Jalovec, 2645m

Na Jalovec iz Planice čez Kotovo sedlo. Spust proti Goličici in skozi ozebnik (zaprta pot – nevarno, neprimerno, ne priporočam).

Jalovec. Impresivna gora, ni kaj.

Jalovec se mi je ves čas izmikal in danes sem se končno uspel povzpeti nanj. Štartal sem iz Planice in v gosti megli hitro napredoval do Tamarja. Iz dimnika v koči se je ravno začel valiti dim in mikalo me je, da bi se ustavil na čajček. Ah kje pa, bolj me zanima Jalovec. Šibal sem naprej. Gosta megla se ni in ni hotela razbliniti in kakšno uro sem hodil brez, da bi uzrl katerikoli vrh. Vmes so mi pot prekrižali gamsi, kar je nakazovalo na to, da po tej poti danes še nihče ni hodil. Kmalu po srečanju z gamsi pa sem prišel ven iz megle in pred mano se je pokazal Jalovec. Zavil sem desno na markirano pot, ki pripelje do bivaka, nato pa še na Kotovo sedlo. Od Kotovega sedla naprej pa pot zavije na zahodno stran Jalovca in moral sem postati bolj previden. Pot je lepo izpostavljena, na nekaterih mestih pa je bilo tudi še nekaj snega. Vendar ne preveč, da se ne bi dalo lepo stopiti. Zapihal je tudi veter in počasi ter previdno sem napredoval proti vrhu. Kmalu sem bil na vrhu in odprli so se mi čudoviti razgledi na vse strani. Na poti nisem srečal nikogar, na vrhu pa gospoda, ki je prišel iz Trente. Užival sem v rezgledih in sončku. Po premoru in okrepčilu sem se spustil po poti do Goličice in naredil veliko neumnost. Težava je bila ta, da nisem vedel kje točno gre pot, ki pripelje v spodnji del ozebnika. Pot, ki pa vstopi v ozebnik na koncu oziroma začetku pa je zaprta. Pokukal sem v ozebnik in zdelo se mi je, da je vse skupaj samo melišče. Spustil sem se v ozebnik in kmalu spoznal zmoto. Res je melišče, v katerem pa je še ogromno manjših in večjih skal, ki se v trenutku, ko stopiš nanje odpeljejo naprej in vse se začne premikati. Poleg tega pa je v ozebniku še nekaj snega, ki je trd. Spust je tako minil v nekakšnem divjem lovljenju ravnotežja in iskanja trdih ter fiksnih skal. Povsem neprimerno in nevarno početje. Takoj sem spoznal, da sem naredil napako. No, nekako sem se le izmotal iz težav in srečno prestal precej divjo pustolovščino kjer sem samo čakal kdaj me bo zadela kakšna večja skala. Ne priporočam in prav je, da je pot zaprta. Po vratolomnem spustu sem poklical Nino, ki mi je povedala, da sta z Jakom ravno v Tamarju. No, super. Bom pa do koče še odtekel. In do koče sem tekel hitro kakor se je v gojzarjih dalo. Iz Tamarja smo se vsi trije v pravem planinskem tempu sprehodili do parkirišča pri skakalnicah v Planici. V Kranjski gori se nam je pridružil še Janez, ki nas je počastil s pizzo in pirčkom. Janez, Nina in Jaka so kasneje odšli v bazen, jaz pa domov raztegovati svoje zmatrane krake. Aja, za vzpon in spust iz Planice na Jalovec sem skupaj porabil 7 ur.

Joj, joj kakšna megla. Dobro, da sem zunaj.

Vedno kadar vidim divjo žival sem navdušen nad njimi.

Špica v Planji. Špičasta nič ne rečem.

Ah v dolini še vedno megleno.

Aha, počasi gremo proti vrhu.

Prepadno, prepadno. Pogled proti bivaku Tarvisio.

Zračno, zračno.

Mangart.

Pogleda z vrha na Šite, Mojstrovke…

Greben po katerem se spustimo dol.

Uživam v razgledih. malo pihlja, ni sile.

Opa, začetek ozebnika in Goličica.

Izgleda lepo. v čem je problem?

Grozna pot oziroma nepot.

Jalovec iz Tamarja.

Moja sestra Nina in nečak Jaka uživata na sončku.

Janez, Nina, Jaka. Lepo uživajo v Kranjski Gori.