Teden je minil ekspresno in ni mi uspelo sestaviti kakšne daljše kolesarske ture ali odkriti kaj povsem novega. Trenutno v gozdovih poteka plenjenje, ki ga povzročajo gobarji z enormnimi količinami nabranih gob. Med kolesarjenjem sem srečal že kar nekaj osebkov, ki iz gozda privlečejo vsaj 10 kg gob naenkrat. Nekako se jim zdi, da jim to pripada, da je to nekaj kar čaka na njih in je pač njihovo. Teren, ki ga prečijo popolnoma uplenijo in za sabo ne pustijo nič. Po možnosti še pohodijo in prevrnejo neužitne gobe. Verjetno je iluzorno pričakovati, da bi se ti ljudje zavedali kaj gobe pomenijo za gozd. Kaj gobe? Vse bolj se mi zdi, da ljudje ne vedo več kaj točno za nas vse pomeni gozd. Važno je, da naša nacionalna zavest narašča s pomočjo gromozanskih športnih uspehov, da imamo gospodarski napredek, da vse več zemljanov ve kje je naša mala deželica in da vse več ljudi nima pojma kaj se dejansko dogaja z naravo. V kolikor ima kdo le željo po tem, da bi bolje razumel gozd, pa mu v branje priporočam knjigo Skrivno življenje dreves, ki jo je napisal nemški avtor Peter Wohlleben.

V četrtek sva z Mojco izkoristila lepo vreme po dežju. Iz Polja sva odkolesarila do Turjaka. Tokrat sva se povzpela na Pance in Lipoglav od koder sva se spustila do Repč. V Repčah se nisva spustila nazaj dol ampak nadaljevala naravnost. Po lepem makadamu in še lepšem gozdu ter travnikih sva se spustila do vasi Pleče. Gre za varianto, ki sem jo odkril letos v enem izmed poletnih, vročih potepanj po okoliških kucljih. Spust naju je mimo kamnoloma pripeljal pod dolenjsko avtocesto. Nadaljevala sva po cesti do Škofljice od koder sva se čez Barje odpeljala do Želimelj. Od tam pa po klasičnem čudovitem vzponu do Turjaka. Nazaj sva se vrnila čez Gradež in naprej čez Št. Jurij ter Ponovo Vas v Grosuplje. V Grosupljem sva zavila proti Cikavi in nadaljevala v smeri Paradišča. Od tam sva se povzpela mimo Magdalenske gore na Mali Lipoglav in se čez Pance spustila nazaj proti Ljubljani.

Včeraj pa sva se z gorskimi kolesi najprej čez Pečarja odpeljala v Besnico. Pri odcepu za Ravno Brdo sva zavila desno in se po dobro ohranjenem makadamu povzpela do vasi. Od vasi sva se vzpenjala še nekaj sto metrov, nato pa zavila levo v smeri modrih markacij za gorsko-kolesarsko pot. Sledila je čudovita pot čez gozd z nekaj krajšimi vzponi in spusti vse do vasi Pance. Tudi to pot sem odkril letos poleti. Pred nekaj tedni sva jo z mojim gravel/potovalnim kolesom že prekolesarila z Marjanom. Z gorskim kolesom je vsekakor bolj sproščeno, kajti najde se tudi kakšen malo bolj grob odsek, ampak nič težjega. Sledil je spust iz Panc nazaj proti Ljubljani.

V sredo sva z Marjanom odpeljala lep krog v hrvaški Istri. Marjan me je že v ponedeljek začel prepričevati, da bi se v sredo odpeljala nekam v Istro in odkolesarila kakšen lep krog. Ni se mi preveč dalo voziti z avtom, a ko sem videl, da je to zadnja možnost pred poslabšanjem vremena sem le popustil. Marjanu sem rekel, da lahko pelje kamor hoče. V sredo zjutraj sva že drvela proti Hrvaški. Čeprav pot ni bila dolga sem na koncu že komaj čakal, da se usedeva na kolesi. Avto sva parkirala malo pred Porečom. Sledilo je pol ure nastavitev na zadnji zavori Marjanovega kolesa, ki je v popolnoma klavrnem stanju. Situacija je že precej resna in vsakič, ko Marjan zavira, ga lahko slišiš daleč naokoli. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo začelo pobirati obroče. Po tem, ko sva uspela za silo usposobiti zavoro sva le začela poganjati pedala. Najprej sva se spustila v Poreč in od tam ndaljevala v smeri proti Svetem Lovreču. Ker je bila cesta preveč prometna sem na garminu kmalu našel obvoze po makadamih in poljskih poteh. V Svetem Lovreču so me ujele službene obveznosti in moral sem se malo jeziti ter urediti nujno zadevo. Kmalu sva nadaljevala po manj prometni cesti. Začela se je kolesarska uživancija med zelenilom. Postalo je tudi bolj toplo. V vasi Korenići sva se spustila do Dvigrada in se začela vzpenjati proti vasi Kanfanar. Med vzponom sem zopet moral opraviti nekaj telefonskih razgovorov in končno se je obetal preostanek dneva brez telefonov. Šibala sva naprej in se skozi vas Smoljanci usmerila proti Svetvinčnenatu. Ob trdnjavi sva naredila krajši premor in si privoščila osvežitev. Vasi v tem času so prav prijetne saj je manj turistov in huda vročina je le zapustila te kraje. Ugotovila sva, da ura neusmiljeno teče in da bo treba kmalu naprej. Najprej sva se spustila nazaj do Smoljancev in nadaljevala proti Balam. V Balah sva se za kratek čas ustavila in se zapeljala čez zanimive uličice. Usmerila sva se proti Rovinju in kmalu ugotovila, da sva zopet prišla na precej prometno cesto. Pred Rovinjem sva zavila desno in se po makadamu povzpela do naslednje ceste, ki pripelje do vasi Rovinjsko selo. Za nadaljevanje sem zopet našel lokalno cestico, ki naju je pripeljala na glavno cesto, ki se spusti v Limski kanal. Na srečo ni bilo pretirane gneče in spust je bil prav prijeten. Na najnižji točki ture ob Limskem kanalu se nisva ustavljala. Sledil je vzpon in nadaljevanje v smeri Poreča. V vasi Gradina sva zopet skrenila z glavne ceste in se usmerila proti Montižani. Promet je izginil in zopet sva v miru kolesarila po lepi istrski pokrajini. Vse do Poreča sva v miru in obsijana s soncem uživala v pogledih na zelenilo. Ob cesti pa sem presenetil tudi tri fazane, ki so poskakali v grmovje. V Poreču sva čez krožna krožišča odkolesarila nazaj do avta. Za nama je bilo 100 kilometrov dolg krog in 1080 metrov vzpona. Marjan si je zaželel še kopanja in z avtom sva se odpeljala do morja. Jaz sem odšel v vodo do kolen, Marjan pa je zaplaval naokoli. Sledil je še povratek nazaj domov, kjer naju je z vrhunsko svežo gobovo juho in ajdovimi žganci pričakala Mojca. Joj, kako je ob kozarčku rdečega vse skupaj teknilo.

Za rojstni dan je fino, če počneš kaj zanimivega. In kaj je bolj zanimivega kot celodnevno kolesarjenje in meditacija na kolesu 🙂 Sestrična Polonca je na družinski vikend na otoku Krku povabila mojo sestro Nino, nečaka Jako ter mene in Mojco. Mojca je zaradi preobilice dela žal odpovedala udeležbo in ostal sem sam. Takoj se mi je utrnila ideja, da bi na Krk kar odkolesaril. Od mojega zadnjega kolesarjenja na Krk je minilo že precej let. Takrat sta me z avtom nazaj peljala Dule in Franci, tokrat pa sem imel v načrtu tudi povratek s kolesom. V četrtek sem postoril še vse nujne stvari in v petek zjutraj po obilnem zajtrku sem ob 8:00 že poganjal pedala. Vročina še ni spustila in že zjutraj sem občutil prve močne sončne žarke. Odločil sem se, da se ne bom nič šparal, zato sem kar takoj zavil na Urha in se povzpel na Orle. V gozdu sem moral nekaj deset metrov porivati kolo po poti, ki jo je močno zdelala voda. Občutek je bil res nenavaden. Kaj delam na Orlah, če sem namenjen na Krk. Ob takih trenutkih človek ne sme izgubiti kompasa. Ob prijetnem vetriču sem se spustil v Lavrico in po Dolenjski cesti nadaljeval do Škofljice. Od tam sem kar po glavni cesti odkolesaril do Pijave Gorice kjer sem zavil desno proti Želimljam. Tovornjakov ter raznih pobesnelih likov, za katere je 10 cm prava varnostna razdalja do kolesarja sem se rešil, in do Turjaka sem v miru kolesaril po naravi. Od Turjaka do Velikih Lašč pa me je spet čakalo nekaj kilometrov glavne ceste. V Velikih Laščah sem zavil desno v smeri Svetega Gregorja. Sledil je blag, a dolg vzpon do vasi. Vse do cerkve sem se vzpenjal po soncu in vse bolj mi je bilo vroče. Pri cerkvi se je cesta končno prelomila in začel se je spust v Sodražico. Malo sem se le ohladil, preden sem se spet začel vzpenjati proti Loškemu potoku. Med vzpenjanjem se je na srečo malo pooblačilo in postalo je malo bolj znosno. V Loškem potoku sem se ustavil v Mercatorju, kajti bil je čas, da malo obnovim zaloge. Pojedel sem sezamovo štručko, tri banane in izotonični napitek. Energija je bila obnovljena. Med malico me je poklical Boštjan in me spraševal za servis kolesa. Malo sva poklepetala, na koncu pa sem mu povedal, da sem ravno na poti na morje. Zaželel mi je srečno vožnjo in šibal sem dalje. Še malo sem se povzpel, nato pa rahlo spustil v vasi Laze, Podpreska, Draga in na koncu Trava. Sonce je vse bolj pripekalo. Obetal se je vroč vzpon iz Čabra. Spust v Čabar je potekal čudovito, saj na cesti razen nekaj gozdarjev in enega motorista nisem srečal avtomobilov. Ob prihodu na mejo sem našemu policistu pokazal dokumente. Ni bil nič kaj zvedav, za razliko od hrvaškega kolega, ki ga je zanimalo kam grem. Povedal sem mu, da sem iz Ljubljane namenjen na Krk. Povedal mi je, da je to daleč in nisem se mogel bolj strinjati z njim. Malo sva se šalila, da sem že bil gor in da sem moral zdaj spet dol, da bom lahko šel spet gor. Na mini bencinksi črpalki v Čabru sem dotočil gorivo, kajti sonce je naredilo svoje. Na tako dolgi poti je res pomembno, da popiješ dovolj tekočine, saj se drugače motor pregreje in noge mahajo v prazno. Po okrepčilu je sledil vzpon po ovinkih do vasi Parg kjer sem se priključil na glavno cesto, ki pelje čez Gorski Kotar. Začelo se je kolesarjenje po zelenem gozdu, ki je zaščitni znak Gorskega Kotarja. Takoj sem lahko opazil, da je tudi v teh gozdovih lubadar v popolnem razcvetu in smrekov gozd je na nekaterih delih popolnoma uničen. Kot kaže je s smreko na tem koncu Evrope počasi konec. Podnebne spremembe, za katerimi se po besedah ameriškega predsednika skrivajo Kitajci, so ustvarile razmere v katerih se lubadar brez težav množi in napada smreke. Možno pa je, da so lubadarje strenirali Kitajci. Donald bi lahko poklical Kim Džong Una in namesto, da si kot dva zatečena zamaščena otročička grozita, bi lahko ukrenila kaj, kar bi ustavilo podnebne spremembe. Vendar Kitajce je vseeno težko prepričati.:) Podobne misli so mi kaotično jadrale po glavi medtem, ko so kilometri izginjali za menoj. Kmalu sem bil na ovinkasti cesti kjer vsako leto poteka avtomobilska dirka. Tokrat je bila dirka na srečo že mimo in edini, ki se je poskusil čim hitreje spustiti sem bil jaz. Spust je bil za mano in prispel sem v Gerovo. Od tam pa sem se moral zopet povzpeti na višino 900 metrov. Kolesaril sem čez ogromne gozdne površine in užival prijeten zrak. Počasi sem prispel v Crni Lug. Od tam je šlo zopet malo gor in dol dokler nisem prispel v Mrzlo Vodico. Ustavil sem se v bifeju ob cesti. Bil je čas, da ponovno natočim gorivo. Spil sem brezalkoholno pivo, pol litra vode in kavico. Pojedel sem še odličen štrudel, ki mi ga je za na pot spekla Mojca. Preden sem odrinil naprej sem si natočil še bidon in že sem dirkal dalje. Sledil je vzpon do prelaza Ravno Podolje na 928 metrih nadmorske višine. Malo sem se ustavil in si ogledal okolico. Odprl se je lep pogled na Risnjak kjer sva z Marjanom pred leti peš raziskovala lepote Gorkega Kotarja. Prijeten vetrič me je rahlo hladil po razgretem telesu in čas je bil, da nadaljujem pot. Sledil je spust in čez kakšne 3 kilometre sem bil že na križišču Gornje jelenje kjer sem zavil levo proti morju. Sledil je spust iz 880 metrov nad morjem do morja. Promet na srečo ni bil gost, a temperatura vse višja. Med spustom sem bil pozoren na cesto saj se pri veliki hitrosti kaj hitro lahko kaj zaplete. V vasi Križišče sem se za trenutek ustavil in ugotovil, da je res pošteno vroče. Na srečo sem imel še nekaj pijače. Sledilo je krožno križišče, še malo spusta, nato pa sem moral v drugem krožnem križišču zaviti malo proti Rijeki, da sem se priklučl na Jadransko magistralo kjer sem zavil levo. Sledilo je nekaj sto metrov vzpona, zavil sem desno in se spustil do mostu, ki celino povezuje z otokom Krkom. Promet je nenadoma oživel. Pri kolesarjenju čez most mi na srečo ni pihal premočan veter in hitro sem bil na Krku. Od tam pa sem imel še 14 kilometrov do cilja. Da le ne bi bilo tako preprosto me je na koncu iz Solin do cilja čakalo še 2 kilometra strmega vzpona po razbeljenem asfaltu in pekočem soncu. Na vrhu vzpona me je popolnoma oblil znoj, a bil sem na cilju. Na Simšičevem posestvu so me pričakali setrična, sestra in nečak. Bil sem prijetno utrujen. Za mano je bila 164 km dolga pot, s 3490 metri vzpona. Lepa turca za rojstni dan. Čakalo me je kopanje, počitek in nadomestitev porabljene energije. Zvečer smo nazdravili za rojstni dan in kakšno rekli. Ponoči sem zaspal kot ubit čeprav sem se zaradi vročine počutil kot, da spim v savni.

Drugi dan je minil bolj lenobno saj sem moral odpočiti noge. Čez dan smo se kopali, popoldan pa sem skuhal slastno kosilo. Tretji dan pa me je že zamikalo kolesarjenje po Krku. Medtem, ko so ostali še spali sem vstal in se s kolesom odpravil v Staro Baško. Odločil sem se, da malo preizkusim stranske oziroma makadamske poti po otoku. Večinoma mi je uspevalo in odkril sem kar nekaj novih poti, ki so odlične za kolesarjenje. Nič prometa, mir, rastlinje, divje živali. Čisti kolesarski užitek dokler makadam ne postane razriti makadam, razriti makadam pa postane peš pot iz katere štrli milijon malih špičastih skalic. To se mi je zgodilo na poti v Staro Baško nad Punatom. V takem primeru bi bilo res odlično imeti polnovzmeteno kolo in šus navzdol. A, če ga nimaš, ti ne preostane drugega kot, da se proti morju spuščaš peš. Vmes te napade še trnovo grmovje in roko imaš lahko v sekundi popolnoma krvavo. Na srečo sem kmalu prišel nazaj na cesto in odkolesaril v Staro Baško. Med spustom do morja sem študiral kako vroče bo nazaj gor, kajti okoli ceste ni nič drugega kot kamen. Na koncu ceste ob pomolu sem prišel do čudovitega modre vode. Ugotovil sem, da sem pozabil kopalke. Nič zato. Malo sem se skril med skale, se slekel in popolnoma razgret sem se dobesedno zabrisal v vodo. Osvežitev je tako pasala, da sem nekaj časa kar predel kot kakšen mlad maček. Nisem se ravno dolgo zadrževal na skalah, saj me je čakal vroč vzpon nazaj. Odkolesaril sem po cesti proti Punatu in vmes zopet dobil idejo, da preizkusim lokalne makadame. Zgodba se je ponovila le, da sem tokrat kolo potiskal navzgor po peš poti. Popolnoma prešvican sem prilomastil do ceste in ni mi več padlo na pamet, da bi še kaj raziskoval. Bilo je res noro vroče in pohitel sem nazaj v bazo. Naredil sem 63 km in 1170 metrov vzpona. Pokasiral sem nekaj trnov v roko in nogo, odkril nove poti ter se kopal v osvežilni vodi. Kaj drugega bi si človek na morju še želel. Popoldan smo se kopali, čebljali, ponovno pa sem se lotil tudi priprave kosila.

Družba je v nedeljo zvečer odšla, jaz pa sem se odločil, da nazaj odkolesarim rajši v ponedeljek zgodaj zjutraj. Vstal sem ob 5:00, ko je bilo še temno. Pripravil sem si zajtrk in ob 6:00 sem že letel proti mostu. Tudi nazaj sem se vračal čez Gorski Kotar, le da sem tokrat izpustil Čabar. Odkolesaril sem do mejnega prehoda na Babnem Polju in nadaljeval proti Blokam. Nadaljeval sem čez Bloke in se spustil v Velike Lašče. Pred Pijavo Gorico sem zavil na Barje in odkolesaril do Lavrice. Tam sem zavil desno na Orle in se spet čez Urha vrnil v Polje. Za razliko od odhoda na morje je bilo ob povratku malo bolj hladno čeprav precej soparno. Za mano je bilo 169 km in 3.500 metrov vzpona. V štirih dneh torej skupaj okoli 400 km in 8.500 metrov vzpona. Čudovito preživet rojstni dan. 🙂