Kamniška Bistrica. Prijalo je malo osvežitve in hidracija izpraznjenih rezerv.

Danes pa sem se s kolesom odpeljal proti Cerkljam na Gorenjskem. Najprej sem imel v planu vzpon na Jezersko. Bolj, ko sem se približoval goram bolj so se le-te obdajale z gostimi oblaki. Po tresavici, ki jo doživiš na popolnoma sramotno-katastrofalno-razsuti kolesarski stezi na Celovški cesti, sem končno prišel na cesto, ki te iz Stanežič skozi vasi Povodje, Skaručna in Vodice pripelje v Cerklje na Gorenjskem. V vasi Grad sem se zaradi oblačnosti odločil, da rajši zavijem proti Šenturški gori in se odpravim v Kamniško Bistrico. Po strmem vzponu sem kolesaril po neprometni cesti, ki povezuje vasi pod Krvavcem. Naenkrat pa sem se znašel pred stroji in kamioni, ki so polagali nov asfalt na cesti, ki se spusti na Kamniško stran. Zaradi zelo vročega asfalta nisem mogel mimo. Ni me prav veselilo, da bi se vračal nazaj v Cerklje, zato sem se začel vzpenjati proti Svetemu Lenartu. Od tam pa sem se po makedamu, ki je mestoma spominjal na gorsko pot, spustil v Stahovico. Kolo se mi je malo smililo, a sem peljal res počasi in upal, da ne bo počila guma. Srečno sem prispel v vas Klemenčevo pod Kamniškim vrhom. Od tam naprej pa sem lahko zopet dirkal naprej po asfaltu. Spustil sem se v Stahovico in zavil levo proti Kamniški Bistrici.. Čeprav sem bil tam že neštetokrat, pa s kolesom še nikoli. Pritisnil sem pedalke in po ne preveč strmem klancu sem bil hitro pri izviru. Malo sem se spočil, se napil Kamniške Bistrice in že oddrvel nazaj v dolino. Sledila je še ravninska vožnja od Kamnika do Ljubljane, skozi Domžale in Črnuče. Že dolgo nisem toliko časa vozil po ravnini v enem kosu. Doma me je pričakala Mojca z odličnim kosilom in jabolčnim zavitkom, ki se je kar stopil v ustih. Za mano je bilo 90 km in 750 metrov vzpona.

Zopet koprena, ki postaja že standardna. Nič novega.

V vaseh pod Krvavcem sem naletel na kolesarska počivališča.

Klancev ni manjkalo.

Joj, moje kolo. Božček.

V hladu Kamniške Bistrice sem se prijetno ohladil.

S kolesom prvič pri izviru.

GPS sled. Zanimiva oblika.

Ljubljana-Javor-Janče-Velika Štanga-Malo Trebeljevo-Javor-Ljubljana

Danes so vremenoslovci zadeli z vremensko napovedjo in kmalu po jutranjem dežju se je delno razjasnilo. Zapihal je topel vetrček, ki je osušil ceste in pripravil zadovoljive razmere za dirkanje s kolesom. Pognal sem se iz centra in se najprej povzpel na Javor. Naprej sem se po strmi cesti spustil v Besnico. Tik pred vzponom na Janče je posijalo sonce in dvignilo temperaturo. Vzpon na Janče je postajal vse bolj vroč. Na vrhu sem samo malo popil in nadaljeval proti Litiji. Moral sem prevoziti tudi krajši makedam, ki pa je na srečo precej gladek. Sledil je spust v vas Velika Štanga, ki sem jo obiskal celo prvič. Nato pa spust v dolino in vzpon na Malo Trebeljevo. Sledil je hitrostni spust v Besnico in še krajši a precej strm vzpon na Javor. Čakal me je samo še spust in ravninski del nazaj do Ljubljane. V razdalji 64 kilometrov se je nabralo kar 1.200 metrov vzpona. V kolikor pa gledamo zračno črto sem bil od štarta najdlje odaljen samo 21 km. No, sej to imam najrajši. Vožnjo gor, dol. 😉

Na začetku ni vreme prav nič lepo obetalo.

Na Jančah je že lepo teklo od mene.

ja, tudi po Tujem grmu sem stikal.

Samo malo se odpelješ iz Ljubljane pa takoj nabereš višince.

Vrh.

Danes še en lep dan in zopet sva skočila v gore. Pridružila se nama je moja sestra Nina. Odpeljali smo se v dolino Spodnje Kokre in se odpravili na Javorov vrh. Začeli smo v pravem pohodniškem tempu in kmalu smo bili na pravi delovni temperaturi. V čudovitih odtenkih zelenega gozda in barvnih kombinacij rož smo hitro napredovali. Najprej smo hodili po gozdnem kolovozu do Doma Čemšenik. Glavni kolovoz je pridobil veliko stranskih priključkov, ki so jih naredili gozdarji. Izgledajo res grozno, saj zasekajo naravnost v zeleni gozd. Od doma naprej pa smo nadaljevali po gozdni potki vse do grebena. Na grebenu smo zavili desno in se povzpeli še na vrh. Pričakali so nas čudoviti razgledi na Kočno in Grintovec ter na Srednji vrh, Stegovnik in Košuto v ozadju. Malo smo pomalicali in se hitrostno spustili nazaj v dolino. Za nami je bila lepa turca s solidnimi 900 metri vzpona. Odpeljali smo se nazaj v Polje kjer nas je pričakala Julči s kosilom. Po kosilu smo spili še kavico in pokramljali s teto Maričo in stricem Duletom, ki sta bila ravno na obisku pri Julči.

Zagrizli smo v strmino.

V zelenju gozda.

Švignili smo mimo doma.

Višje gozd še zeleni.

Tik pod vrhom.

Prihod na vrh. V ozadju Srednji vrh.

Pogled na Kočno in Grintovec.

Oblačno nebo.

Vsi trije na vrhu.

Pogled na Stegovnik in greben Košute v ozadju.

Lahko smo se nagledali čudovitih rožic.