrbtu. No, ni bilo treba hoditi dolgo, ko se je pojavil sneg. Tam nekje na 1.200 metrih, ko iz kolovoza peš pot zavije levo proti Pustemu rovtu. Začela sva uživati v snegu in posebni kombinaciji tišine in svetlobe, ki jo lahko doživiš samo v gozdu, ki ga je pobelil sneg. Na Pustem rovtu je veter izoblikoval posebno podlago, ki spominja na snežne zamete na Antarktiki. Nadaljevala sva naravnost po gozdni cesti vse do pastirske koče na Belski planini. Mojca je bila že pošteno utrujena kajti zjutraj je že opravila trening na fizioterapji in njena desna noga, ki okreva po operaciji je bila že malce utrujena. Odločila se je, da me bo počakala pri koči in uživala na soncu. Res se je potrudila kajti minilo je le mesec dni odkar je po operaciji in počitku zopet začela hoditi. Jaz pa sem se zagnal proti vrhu in kmalu prispel na cilj. Malo sem se razgledal, nadihal kisika in že sem po trdi spihani podlagi vijugal proti koči. Smuka je bila res odlična. Pri koči sva se še malo okrepčala in nadaljevala proti Pustemu rovtu. Nadaljevanje smuke po čistini levo od ceste proti Pustemu rovtu pa ni bilo tako zabavno. Pri prvem zavoju so se mi na smučkah nabrale debele cokle, ki so me popolnoma upočasnile. Sonce je že preveč smehčalo sneg in moral sem zaviti v gozd. V gozdu pa sem odpeljal kar nekaj pravih uživaških zavojev in hitro sem prislalomiral na Pusti rovt. Mojca pa si je nadela nepremočljive hlače in se po riti ekspresno spustila v dolino. Sledil je še sprehod do avta in tura je bila zaključena. Za prvič je bilo odlično. Sedaj pa čakamo naslednjo pošiljko snega.

inštalacija smuči na nahrbtnik

Tam daleč je Struška ja.

No tukaj pa se je že začel sneg.

Na Pustem rovtu pa res zanimiva podlaga, ki je posledica močnega severnega vetra v preteklih dneh.

Opa, čedalje več snega.

Na poti naju je lepo grelo sonce čeprav je bilo kar mrzlo.

Na sončku je bilo prijetno toplo.

Uživaški zavoji z vrha Struške so se hitro končali.

Vrh z lepim razgledom na doline Krma, Kot in Vrata.

Na vrhu Jerebikovca

Z Marjanom sva danes skočila na Jerebikovec preveriti kakšne so zimske razmere. Zjutraj se nisem mogel točno odločiti kam bi šla. Med vožnjo pa sva videla, da je na grebenih Karavank kar nekaj snega. Glede na toplo vreme sem vedel, da se bo kmalu vse topilo. Midva pa sva danes želela hoditi po suhem in sva zimske gojzarje pustila doma. Odločila sva se, da skočiva na Jerebikovec. Hitro sva bila v Mojstrani in že sva sopihala v hrib. Čeprav nadmorska višina Jerebikovca ne obeta preveč naporne ture pa je strmina v katero zagrizeš ena hujših. Midva sva se jo lotila precej zavzeto in v eni uri sva bila na vrhu. 850 nadmorskih metrov višinske razlike v eni uri pa tudi ni slabo. Sneg se je pojavil na nadmorski višini 1200 metrov. Debelina snežne odeje pa ja na vrhu že kar lepa. Na vrhu sva sama uživala v pogledih na največje vršace Julijcev in se sončila na toplem soncu. Spust je minil ekspresno in na koncu se je kar kadilo iz zavornih diskov. Med vožnjo domov pa se je oblačnost spustila in Karavanke so bile popolnoma zakrite. Še dobro, da se nisva odločila za kakšno turo v tistih koncih.

Pogled z vrha na Rjavino, Triglav, Visoko Vrbanovo špico.

Stenar

Kukova špica

Triglav

Spust po snegu

Na Jalovec iz Planice čez Kotovo sedlo. Spust proti Goličici in skozi ozebnik (zaprta pot – nevarno, neprimerno, ne priporočam).

Jalovec. Impresivna gora, ni kaj.

Jalovec se mi je ves čas izmikal in danes sem se končno uspel povzpeti nanj. Štartal sem iz Planice in v gosti megli hitro napredoval do Tamarja. Iz dimnika v koči se je ravno začel valiti dim in mikalo me je, da bi se ustavil na čajček. Ah kje pa, bolj me zanima Jalovec. Šibal sem naprej. Gosta megla se ni in ni hotela razbliniti in kakšno uro sem hodil brez, da bi uzrl katerikoli vrh. Vmes so mi pot prekrižali gamsi, kar je nakazovalo na to, da po tej poti danes še nihče ni hodil. Kmalu po srečanju z gamsi pa sem prišel ven iz megle in pred mano se je pokazal Jalovec. Zavil sem desno na markirano pot, ki pripelje do bivaka, nato pa še na Kotovo sedlo. Od Kotovega sedla naprej pa pot zavije na zahodno stran Jalovca in moral sem postati bolj previden. Pot je lepo izpostavljena, na nekaterih mestih pa je bilo tudi še nekaj snega. Vendar ne preveč, da se ne bi dalo lepo stopiti. Zapihal je tudi veter in počasi ter previdno sem napredoval proti vrhu. Kmalu sem bil na vrhu in odprli so se mi čudoviti razgledi na vse strani. Na poti nisem srečal nikogar, na vrhu pa gospoda, ki je prišel iz Trente. Užival sem v rezgledih in sončku. Po premoru in okrepčilu sem se spustil po poti do Goličice in naredil veliko neumnost. Težava je bila ta, da nisem vedel kje točno gre pot, ki pripelje v spodnji del ozebnika. Pot, ki pa vstopi v ozebnik na koncu oziroma začetku pa je zaprta. Pokukal sem v ozebnik in zdelo se mi je, da je vse skupaj samo melišče. Spustil sem se v ozebnik in kmalu spoznal zmoto. Res je melišče, v katerem pa je še ogromno manjših in večjih skal, ki se v trenutku, ko stopiš nanje odpeljejo naprej in vse se začne premikati. Poleg tega pa je v ozebniku še nekaj snega, ki je trd. Spust je tako minil v nekakšnem divjem lovljenju ravnotežja in iskanja trdih ter fiksnih skal. Povsem neprimerno in nevarno početje. Takoj sem spoznal, da sem naredil napako. No, nekako sem se le izmotal iz težav in srečno prestal precej divjo pustolovščino kjer sem samo čakal kdaj me bo zadela kakšna večja skala. Ne priporočam in prav je, da je pot zaprta. Po vratolomnem spustu sem poklical Nino, ki mi je povedala, da sta z Jakom ravno v Tamarju. No, super. Bom pa do koče še odtekel. In do koče sem tekel hitro kakor se je v gojzarjih dalo. Iz Tamarja smo se vsi trije v pravem planinskem tempu sprehodili do parkirišča pri skakalnicah v Planici. V Kranjski gori se nam je pridružil še Janez, ki nas je počastil s pizzo in pirčkom. Janez, Nina in Jaka so kasneje odšli v bazen, jaz pa domov raztegovati svoje zmatrane krake. Aja, za vzpon in spust iz Planice na Jalovec sem skupaj porabil 7 ur.

Joj, joj kakšna megla. Dobro, da sem zunaj.

Vedno kadar vidim divjo žival sem navdušen nad njimi.

Špica v Planji. Špičasta nič ne rečem.

Ah v dolini še vedno megleno.

Aha, počasi gremo proti vrhu.

Prepadno, prepadno. Pogled proti bivaku Tarvisio.

Zračno, zračno.

Mangart.

Pogleda z vrha na Šite, Mojstrovke…

Greben po katerem se spustimo dol.

Uživam v razgledih. malo pihlja, ni sile.

Opa, začetek ozebnika in Goličica.

Izgleda lepo. v čem je problem?

Grozna pot oziroma nepot.

Jalovec iz Tamarja.

Moja sestra Nina in nečak Jaka uživata na sončku.

Janez, Nina, Jaka. Lepo uživajo v Kranjski Gori.