Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012
Tokrat sva se napotila v drugo dolino. Zapeljala sva se v Ropojano. Napovedan je bil zopet ekstremno vroč dan in takoj sva naredila prvo napako. Z avtom sva se odpeljala naprej mimo pravega izhodišča in preden sva to ugotovila, obrnila avto in našla izhodišče je že minilo kakšne pol ure. V vasi Vusanje sva se mimo ovc z rastafarijansko frizuro zapodila proti goram. V načrtu sva imela vzpon na Zla Kolata, 2535 metrov. No pol ure po tem, ko sva zgrešila prvič, sva zgrešila tudi drugič in namesto naravnost zavila rahlo desno. Pot je bila lepa, ljudi ni bilo in v tišini in pesmi ptic sva meditativno hodila in hodila dokler nisva ugotovila, da sva na napačni poti. Vročina je že močno narasla in sprijaznila sva se z mislijo, da danes pač ne bova prišla na vrh Zla Kolata kamor vodi kar dolg pristop. Sam sem to sprejel malo težje, a kmalu se je na katunu Stanovi nad nama prikazal lep in pokončen steber. No, bova pa danes skočila sem gor po brezpotju. Moram priznati, da sva imela počasi tudi že dosti nenormalno visokih temperatur v gorah. Po brezpotju sva po razbeljenih skalah prišla na vrh brez imena od koder sva kar nekaj časa opazovala okolico in počivala. Po isti poti sva se spustila v dolino in se ob potoku in senci dreves končno lahko ohladila. Ta dan sem dopolnil 37 let in sklenila sva, da se odpeljeva v slaščičarno Šar in preizkusiva vse kar je še preostalo. V Šaru naju je že čakal šefe in sledila je degustacija vseh nabolj znanih izdelkov slaščičarskega poklica na tem koncu sveta. Zmagal je jabolčni biskvit, čeprav je bila šampita tudi precej simpatična. Usta pa nama je skoraj zlepil Sarajevski poljubac. Popila sva še kavico in se odpravila še v trgovino. V trgovini sva izvedela, da v dolini Grebaje že 14 dni pogrešajo nekaga Italijana, ki je odšel v gore in ga niso več našli. Odpeljala sva se nazaj v Eko katun in se malo ohladila. Zvečer sva se odločila, da je napočil čas, da v tej vročini še malo namočiva noge v morje. Hvar prihajava. Prokletije priporočam vsem ljubiteljem gora in lepe narave. V kolikor si želite najbližjega dostopa s Črnogorske strani se odpeljite v dolino Grebaje kjer v Eko katunu Grebaje lahko najamete sobo ali pa si postavite šotor. Kapacitet ni ravno veliko, zato je morda v visoki sezoni dobro preveriti kakšna je zasedenost. Drugače je v dolini še dom Karanfili, ki pa je nekakšna koča z malo bolj omejeno ponudbo. V Prokletijah okoli vrhov ni koč ali bivakov, prav tako pa ni nobene koče v dolini Ropojana. Kakšen hotelček in sobe pa se najdejo tudi v Gusinjah, medtem, ko je Plav že malo bolj turistično razvit. Midva sva prehodila le kanček vsega kar to gorovje ponuja.V kolikor imate raje malo bolj osamljene in turistično manj razvite kraje vam bo tukaj zelo všeč. Ne pozabite pa, da to ni Švica ampak iskreni Balkan z vsemi prednostmi in pomankljivostmi, ki jih ponuja. Vsekakor vredno obiska. Jaz kar ne morem zdržati brez prav dolgo časa. Baje pa je z Albanske strani vse skupaj še bolj odročno in pestro.
Dolina Ropojana zjutraj. Zopet je vse megleno zaradi požarov.
rasta ovce so naju gledale in si mislile kdo sta spet ta dva modela, ki rineta v tej vročini v hrib.
Katun in vrh brez imena na levi. Tja gor greva.
Na vrhu brez imena so lepi razgledi. Vendar zopet je bilo vse megleno.
Hladen kotiček ob potoku.
Čudovita pot.
Opala, slaščice v slaščičarni Šar. Za 37 let si pa že lahko privoščim kakšno tortico, he,he,he.
Kravice so zablokirale cesto. Počasi se umikajo, ni panike.
