Dve krajši turci povezani v eno malo daljšo,67 km, 1450 metrov vzpona

Mojca ga zalaga pri spustu v Štangarske poljane.

Danes sva odkolesarila od doma in se podala v okoliške hribčke in doline. Bilo je prijetno sveže in razgledi daleč naokoli. Povezala sva dve krajši turci v eno malo daljšo, ki pa ni od muh. Najprej sva odkolesarila na Pance. Od tam sva se spustila proti Polici. Sledil je vzpon na Mali vrh pri Prežganju. Od tam sva nadaljevala čez Veliko Trebeljevo in se spustila do Štangarskih poljan. V vasi sva zavila levo in se povzpela do cerkve v Veliki Štangi. Po kratkem premoru ob lepi cerkvici je sledil vzpon na Tuji Grm in kasneje Janče. Na Jančah sva spila radler, se malo posončila in kmalu drvela v dolino. V Gabrjah sva zavila desno in se čez Vnajnarje spustila v Besnico. V nogah sva imela še dovolj moči za vzpon na Pečarja in spust v Sostro. Še malo ravnine do Ljubljane in že sva pila ohlajeno pivo Yes Boss v Sir Williams pubu. Krasen dan.

Še nekaj snega ob cesti.

Sva že na Pancah.

Snega ni več. Samo še trava.

Smreka, ki jo je prevrnilo zadnje sneženje.

Sadno drevje že cveti.

Drvimo v dolino.

Vruuum

Vzpon, ki te pripelje do cerve v Veliki Štangi.

Počitek pred cerkvijo.

Cerkev.

Pogled na Križ iz doline izpod Stenarskih vratc.

V sredo sva se z Mirom domenila, da greva naslednji dan smučat. Zvečer sem skočil še na telovadbo kjer nas je Matevž pošteno utrudil. Po telovadbi sem skočil na pivo z Gregorjem in Blažem, ob 4:20 zjutraj pa mi je že zvonila ura. Sledilo je mukotrpno vstajanje sredi noči, ki nikoli ni prav prijetno. Ob misli na sonček, gore in smučanje pa sem se le nekako zmotiviral. Ob 6:00 sem že stal na parkirišču na Jesenicah oziroma Hrušici. Kmalu je pripeljal Miro in že sva drvela proti Vratom. Ko sva parkirala avto na parkirišču, je sonce že lepo prebudilo dan. Naložila sva si smuči na nahrbtnike in zagrizla v hrib. Trajalo je kar nekaj časa, da sva prispela do snega. Čez strmino sva smuči še nosila. Po kratkem premoru na sončku na izravnavi pa sva nadaljevala na smučeh. Srečala sva kar nekaj turnih smučarjev in smučark od katerih so bili eni namenjeni na Križ, drugi pa na Stenar. Sonce naju je lepo ogrelo in nadaljevala sva proti Križu. Pod Stenarjem sva nekaj časa hodila v senci. Za kratko osvežitev je poskrbel tudi veter, ki povlekel v dolino. Zavila sva desno in po kratki strminci prišla na položnejši del pod Križom. Zopet sva bila na soncu in pogledi naokrog so postajali vse lepši. Po srminci sva se povzpela do roba Kriške stene. Tukaj nama je bilo že jasno, da bo sneg odličen in da naju čaka res odlična smuka. Sledil je še vzpon pod vrh kjer sva obnemela nad lepimi razgledi vse naokoli. Videlo se je res daleč, svoje pa so dodale še meglice, ki so se iz južne strani dvigovale med vrhove. Najprej je pihal veter, ki pa se je kmalu popolnoma umiril. Tako sva lahko v miru uživala v razgledih daleč naokoli. Potem pa spust. Še danes, ko pišem se mi smeji ob spominu na to vijuganje. Sneg je bil odličen, vidljivost še boljša in užitek je bil res na vrhuncu. Spustila sva se po kratki strminci, vijugala po prvovrstnem putrčku in vriskala od sreče. Nižje v senci sva naletela na malo trši teren, še nižje pa zopet lepo zmehčana podlaga. Malce manj kvalitetnna je bila smuka v zadnjem delu kjer je sonce že opravilo svoje. Sledilo je še malo akrobacij med ruševjem in basanje čez ozke dele. Snega je bilo konec in s smučmi na nahrbtniku sva se čez gmajno spustila do avta. Pri avtu pa me je Miro zopet presenetil s pivom, ki je lepo zacvrčalo po grlu. Za nama je bila res fenomenalna smučarija in čudovit dan v gorah. Upam, da ne zadnja. Morda pa še kakšno odsmučamo. 🙂

Začetek je bil precej kopen. Pa nič zato.

Sva že višje. Pogled na Triglav.

Sva že na snegu.

Proti Vratcem.

Prehod iz sence na sonce.

Na robu Kriške stene pa se je odprl pogled na Razor.

Levo Stenar desno Križ.

Še malo pa sva na vrhu.

Res lep dan za fotografiranje.

Triglav.

Pogled na Pogačarjev dom na Kriških podih.

Pogled na flanko og kateri se ti smeji do ušes.

Miro se spušča po strmini.

Miro vijuga po super snegu.

Še mal pa bo v senci.

Akrobatika na soncu.

Miro se baše med ruševjem.

Triglavski dom na Kredarici in Triglav vozadju.

Marjanu sem že najmanj dve leti obljubljal, da bova enkrat skočila na Kredarico. V ponedeljek sem preveril vremensko napoved in dobro je kazalo. Hitro sva se dogovorila in včeraj zjutraj sva v temi brzela proti Gorenjski. Na izhodišču v Krmi sva bila kmalu po tem, ko se je zdanilo. Kakšen kilometer od Kovinarske koče sva srečala žensko družbo in Nejca Kuharja, ki so nama zatrdili, da je cesta naprej težko prevozna. Verjela sva jim an besedo, a kasneje videla, da bi lahko brez težav pripeljala do parkirišča. Parkirala sva in se začela preoblačiti. Marjana sem opozoril, da lahko spremlja štart svetovne klase v gorskem teku in turnem smučanju. Minilo je še nekaj sekund in že ga nisva več videla. Kmalu sva se pognala tudi midva. Po ravninskem delu me je zamotila stara smučina in nadaljevala sva po levi strani potoka. Kmalu se je izkazalo, da tam snega ni več in usmerila sva se desno v gozd. Kombinacija hoje s smučkami na rami, podrtega drevja, skal in drugih nevšečnosti mi je že takoj na začetku lepo dvignila temperaturo. Na srečo sva kmalu prišla na sneg in lahko sem nadaljeval hojo s smučmi. Čeprav je bil sneg mehak pa je Marjan brez težav premagoval višino in me gonil naprej. Hrabro sem se boril s težo opreme, ki sem jo tovoril s sabo. Kmalu sva bila na Malem Polju kjer naju je obsijalo sonce. Sledil je vzpon in že sva bila pri pastirskem stanu Prgarca kjer sva srečala večjo skupino planink in enega planinca. Dohitel naju je tudi turni smučar, ki pa kasneje ni nadaljeval proti Kredarici. Začel je pihati močan veter in že sva se spraševala ali bo na Kredarico pihalo še močneje. Naj piha, sva si rekla in šibala naprej. V Vratcih je sonce že naredilo svoje in spet sem se moral nekaj višinskih metrov peš z smučmi v rokah prebijati čez skale. Višje, ko se malo položi pa sem vse do Kredarice lahko normalno nadaljeval na smučeh. Sonce je vse bolj pripekalo, zraka je bilo vse manj, a midva sva neumorno grizla v hrib. Mimo Kalvarije sva prišla v zavetrje in postalo je že res toplo. Po štirih urah hoje sva bila pri koči kjer sva se sončila, rehidrirala in opazovala Triglav. Čeprav je pihalo pa ni bilo sile. Razen v trenutkih, ko je sonce izginilo za oblaki so bile temperature prav prijetne. Sledil je uživaški spust. Sneg sicer ni bil ravno najboljši, ampak večinoma se je dalo prav prijetno vijugati in vriskati od veselja. Naletel pa sem tudi na dele z gnilim snegom, ki niso nudili pravega užitka. Spodaj v hosti pa sem moral izvajati že prave akrobatske trike, da sem se pripeljal čim dlje. Čisto na koncu pa sem moral vključiti še poganjanje z rokami, ki na koncu postane že kar malo utrujajoče. Počakal sem še Marjana in pri Aljažu sva na soncu zaključila čudovit dan.

Zjutraj v Krmi.

Sva že na soncu.

Se že vidi Triglav v ozadju.

Pogled nazaj na Tosc, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh

Sončenje pred kočo.

Marjan pozira s Triglavom.

Odhod.

Čaka me kar nekaj smučarije.

Vijugali smo in vriskali.

Špurca.

Marjan šiba v dolino.

Juhuhu!!!

V dolini pa teče.