Vzpon na kočo pod Poreznom in porivanje kolesa po blatu v grapah.

Koča pod Poreznom. Kot bi bilo poleti.

Po tem, ko sem včeraj doživel gumidefekt s specialko sem se danes odločil, da izberem malo bolj težko orožje kjer ni pričakovati podobnih težav. Odpravil sem se na kočo pod Poreznom. Doma sem pozabil zemljevid in še dobro, da sem si sestavil in naložil pot na GPS uro. Parkiral sem takoj za odcepom za Davčo, na cesti Škofja Loka – Železniki. Čeprav je bilo v dolini hladno, pa je močno sonce dalo slutiti, da bo višje drugače. Najprej sem kolesaril po asfaltni cesti proti Davči. Po sedmih kilometrih sem zavil levo proti smučišču Cerkno. Ob cesti ni oznak za smučišče ampak samo za kmetije. Vzpenjal sem se še nekaj čas po asfaltu, pri kmetiji pa je bilo asfalta konec. Začel se je makedam. Po lepo speljanih serpentinah sem se vzpenjal čez smučišče in kmalu prikolesaril na vrh. Sledil je direktni spust v dolino po makedamu ob smučišču. Hitro sem bil pri glavnem parkirišču kjer parkirajo smučarji. Od tam sem se usmeril proti Poreznu. Vzponi niso bili težki, a od Medrca naprej se je naklonina precej povečala in zadnji vzpon je bil tisti pravi kjer ni prostora za napake. No nič pretežkega. Vso pot me je grelo sonce in imam občutek, da bo zima zelo skopa s snegom. Dozdeva se mi, da je že vse tako pregreto, da se lahko počasi poslovimo od zimskih športov. Vsaj tam na višini do 1500 metrov. Pred kočo sem se malo odpočil in posončil. Za spust sem izbral peš pot po severnem grebenu. Kmalu sem spoznal, da sem se uštel. Iz dveh razlogov. Moje kolo brez zadnjega vzmetenja in ne preveč globokim vhodom spredaj nikakor ni kos taki stezi. Bila je polna velikih skal, razrita, na nekaterih mesti pa tudi precej blatna. Kombiniral sem s posebno tehniko teka s kolesom v rokah. Kasneje, ko sem prišel v gozd sem se nadejal boljših razmer, a sem se ponovno uštel. Pot, ki poteka po gozdu ima še vedno veliko podrtih dreves. Listje je zakrilo skrite nevarnosti in vožnja je zopet postala kombinacija spusta in teka. Mimo planincev sem blaznel s kolesom v rokah in kmalu sem bil pri kmetiji. Tam sem zavil na kolovoz, ki me je pripeljal v Rovtarjev graben. Že ime pove, da se mi ni obetalo nič dobrega. Kmalu sem ugotovil, da je pot popolnoma razrila voda. Za nameček pa so jo še dodatno razrili gozdarji. Dobesedno ril sem po blatu in nekajkrat sem mi je kolo kar nehalo vrteti. Po zelo utrujajočem potiskanju kolesa v klanec sem le prišel do poti kjer se je dalo spet kolesariti. Nekaj časa sem pritiskal kot nor, po tem pa , ko se je začel labirint kolovozov sem se odločil, da se vrnem nazaj v dolino. Po spustu čez gozdne poti sem se skoraj zaletel v tri srne. Končno sem prišel nazaj v dolino in se popolnoma blaten priključil glavni cesti. Od tam sem odkolesaril nazaj do avta in avantura je bila zaključena. Urica mi je namerila 44 km in 1.600 metrov vzpona.

Takoj me je pozdravilo sonce.

Precej zanimiv vhod v Davčo.

Sedaj pa me že lepo greje.

Sem že na terenih smučišča.

Odpirali so se čudoviti razgledi.

Prikazuje se Porezen. Nekaj bo treba še zbrcati. Čaka me glavna strmina.

Pogled nazaj na pot.

Malo se je položilo, da lahko vsaj fotkem.

Poziranje v kratkih hlačah pred kočo.

Čudoviti razgledi.

Steza po severnem hrbtu. Tukaj je bila še v redu.

Toje pa je najbolj nemogoča podlaga. Neakakšna zemlja in glina in pesek zmešani skupaj. Vse se lepi na kolesa in nemogoče je voziti kolo. Ostane ti samo, da ga porivaš v hrib.