Dobrča in mrzel severni veter.

Mrzel veter je nosil sneg naokoli. Pravo zimsko vzdušje. Le snega je premalo.

Po dolgem, dolgem času sva se zopet malo odpravila v hrib. Skočila sva na Dobrčo. Zjutraj nisva ravno zgodaj vstala in na izhodišču v Brezjah pri Tržiču sva bila nekje ob 12h. Na izhodišču je bilo vse suho in pomladno. Prav smešno je bilo, ko sva obula zimske čevlje. Začela sva z vzponom in kmalu naju je pozdravil mrzel severni veter. Lepa pot naju je najprej peljala po makedamu, nato pa strmo po gozdu do Bistriške planine. Na poti se je kmalu pojavil sneg in pod snegom čisti led. Tukaj sva bila nad svojimi zimskimi robustnimi čevlji prav navdušena. Hitro sva se vzpenjala po kolovozu, prehitela nekaj pohodnikov in kmalu prišla na Lešansko planino. Od planine jo mahneva po ledenem travniku kar naravnost navzgor. A lej ga zlomka. Naletiva na res ogromno podrtih dreves katerih veje in korenine so naju močno ovirale pri hoji. Vrnila sva se na markirano pot in se po grebenu povzpela do vrha Dobrče. Razgledi so bili nikakršni kajti megala je ovila večino vrhov naokoli. Spustila sva se nazaj do razpotja in zavilla desno proti koči na Dobrči. Tukaj se je začelo najbolj zimsko vzdušje, kajti veter je nosil sneg naokoli in izgledalo je kot da bi snežilo. Čez travnike sva se spustila do koče kjer pa se je začelo kazati sonce. Pozdravila sva sonce in nadaljevala s spoustom po poti Po robu. Snega je bilo v zgornjem delu ravno prav za hiter in lahkoten spust v dolino. Spodaj pa sva še malo rila po zemlji, se navduševala nad borovci in bolj v pomladnem vzdušju prispela nazaj do avta. Lep mrzel dan.

No, nekaj snega pa le je.

Na Lešanski planini je veter napihal kar nekaj snega.

Naravnost navzgor po ledenih tratah.

Oblačno vreme na vrhu.

Nekaj zimskega vzdušja pa je le bilo.

Močan veter je prenašal sneg naokoli po planini.

Spust po čudoviti poti Po robu.