Čudoviti gorski raj za smučanje.

V sredo sva z Mojco izkoristila še zadnji dan sončnega vremena pred poslabšanjem. Po nesrečnem zlomu obeh kosti nad gležnjem sem Mojco le stežka spravil na sneg. Smučanje pa je popolnoma opustila. Bala se je predvsem tega, kako bo pancar pritiskal na kost kjer ji je ostal en vijak. Tokrat mi jo je uspelo prepričati in odpeljala sva se na Vogel. Odločila sva se, da bo dovolj dopoldanska karta. Ob 9:00 sva že bila na prvi sedežnici. Ob popolnih vremenskih pogojih sva smučala vse do 13:30, ko so noge že postajala malo utrujene. Vmes sva si vzela le 10 minut za odmor. Privoščila sva si čaj in kaki. Snega na Voglu sicer ni bilo v izobilju a ravno dovolj, da so bile proge urejene fantastično. Gneče ni bilo in res sva se nasmučala. Ko bi vsaj bila še kakšna daljša strma proga. Meni postane malo dolgočasno kajti smučanje na smučarskih progah se po zanimivosti nikakor ne more primerjati s turno smuko. Po končanem smučanju sva odšla na pivo k Merjascu in sprehod ob jezeru. Ob 16h sva odbrzela domov. Mojca je bila navdušena in mislim, da bova v prihodnosti skočila še na kakšno smuko. Jaz pa upam, da se čimprej odpravim tudi na kakšno turno smuko.

Ob prihodu na sveže terenčke.

Mojca je pritiskala.

Sledil je kratek počitek

Še malo ob jezeru.

Mrzel veter je nosil sneg naokoli. Pravo zimsko vzdušje. Le snega je premalo.

Po dolgem, dolgem času sva se zopet malo odpravila v hrib. Skočila sva na Dobrčo. Zjutraj nisva ravno zgodaj vstala in na izhodišču v Brezjah pri Tržiču sva bila nekje ob 12h. Na izhodišču je bilo vse suho in pomladno. Prav smešno je bilo, ko sva obula zimske čevlje. Začela sva z vzponom in kmalu naju je pozdravil mrzel severni veter. Lepa pot naju je najprej peljala po makedamu, nato pa strmo po gozdu do Bistriške planine. Na poti se je kmalu pojavil sneg in pod snegom čisti led. Tukaj sva bila nad svojimi zimskimi robustnimi čevlji prav navdušena. Hitro sva se vzpenjala po kolovozu, prehitela nekaj pohodnikov in kmalu prišla na Lešansko planino. Od planine jo mahneva po ledenem travniku kar naravnost navzgor. A lej ga zlomka. Naletiva na res ogromno podrtih dreves katerih veje in korenine so naju močno ovirale pri hoji. Vrnila sva se na markirano pot in se po grebenu povzpela do vrha Dobrče. Razgledi so bili nikakršni kajti megala je ovila večino vrhov naokoli. Spustila sva se nazaj do razpotja in zavilla desno proti koči na Dobrči. Tukaj se je začelo najbolj zimsko vzdušje, kajti veter je nosil sneg naokoli in izgledalo je kot da bi snežilo. Čez travnike sva se spustila do koče kjer pa se je začelo kazati sonce. Pozdravila sva sonce in nadaljevala s spoustom po poti Po robu. Snega je bilo v zgornjem delu ravno prav za hiter in lahkoten spust v dolino. Spodaj pa sva še malo rila po zemlji, se navduševala nad borovci in bolj v pomladnem vzdušju prispela nazaj do avta. Lep mrzel dan.

No, nekaj snega pa le je.

Na Lešanski planini je veter napihal kar nekaj snega.

Naravnost navzgor po ledenih tratah.

Oblačno vreme na vrhu.

Nekaj zimskega vzdušja pa je le bilo.

Močan veter je prenašal sneg naokoli po planini.

Spust po čudoviti poti Po robu.

Na vrhu Blegoša. Uživava na sončku.

Prvi dan v letu 2015 sva preživela na snegu. Po krepilnem spancu sva se dobro najedla in odpeljala do Hotavelj in naprej do vasi Volake. Na začetku je bilo oblačno in nisva vedela ali bova imela sploh kaj sonca. Nekaj višje pa je skozi visoke smreke posijalo sonce in ustvarilo pravo pravljično kuliso. Sneg, sonce in potoček, ki se vije med smrekami so naju tako razveselili, da se nama je kar smejalo. Kmalu sva po uhojeni stezi prišla do zavetišča gorske straže na Jelencih. Malo naprej sva srečala tudi nekaj planincev, ki so se že vračali nazaj. Večina jih pride iz Leskovice kamor se lahko višje pripelje z avtom. Povsem logično, da midva nisva izbrala te poti 🙂
Še malo in sva se znašla na kolovozu, ki pripelje iz Črnega kala. Mimo koče sva se čez zasneženi travnik povzpela še na vrh. Na vrhu sva bila sama. Sonce naju je lepo grelo a veter hladil. Razgledi so bili nori in kar nekaj časa sva skakljala naokoli in se čudila lepotam. V trenutku, ko sva začutila, da se ohlajava pa sva jo popihala dol. Spust je bil res ekspresen. Minil je v rahlem teku, saj je podlaga tako mehka, da je tudi v zimskih gojzarjih prijetno tečt. Kmalu sva bila doma in čakal naju je poln lonec sarm. Sledilo je uničenje. Lahko rečem, da je prvi dan v letu 2015 minil idealno. Kako pa bo naprej bomo videli 🙂 SREČNO 2015!

Kar nekaj snega v gozdu. Ni pa sile.

Obsijalo naju je sonce, JEEEEEEEEEEEE.

V gozdu je še vedno veliko podrtega drevja.

Zimska pravljica.

Kratek oddih.

Sva že mimo koče in rineva proti vrhu.

Na vrhu je fino pihalo.

Pogled na Ratitovec.

Še malo na drugo stran.

Malo sva tudi skakala.

Nato pa smučarski spust v dolino.

In ponovno pravljica v gozdu.