Na Kum iz Hrastnika čez Matco

Cerkev Svete Neže na Kumu
V soboto je vreme zopet kazalo bolj slabo. Vseeno pa sva si zaželela hoje, zelenja in miru. Odpeljala sva se do Hrastnika in se odpravila po poti čez Matco na Kum. Ozračje je bilo soparno in vedela sva, da naju zna tudi malo naprati. Zagrizla sva v strmo pot, ki večino časa poteka po gozdu. Uživala sva v različnih kontrastih zelene, opazovala rože in jedla čemaž. V vasi Matica sva naletela na zanimivo obvestilo, ki opozarja na pijanega in nasilnega lastnika. Moram priznati, da takšnega opozorila še nikoli nisem videl. Lepo, da opozorijo. Lastnika na srečo nisva srečala in nadlajevala sva proti vrhu. Postajalo je vse bolj oblačno in za kratek čas naju je tudi malo poškropilo. Sledil je še odsek po makedamski cesti tik pod vrhom in že sva bila na vrhu pri cerkvi Svete Neže. Malo sva se razgledala naokrog in iz Ljubljanske smeri uzrla nevihtni oblak. Nič zato. Usedla sva se zunaj na terasi planinskega doma in v miru spila radler. Nevihtni oblak je vse bolj grozil in čas je bil, da pobegneva nazaj v dolino. Na poti sva nabrala koprive, ki sva jih kasneje skupaj s špinačo pripravila za kosilo. Čeprav je ves čas grmelo, pa naju je dež ujel le na koncu, ko sva bila že skrita pod mogočnimi krošnjami bukovega gozda.

Bukov gozd omogoča tudi različne akrobacije.

Žal pa tudi v tem gozdu ne gre brez škode, ki jo na drevesih puščajo vse bolj ekstremne podnebne razmere.

Sva že skoraj na soncu.

Na vrhu pa je začelo groziti neurje.

Mojca se ni dala motiti na terasi planinskega doma. Ljudje, ki živimo v stanovanjih brez balkona znamo ceniti redke trenutke na terasah 😉

Neurje res že grozi.

Pogledi pa so fantastični.

Mojco je od veselja kar pognalo v zrak.

Pazite se pijanega lastnika.

Občudovala sva tudi rožice.