Archive za Julij, 2017

Krožna pot iz Polja v Podkum in nazaj

Julij 29, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Zasavski hribci in doline s kolesom

Pogled na Kum v daljavi.

Včeraj sem se zjutraj najprej z gorskim kolesom malo podil po potkah z vrha Rašice. Popoldan pa sva z Mojco naredila en krog okoli Ljubljane. Tako sem drugič v dnevu kolesaril čez vas Rašica. Proti koncu ture pa sva se ustavila še na jagodni torti v Zaživu. Bila je tako dobra a majhna, da sem za trenutek razmišljal ali bi pojedel kar cel pladenj. Ker se zadnje čase navajam na bolj asketsko življenje je ostalo pri enem kosu in kavici. Danes pa je bil čas za eno pravo dolgo turo na cestnem kolesu. Kolo sem zajahal kar doma in se namenil proti vzhodu. Čeprav sem štartal ob 8:30 se je že segrevalo in vedel sem, da me čaka naporna in vroča tura. Najprej sem odkolesaril do Besnice in se v hladu potoka dvignil do Trebeljevega. Od tam sem se še v prijetnem hladu spustil proti Šmartnem. V krožnem križišču sem zavil proti Mirni. Začel se je rahel vzpon in na cesti je bilo kar nekaj prometa. Po približno 8 kilometrih pa sem zavil levo v smeri Radeč. Začel sem z malo bolj konkretnim vzponom, ki pa je potekal v miru in senci mogočnih dreves. Nič prometa, le drevesa in zvok gume na razgretem asfaltu. Čudovit vzpon, ki se konča v vasi Velika Preska. Tu sem tudi prvič uzrl Kum v daljavi. Sledil je kratek spust in pri odcepu za Polšnik sem zavil levo v klanec. Nisem točno vedel kaj me čaka, saj še nikoli nisem kolesaril čez te vasi. Zopet me je presenetil čudovit vzpon do zaselka pred Polšnikom. Malo sem se spustil in zavil desno v smeri Stranski Vrh. Zopet je sledilo pritiskanje pedalk v tišini in skoraj sem se zaletel v srno, ki je stala na cesti. V trenutku, ko me je zagledala je vklopila turbo pogon, a ja zaradi asfaltne podlage močno zakopala. Zmanjšal sem hitrost in jo občudoval kako je stekla v gozd. Nekaj časa je tekla celo v moji smeri in vzporedno sva premagovala razdaljo pred nama. V kolikor na turi srečam vsaj eno divjo žival sem takoj za odtenek bolj srečen. Pred odcepom za Stranski vrh sem zavil desno v smeri vasi Padež. Sledil je spust in vedel sem, da se bo ta spust kmalu sprevrgel v precej brutalen klanec. Prvi del spusta je bil zelo razrit asfalt, ki pa se je v vasi spremenil v makadam. Makadam in ozki plašči na specialki pa se ne razumejo preveč dobro. Zmanjšal sem hitrost in se začel spuščati po makadamu. Kadar sem zapeljal v pesek me je vijugalo sem ter tja, drugače pa se je na koncu dobro izšlo. Prikolesaril sem do asfalta in srečal dva mlada fanta na traktorju, ki sta s cevjo črpala vodo iz potoka v cisterno. Voda je bila namenjena kravam na pašniku, ki so se pasle v žgočem soncu. Krava lahko v enem dnevu v vročem soncu spije od 200 do 250 litrov vode. Za vzrejo in predelavo pol kilograma govejega mesa se tako lahko porabi približno 800 litrov vode. Med tem, ko sem se v žgočem soncu vzpenjal proti vasi Padež so mi rojile po glavi misli, ki se nanašajo na uničevalne efekte živinoreje. Spraševal sem se ali se bo človek kdaj le zavedal in začel z ukrepi za zmanjšanje živinoreje. V letošnjem letu je jugovzhodni del Slovenije že močno prizadet zaradi suše in le vprašanje časa je kdaj v naslednjih letih se lahko začnejo resne težave z vodo. Glede na vseprisotno zanikanje težav, ki izvirajo iz živinoreje, industrije ter ostalega onesnaževanja in uničevanja, ne pričakujem kakšnih resnih izboljšav v prihodnosti. Časi so res čudni. Okoljevarstveni aktivisti so eko teroristi, rastlinojedi so čudaki, borci za pravice manjšin in socialno ogroženih so nasilni in tako dalje. Narobe svet. Ljudje, ki želijo storiti nekaj dobrega za okolje, ljudi in cel planet so ožigosani tako ali drugače, pravi uničevalci pa kot lubadarji rijejo naprej in povzročajo razdejanje neslutenih razsežnosti. V kolikor jim nasprotuješ ogrožaš gospodarski napredek in razvoj. Napredek in razvoj bi bilo treba prekvalificirati v pogubo in pekel in morda bi to razumelo več ljudi, ki vsak dan molijo za boljši jutri. Razumi, če moreš. Ne moreš in naprej pritiskaš pedala. Prispel sem v majhno vasico Padež. Od tu se je cesta nadaljevala po čudovitem borovem gozdičku, dokler se cesta na višini približno 820 metrov ni prevesila na drugo stran. Spustil sem se do vasi Podkum. Malo sem se razgledal naokoli, potem pa je sledil divji spust v dolino. Cesta je bila dovolj široka, prometa ni bilo, in lahko sem si privoščil kar pošteno dirkanje navzdol. Hitro sem bil na glavni cesti in zavil levo proti Zagorju. Ob prihodu v Zagorje sem bil že pošteno žejen in sledil je počitek in hidracija na pumpi. Po tem, ko sem se malo ohladil in napil, sem z ležerno vožnjo nadaljeval čez mesto. Na koncu sem zavil v smeri Izlak. Po nekaj kilometrih sem zagledal ogromno rumeno kolo in fotografijo Primoža Rogliča. Kot kaže so mu krajani priredili sprejem. Fant je v kolesarstvu naredil res majhen čudež in njegov napredek je izjemen. Želim mu veliko uspehov ter čim manj padcev in poškodb v nadaljevanju kariere. Jaz pa sem s svojimi artritičnimi palci in zamaknjeno ključnico poganjal naprej proti Izlakam. Na začetku Izlak sem zavil levo v smeri Moravč. Zopet sem pošteno začutil vročino. Kar nekaj kilometrov se je cesta še vzpenjala dokler nisem pri odcepu za Vače končno pognal kolo navzdol. Do Moravč je letelo in komaj sem čakal, da spet natočim gorivo v prodajalni pri arabskih šejkih. Po ohladitvi sem res pohitel, kajti sonce je že res močno pripekalo. Hitro sem bil v Ihanu in od tam naprej sem čez Beričevo zdrvel pod obvoznico proti Polju. Na koncu sem malo pred Zadobrovo ujel še traktor s senom za katerim sem se skril in v zavetrju samo rahlo obračal pedala. Na žalost je v Zadobrovi zavil desno, jaz pa naravnost v Polje. Ob prihodu domov sem najprej napadel mrzlo lubenico, ki je teknila kot že dolgo ne. Za mano je bilo 119 kilometrov in 2.100 metrov vzpona. Priporočam pa zgodnejši odhod. V naslednjih dneh pa mogoče sploh ne priporočam odhoda saj bodo temperature res previsoke.

Pogled na cerkvico na Prežganjah.

Postaja vroče in že kuham.

Šibam proti Radečam. Zamudil sem tri hude koncerte. Ansambel Šrangarji, Ansambel bratov Štrukelj in Ansambel Krjavelj.

Čudovit vzpon v senci.

Pogled na hribčke v okolici.

Joj, s specialko spust po makadamu nikoli ni prav simpatičen.

Pogled nazaj na strm vzpon na Padež.

Borovci in zelena trava ob cesti.

Poziranje in počitek.

Juha, tole bo pa letelo v dolino.

Zeleno, zeleno…

Na koncu dolina postane soteska.

Sava je skoraj uplahnila.

Na pumpi v Zagorju.

Kolesarska steza čez mesto.

Krožišče in bloki v Zagorju.

Prijatelj v tovornjaku me je prehitel in zakadil.

Tukaj pa se šlepam.

Napad na mrzlo lubenico.

Kolesarjenje z razgledi do Koče na Grohotu

Julij 24, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Iz Solčave čez Matkov kot na Solčavsko panoramsko cesto do Koče na Grohotu. Vrnitev do Podolševe in spust v Solčavo.

Med kolesarjenjem se odpirajo čudoviti razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe.

V soboto sva se kljub neznosni vročini z avtom odpeljala v Solčavo. Najprej sva odšla na kavico v lokalni bife kjer pa je družba kakšnih šestih možakarjev že za dobro juto pila pivo. Ko takole zjutraj vidiš možakarje na pivu, se vprašaš kaj bo tam nekje ob petih popoldan. Odgovor je prišel kasneje. Midva sva rajši zajahala kolesi in začela z odkrivanjem Solčavske panoramske ceste. Najprej sva v rahlem vzponu odkolesarila naprej proti Logarski Dolini. Sonce naju je že obsijalo in takoj sva bila pošteno ogreta. Pri odcepu za Logarsko sva nadaljevala proti Pavličevemu sedlu. Po kakšnem kilometru ali dva sva iz asfaltirane ceste, ki pelje na Pavličevo sedlo zavila levo in začel se je vzpon po dolini Matkov kot. Kmalu se je klanec postavil bolj pokonci in morala sva prestaviti v višjo prestavo. Pri kolesu pa seveda v nižjo. Med vzponom so se prikazovali čudoviti pogledi na gore in gozdove. V tako čudoviti naravi zlahka pozabiš na napor. Počasi sva pridobivala na višini in se povzpela do prvih gorskih kmetij. Kmetije v teh krajih so resnično ogromne in obsegajo vsaj tri velike objekte in nekaj manjših pomožnih. Prikolesarila sva nazaj na cesto, ki pelje na Pavličevo sedlo. Sledil je kratek spust in pri odcepu za Solčavsko panoramsko cesto sva zavila levo. Sledilo je kolesarjenje kjer ti ni treba paziti na gost promet in lahko uživaš v res čudovitih razgledih. Tudi temperatura se je spustila in vsake toliko so oblaki prekrili sonce. Na cesti so urejene razgledne točke kjer se lahko ustaviš in razgledaš naokoli. Opita od lepot gora sva kmalu pribrcala do kmetije Bukovec, ki je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Naletela sva na možakarja, ki je na razgledni točki pred kmetijo postopal in zrl v gore. Prijazno sem ga vprašal ali mogoče ve kje poteka pot do Koče na Grohotu. Namenil mi je začuden, rahlo sovražen pogled in z roko nakazal na strm markiran kolovoz. “O hudiča, ta je pa strm” sem mu odvrnil. Pihnil je skozi nos in se zastrmel nazaj v gore v daljavi. Po tem, ko je Mojca na meniju kmetije uzrla še gamsov golaž je bil čas, da se pobereva od tam. Kasneje sva ugotovila, da je bil možakar gospodar kmetije. Nikakor pa nama ni bilo jasno, kaj ga je tako vznemirilo. Morda mu pač nisva bila simpatična, ali pa je to njegov originalen pristop do turistov. Kakorkoli, midva sva nadaljevala z vzponom proti koči na Grohotu. Makadam je postajal vse bolj grob in potrebno je bilo pošteno pritisniti na pedala. Vmes sva prehitela še skupino turistov v balerinkah in čevljih, ki ob pogledu na dva kolesarja na poti obnemijo in jim niti na kraj pameti ne pade, da bi se vsaj malo umaknili. Nekako sva jih obvozila in nadaljevala z vzponom. Tik preden sva prispela do koče sta nama dva majhna simpatična dečka prijazno sporočila, da nimava več daleč do koče. Koča je bila res za ovinkom in odprl se je pogled na S-Z del Raduhe. Pred kočo sva povrnila izgubljeno tekočino. Malo sva poslušala zgodbe prijaznega oskrbnika z močnim glasom in se prepuščala prijetnemu hladu. Po počitku sva se spustila nazaj na Podolševo od koder je sledil samo še strm spust do Solčave. Med spustom sva naletela na kolesarsko nesrečo kjer je kolesarka padla s kolesom in si poškodovala obraz. Bilo je veliko krvi ampak na srečo je drugače izgledala v redu. Ob njej sta bila še dva avtomobila in morda jo je zbil prav en izmed teh dveh avtomobilov. Previdno sva se spustila v Solčavo. Iz Solčave sva se odpeljala proti Lučam in se med potjo še osvežila v Savinji. Ležanje v senci ob hladni reki naju je prav lepo shladilo. Po ohladitvi sva se odpeljala proti domu in v Lučah dobila odgovor kaj se zgodi z nekaterimi modeli, ki na peklensko vroč dan veselo pijejo že ob osmih zjutraj. V Lučah sva zavila desno v smeri Podvolovjeka. Cesta pelje tik ob hiši in na stolu je sedel precej zaripel možakar z razkrečenimi nogami, ki se je v trenutku, ko sva peljala mimo zadrl “Kaj zijaš”. Precej strašljiv moment, ki je še najbolj spominjal na kakšen prizor iz filma Idila. Za nama je bila čudovita tura s čudovitimi razgledi z malce čudnim priokusom lokalnega prebivalstva. Vsekakor priporočam. Dolga je približno 50 km, vzpona pa približno 1400 metrov.

Prihod v Matkov kot.

Začenjava z vzponom.

Sva že nad prvimi kmetijami.

Pogled na Raduho v daljavi.

Kolesarjenje je ob takih pogledih res užitek.

Solčavska panoramska cesta

Razgledna točka.

Mojca ima novega prijatelja iz Potočke zijalke.

Zaenkrat sva še na asfaltni cesti.

Tukaj pa je že makadam na katerem nekateri vozniki uživajo v tem, da kolesarja povsem zaprašijo.

Pred kočo na Planini Grohat

Mojca se skupaj s kolesom prebija čez tehnične ovire.

Spust s planine.

Med kravami drviva dol.

Spet razgledi.

In spet malo gor.

Čudovita kulisa se nadaljuje.

Leti v dolino.

Počitek ob Savinji

Počitek ob Savinji.

Iz Polja čez Mali Lipoglav na Turjak in Sveti Ahac

Julij 18, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

V iskanju manj prometnih kolesarskih poti

Čudovit svet makadama.

Včasih ni lahko najti nove zanimive in neprometne poti, ki kolesarju omogočajo najlepše kolesarske užitke. Tokrat mi je lepo uspelo skombinirati nekaj že poznanih lokalnih poti in nastala je nova tura do Turjaka. Včeraj sva se z Mojco z gorskimi kolesi s sprednjim vzmetenjem odpravila iz Polja in najprej odkolesarila do Sadinje vasi. Tam sva se usmerila proti Repčam. Po nekaj kilometrih sva zavila levo in se začenjala vzpenjati proti vasi Brezje pri Lipoglavu. Konkretna strmina naju je lepo ogrela in kmalu sva bila na makadamu. V kolikor nisi želel stopiti s kolesa je bilo na nekaj odsekih potrebno pošteno pritisniti. Makadam naju je pripeljal do vasi Mali Lipoglav kjer sva se začela spuščati proti Zgornji Slivnici. Na naslednjem križišču sva zavila desno in se skozi vas spustila do vznožja Magdalenske gore. S spustom sva nadaljevala po desni strani. Makadam je kmalu postal gozdna pot, ki pa ni predstavljala večjih težav. Na poti je potrebno biti previden le na nekaj delih s koreninami in skalami. Spust se je končal v vasi Hrastje pri Grosupljem. Po asfaltni cesti sva prečila avtocesto in zavila levo. Še kakšen kilometer po cesti in zopet sva zavila desno v gozd. Gozdni makadam naju je pripeljal v Grosuplje. Od tam sva nadaljevala v smeri Turjaka. Po kakšnem kilometru sva zavila levo in se po makadamu ob koruznih poljih odpeljala do vasi Spodnja Slivnica. Po prehodu čez železnico je sledil kratek strm vzpon po soncu, a hitro sva bila v zavetju gozda. Tabla naju je opozorila na prisotnost medveda. Ker dobro veva, da v gozdu prava nevarnost preži v tisočkrat manjši obliki kot je recimo klop, sva brezskrbno nadaljevala vožnjo čez čudovite zelene gozdove. Vožnja do vasi Rožnik je bila res prekrasna in zadnje čase res prijetno odkritje. Brez prometa, veliko dreves, ohranjenim makadamom, tišino, rožicam in vsem kar si kolesar lahko zaželi. Nadaljevala sva po malce bolj grobem kolovozu do vasi Male Lipljene in naprej do vasi Škocjan. Tam sva se priključila na asfaltno cesto Grosuplje – Turjak. Po asfaltu sva bila hitro na Turjaku. V Roziki sva se napojila in malo odpočila. Nazaj sva se najprej spustila po glavni cesti Kočevje-Ljubljana in po kakšnih dveh kilometrih zavila desno ter začela z vzponom na Sveti Ahac. Pred leti sem se že povzpel do cerkvice in v spominu sem imel res strm vzpon. Še vedno je strm, le da je pot še dodatno razrila voda in je vzpon precej otežkočen. Nekako sva le prebrcala in prehodila vzpon. Za nagrado sva na vrhu lahko uživala v miru in tišini. Privoščila sva si nekaj sliv in hruško. Bila sva edina obiskovalca. Spustila sva se po severni strani kjer poteka peš pot in Grosupeljska kolesarska pot. Tudi ta del je razrila voda in zelo prav bi prišlo polno vzmeteno kolo. S trdaki pa sva se spuščala res počasi in previdno, nekajkrat pa sva tudi sestopila in nadaljevala peš. Hitro sva bila spet na kolesih in vasi Veliki Ločnik. Od tam sva se spustila do vasi Medvedica kjer pa sva na makadamu uzrla lisico. Imel sem še ravno toliko časa, da sem jo fotografiral. Res je bila prava gozdna lepotica in bila sva navdušena nad videnim. Skozi vasi Gornji Rogatec, Vrbičje, Št. Jurij in Ponova vas sva med koruznimi polji prispela nazaj v Grosuplje. Čez Grosuplje sva odkolesarila ob potočku in napadla klanec, ki naju je pripeljal nazaj do vasi Mali Lipoglav. Od tam pa sva se samo še spustila čez Pance nazaj na ljubljansko stran in naprej čez Vevče do Polja. Res čudovita tura, ki sem jo čez dva dni malo spremenjeno ponovil še z Marjanom. Dolga je približno 74 km in se povzpne 1.400 metrov.

Makovi cvetovi na travniku.

Čudovite poti med travniki.

Pritiskanje pedal iz vasi Brezje pri Lipoglavu do vasi Mali Lipoglav.

Makadam, ki iz Grosupelj pripelje v Spodnjo Slivnico.

Čudovito kolesarjenje v tišini.

Spust iz vasi Rožnik.

In zopet vzpon po malo bolj grobem makadamu.

Sveti Ahac

Mojca rine kolo na Svetega Ahaca.

Zaslužen počitek

Spust po čudoviti gozdni poti.

Malo sva morala spustiti glavo, da sva prišla mimo drevesa.

Lisica

Lisička je prav zvita zver…

Štorklje

Štorklje gnezdijo.