Iz Ljubljane pod Krvavec in naprej v Kamniško Bistrico.
Danes pa sem se s kolesom odpeljal proti Cerkljam na Gorenjskem. Najprej sem imel v planu vzpon na Jezersko. Bolj, ko sem se približoval goram bolj so se le-te obdajale z gostimi oblaki. Po tresavici, ki jo doživiš na popolnoma sramotno-katastrofalno-razsuti kolesarski stezi na Celovški cesti, sem končno prišel na cesto, ki te iz Stanežič skozi vasi Povodje, Skaručna in Vodice pripelje v Cerklje na Gorenjskem. V vasi Grad sem se zaradi oblačnosti odločil, da rajši zavijem proti Šenturški gori in se odpravim v Kamniško Bistrico. Po strmem vzponu sem kolesaril po neprometni cesti, ki povezuje vasi pod Krvavcem. Naenkrat pa sem se znašel pred stroji in kamioni, ki so polagali nov asfalt na cesti, ki se spusti na Kamniško stran. Zaradi zelo vročega asfalta nisem mogel mimo. Ni me prav veselilo, da bi se vračal nazaj v Cerklje, zato sem se začel vzpenjati proti Svetemu Lenartu. Od tam pa sem se po makedamu, ki je mestoma spominjal na gorsko pot, spustil v Stahovico. Kolo se mi je malo smililo, a sem peljal res počasi in upal, da ne bo počila guma. Srečno sem prispel v vas Klemenčevo pod Kamniškim vrhom. Od tam naprej pa sem lahko zopet dirkal naprej po asfaltu. Spustil sem se v Stahovico in zavil levo proti Kamniški Bistrici.. Čeprav sem bil tam že neštetokrat, pa s kolesom še nikoli. Pritisnil sem pedalke in po ne preveč strmem klancu sem bil hitro pri izviru. Malo sem se spočil, se napil Kamniške Bistrice in že oddrvel nazaj v dolino. Sledila je še ravninska vožnja od Kamnika do Ljubljane, skozi Domžale in Črnuče. Že dolgo nisem toliko časa vozil po ravnini v enem kosu. Doma me je pričakala Mojca z odličnim kosilom in jabolčnim zavitkom, ki se je kar stopil v ustih. Za mano je bilo 90 km in 750 metrov vzpona.