S kolesom do Jevnice. Čez Janče nazaj. Vmes pa nevihta.

Na drugem planetu. NLP pristaja skozi luknjo v nebu

Zadnja dva meseca sta bila kar se tiče športnega avanturizma povsem na psu. Po operaciji sem najprej 10 dni moral počivati. Vmes se je nabralo res veliko dela in nikakor nisem našel časa za kaj več kot običajne peš izlete v okolici, Tempo telovadbo, tek in kolesarske ture po okoliških hribčkih. No, redno treniranje pa daje rezultate in sedaj sem zopet dobro pripravljen na nove podvige v prihodnosti. Včeraj pa sva se z Mojco odpravila na kolesarsko turo do Jevnice. V Jevnici sva zavila proti Jančam in se počasi vzpenjala proti vrhu. Narava je trenutno v razcvetu. Povsod diši po cvetlicah, ptički norijo in res je lepo. Pošteno pa se meša tudi vremenu. Ves čas sva opazovala oblake, ki so s severne strani preskočili Kamniške alpe. Bili so vse bližje in tik preden sva prišla do gozda se je pošteno ulilo. Na srečo naju je gosta krošnja kostanja za nekaj časa vzela pod streho in kakšnih 15 minut sva vedrila. Počasi je nehalo deževati in napredovala sva proti vrhu. Na vrhu pa se je pokazal izreden pogled na Ljubljansko kotlino in Šmarno goro. Uživala sva v razgledih in za nekaj časa se nema je zazdelo, da nisva v Ljubljani temveč nekje daleč. Po nekajminutnem sanjarjenju sva se zbudila in odrvela v dolino. Bila sva že pozna in domov sva se vrnila v temi. Pojdite kdaj na Janče s kolesom in ne z avtom. Lepo je.

Cesta iz Zaloga v Jevnico ves čas poteka ob železnici. V kolikor pridrvi vlak lahko tekmujete kdo bo prej 🙂

Mojca pritisni pedalke. Dež naju lovi.

Dež ga že vliva. Še malo pa sva v gozdu.

Po dežju so se začeli odpirati res lepi in zanimivi razgledi.

Mojca je vesela ker je dež prenehal in čaka naju samo še spust.

Šmarna gora se je zasvetila.

Hudo!!!

Še zadnje srkanje žarkov za polnjenje baterij.