Kolesarske počitnice na Sardiniji
Na plaži pa se kolesarji zaščitimo pred soncem s kolesi.
Letos nama nikakor ni uspelo načrtovati in se odpraviti na potovanje s kolesom. Za nama je bilo naporno obdobje. Morala sva prodati stanovanje in se preseliti. Ves čas pa sva imela tudi veliko dela, ki se kar ni hotelo končati. Vseeno sva si želela odditi nekam kjer še nisva bila. Želela sva si kolesariti, brati knjige, kuhati in se pošteno odklopiti od vseh obveznosti. Ker se je poletje že počasi iztekalo so nama preostali samo še topli kraji. Bila sva že rahlo obupana, ko sva se spomnila na Sardinijo. Pred dolgimi leti sva že bila na Korziki in ideja, da bi obiskala Sardinijo se nama je zdela odlična. Na hitro sva rezervirala hišico na Air B&B in karte za trajekt. Tako sva se po 14 urnem potovanju znašla v bližini mesteca Telti na Sardiniji. Sprejela naju je Ana, ki nama je oddala svoj družinski vikend obdan z vinogradom, smokvam, sadnim drevjem in ostalim mediteranskim rastlinjem. Malce utrujena sva se počutila kot v raju. V naslednjih dneh sva izpolnila najine želje. Lahko sva spala, veliko kolesarila, kuhala, brala knjige in se prepuščala brezdelju. S kolesi sva najprej raziskala bližnjo okolico, nato pa se odpravila tudi na daljše izlete. Sardinija je vsekakor kolesarski raj za vse vrste kolesarjenja. Kombinacija morskega zraka, gora, morja in mediteranskega rastlinja naju vedno popolnoma začarajo. Edina pomankljivost oziroma težava je, da je velik del otoka pod ograjo. Na pašnikih se pase ogromno ovac, krav in tudi pujsov. Včasih na zemljevidu ali GPS karti misliš, da boš lahko odpeljal po določenem terenu. Kasneje, ko prideš do odcepa pa vidiš, da makadam pelje čez privatno zemljišče oziroma pašnik, ki pa je obvezno ograjeno z ograjo. V kolikor se voziš po makadamih med pašniki je potrebno biti malo pazljiv tudi na pse, ki so sicer večinoma za ograjo, nama pa se je zgodilo, da so naju zaskočili trije psi, ki so pod ograjo imeli luknjo. Na srečo se je dobro končalo saj sem s svojim rovenjem in uporabo vseh možnih balkanskih kletvic prebudil lastnika oziroma skrbnika črede, ki je odpoklical pse. Po 14 dneh sva se preselila v Cala Gonone kjer sva si v kampu postavila šotor. Tudi tu je bilo za prekolesariti ogromno terena in zopet se nama je smejalo do ušes. Tu sva kolesarjenje uspešno skombinirala tudi z obiskovanjem plaž kjer sva se kopala in uživala ob borovem gozdu. Na koncu se je nabralo 900 km prekolesarjenega terena in res ogromno višinskih metrov. Odpeljala sva veliko čudovitih turc, ki so se nama za vedno vtisnile v spomin. Omeniti bi veljalo še res sproščeno prebivalstvo otoka, ki za razliko od Korzičanov ne gledajo grdo, so res prijazni in pripomorejo h kvaliteti bivanja na otoku. Potrebno pa je upoštevati, da sva izbrala termin (september), ki je za razliko od julija in avgusta veliko bolj prijeten za vse. Tako turiste kot domačine. Vsekakor Sardinijo v septembru priporočava. V kolikor kolesarite pa boste deležni res čudovitih turc in doživetij. Uživajte 🙂
Mojca se sonči v jutranjem soncu na ladji.
Sonce na ladji naju je lepo grelo.
Pizza time na “najinem” posestvu.
Hitro sva vpregla najina vranca in odšla na ogledno turo. Takoj sva bila priči res čudovitim prizorom na poti. Kolesarska uživancija se je začela.
Juhuhu, vreme za kolesarjenje je odlično.
Zjutraj preden sva se odpravila na turo pa sva še malo obrala figo.
Kolesarjenje po osamljenih cestah nekje okoli 14h, ko nikogar ni na cestah.
Čudoviti borovci. Res lepa in dišeča drevesa, ki pa so jih že res čisto preveč posekali.
Kolesarjenje čez borov gozd pa je nekaj najlepšega. Medtem, ko vrtiš pedala uživaš v vonju dreves in nažiganju škržatov. Res pravi užitek.
V manjših mestih in vaseh sva se ustavljala, si privoščila kakšno kavico in pivo, opazovala dogajanje ter jo odbrcala naprej.
Hmm, tole pa paše. Kako dolgo že nisem bral knjige v miru.
Vzpon na goro Limbara. Res čudovit vzpon in spust med ogromnimi borovci. Kako diši.
Še malo pa sva na vrhu gore Limbara.
Na vrhu. Res čudovito okolico nekoliko pokvari kup oddajnikov in vojaških objektov.
Spust z Limbare. Noro je letelo. Iz 1350 na 400.
Zvečer pa te lepo okrepi juhica iz lokalne zelenjave, stročnic in pravih italijanskih testenin.
Najina hišica zgodaj zjutraj v zelenju.
Spet na kolesu. Tokrat sva srečala želvo. Kako hude živali res.
Na žalost je velika večina otoka rezervirana za živino. Čeprav za nekatere romantičen pogled, pa le ta močno obremenjuje naš planet.
Vožnja po ozkih ulicah mest pa je bila nekaj posebnega.:)
Kakšen dan pa naju je tudi zalivalo. Odlična priložnost da dež malo spere umazanijo in sol s koles.
Tipična pokrajina v Galluri, delu Sardinije kjre sva se zadrževala največ časa.
Ogromni kamniti balvani.
Včasih smo se tudi malo zgužvali na cesti. Šoferji pa so na Sardinji super. Kolesarje upoštevajo, ne izsiljujejo in le redko naletiš na kakšnega norca, ki te ogroža.
Bila sva tudi na Costi Esmeraldi. Na srečo ni bilo več veliko turistov. Urejena, popedenkana scena.
Mojca na vrhu klanca, v ozadju otok in nacionalni park La Madalenna. Čist preveč poseljena in polna turistov.
Kolesarjenje v takem ambientu pa je čisti užitek. Temperaturca prava, sonček greje, zelenje diši, avtomobilov ni…
Včasih je bilo treba kolo tudi nesti.
V majhnem mestecu Pattada na 800 metrih pa sva naletela na res zanimive oblike hiš.
Oživel je spomin na tretji letnik srednje šole, ko sem naredil izpit za avto in od staršev v dar dobil rabljeno katrco. Jo, to so bila leta. Tale tukaj pa služi za prevoz krme za ovce iz ene parcele na drugo.
Čudoviti vzpon na pobočja pod Monte Albo. Med kolesarjenjem si nekaj časa ogleduješ goro in nekaj časa morje. Odvisno na keterem delu ovinka si 🙂
Še ena iz te čudovite kulise.
Monte Albo in spomenik neznanemu junaku.
Sardinska mačka.
Na cesti pa lahko srečaš tudi bikca, ki te malo začudeno gleda.
Večerna svetloba pričara pravljično vzdušje.
Kolesarjenje pod Monte Albo v večerni svetlobi vsekakor priporočam. 🙂
Zvečer pa kuhava, pijeva in jeva. 🙂
Vzhod sonca in pogled na vinograd.
Cesta, ki pelje na passo Gena Silana. V ozadju gorovje nad Olieno.
Sva že na prelazu. Sedaj pa spust nazaj.
Leti v dolino.
Ovinki na cesti, ki vas iz Cala Gonone pripelje v Dorgali.
Preden prideš na plažo Su Baronne. Rečni kanal, borovci in potem morje. Res nora kombinacija.
Takole pa izgleda plaža. Najprej kanal sladke vode, nato borovci, potem pa morje.
Še 1x plaža.
Spust v Cala Gonone spogledom na morje.
Pogled na Dorgali.
Mesto Orgosolo v notranjosti pa je porisano z grafiti, ki v glavnem pozivajo k miru.
Kolesarska baza v kampu.
Na cesti te vedno lahko presenetijo ovce.
Prihod na Passo di Correboi, 1.246 metrov.
Spet čudovite barve večera. še malo pa bova v Olieni.
Strm spust v Olieni.
Ja, ko prideš dehidriran v lokal in naročiš 1 mineralne vode in 2 x 0,66 pira te natakar pač malo čudno gleda.
Mojca in rože.
