Triglavski dom na Kredarici, 2515 m

Triglavski dom na Kredarici in Triglav vozadju.

Marjanu sem že najmanj dve leti obljubljal, da bova enkrat skočila na Kredarico. V ponedeljek sem preveril vremensko napoved in dobro je kazalo. Hitro sva se dogovorila in včeraj zjutraj sva v temi brzela proti Gorenjski. Na izhodišču v Krmi sva bila kmalu po tem, ko se je zdanilo. Kakšen kilometer od Kovinarske koče sva srečala žensko družbo in Nejca Kuharja, ki so nama zatrdili, da je cesta naprej težko prevozna. Verjela sva jim an besedo, a kasneje videla, da bi lahko brez težav pripeljala do parkirišča. Parkirala sva in se začela preoblačiti. Marjana sem opozoril, da lahko spremlja štart svetovne klase v gorskem teku in turnem smučanju. Minilo je še nekaj sekund in že ga nisva več videla. Kmalu sva se pognala tudi midva. Po ravninskem delu me je zamotila stara smučina in nadaljevala sva po levi strani potoka. Kmalu se je izkazalo, da tam snega ni več in usmerila sva se desno v gozd. Kombinacija hoje s smučkami na rami, podrtega drevja, skal in drugih nevšečnosti mi je že takoj na začetku lepo dvignila temperaturo. Na srečo sva kmalu prišla na sneg in lahko sem nadaljeval hojo s smučmi. Čeprav je bil sneg mehak pa je Marjan brez težav premagoval višino in me gonil naprej. Hrabro sem se boril s težo opreme, ki sem jo tovoril s sabo. Kmalu sva bila na Malem Polju kjer naju je obsijalo sonce. Sledil je vzpon in že sva bila pri pastirskem stanu Prgarca kjer sva srečala večjo skupino planink in enega planinca. Dohitel naju je tudi turni smučar, ki pa kasneje ni nadaljeval proti Kredarici. Začel je pihati močan veter in že sva se spraševala ali bo na Kredarico pihalo še močneje. Naj piha, sva si rekla in šibala naprej. V Vratcih je sonce že naredilo svoje in spet sem se moral nekaj višinskih metrov peš z smučmi v rokah prebijati čez skale. Višje, ko se malo položi pa sem vse do Kredarice lahko normalno nadaljeval na smučeh. Sonce je vse bolj pripekalo, zraka je bilo vse manj, a midva sva neumorno grizla v hrib. Mimo Kalvarije sva prišla v zavetrje in postalo je že res toplo. Po štirih urah hoje sva bila pri koči kjer sva se sončila, rehidrirala in opazovala Triglav. Čeprav je pihalo pa ni bilo sile. Razen v trenutkih, ko je sonce izginilo za oblaki so bile temperature prav prijetne. Sledil je uživaški spust. Sneg sicer ni bil ravno najboljši, ampak večinoma se je dalo prav prijetno vijugati in vriskati od veselja. Naletel pa sem tudi na dele z gnilim snegom, ki niso nudili pravega užitka. Spodaj v hosti pa sem moral izvajati že prave akrobatske trike, da sem se pripeljal čim dlje. Čisto na koncu pa sem moral vključiti še poganjanje z rokami, ki na koncu postane že kar malo utrujajoče. Počakal sem še Marjana in pri Aljažu sva na soncu zaključila čudovit dan.

Zjutraj v Krmi.

Sva že na soncu.

Se že vidi Triglav v ozadju.

Pogled nazaj na Tosc, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh

Sončenje pred kočo.

Marjan pozira s Triglavom.

Odhod.

Čaka me kar nekaj smučarije.

Vijugali smo in vriskali.

Špurca.

Marjan šiba v dolino.

Juhuhu!!!

V dolini pa teče.