Prekrasna gora, ki jo zgledate takoj, ko se pripeljete v Gozd Martuljek. Včeraj sva jo obiskala. Mojca prvič jaz pa drugič. Odpeljala sva se do Kranjske Gore in naprej proti Vršiču kjer sva pri mostu čez rečico Pišnico parkirala avto.

Na vrh sva se povzpela po poti, ki pelje čer Kačji graben. Temperatura je bila visoka in ko sva prišla do melišča je končno začelo pihati in temperatura se je spustila.

Po poti, ki je zaradi melišča malo zoprna sva prišla do skal kjer sva se povzpela na vrh.

Pot ni preveč zahtevna le na koncu je potrebno malo pazljivosti. Na vrhu sva uživala v čudovitih razgledih. Z dateljni sva nahranila planinsko kavko in se malo spočila.

Vrnila sva se po poti, ki pelje čez Lipnico. Ves čas spusta po tej poti sta na ogled čudovita Razor na levi in Prisojnik na desni. Pot je malce bolj zahtevna. Na nekaj mestih se spustimo po jeklenicah in smo tudi malo izpostavljeni. Vendar nič hujšega za izkušenega planinca.

Vročina je vse bolj pripekala in na poti navzdol sva ugotovila, da je gorski hudournik malo “odnesel” pot. Zašla sva s poti in se znašla v vročini, ki je mejila že na sončni udar. Malo sva se podvizala, zopet našla pravo markirano pot in prispela do koče v Krnici. Pred kočo nama je za kratek čas družbo delal radler in jabolčni zavitek. To je bilo res kratko obdobje. Iz Krnice sva se popolnoma pregreta odpravila nazaj. Vmes sva se ustavila v ledeno mrlem potoku Pišnica kjer sva se pošteno ohladila. Voda je tako mrzla, da lahko noge držiš pod vodo le 4 do 6 sekund, potem pa trga od bolečine.

Po daljšem premoru sva nadaljevala do avta in, ko sva prišla na izhodišče sva bila zopet pregreta. Odločila sva se, da se ohladiva še ob jezeru Jasna. Vzela sva “armiče” in se ob Pišnici pomikala proti jezeru. Vmes sva oddelala en “power nap” in se zopet kvalitetno ohladila.

Kaj naju je ob vrnitvi čakalo v centru Ljubljane, pa lahko ugibate. Totalna absolutna vročina, itak.

V soboto sva se odpravila na krožno pot iz Ljubljane proti Snežniku. Snežniške gozdove sem prehodil pred leti, ko smo se Denis, Miha, Berci in David odpravili na peš pot iz Iškega Vintgarja v Ilirsko Bistrico. Že takrat so mi bile zelo všeč ogromne gozdne površine kjer je mir in čisti zrak. Tokrat sva se z Mojco odločila za malce drugačno varianto s kolesom. Prvič v letošnjem letu sva se podala na pot, ki zahteva res dobro pripravljenost.

Štartala sva iz centra Ljubljane in se za začetek povzpela na Rakitno. Temperatura je rasla in na Rakitni sva bila že pošteno ogreta.

Spustila sva se proti Cerknici. Obnovila sva vodne zaloge in se v lokalu v vasi Dolenje Jezero ustavila na kavi. Opazovala sva lokalne kočijaše, ki so imeli nekakšen zbor.

Ura je bila pol enih in čas je bil, da jo zopet popihava v gozd. Poslovila sva se od asfalta. Hitro sva se zapeljala čez Cerkniško jezero in že sva vstopila v prostrane gozdove.

Po prašnem makedamu sva se v tišini Javorniškega gozda počasi vzpenjala. Pri Novi hiši (tako se imenuje kraj z ogromno zapuščeno hišo in kapelico) sva se okrepčala in poslušala grmljenje daleč stran v smeri Snežnika. Nadaljevala sva pot in kmalu prišla do kraja Vrh Korena na višini 882m. Tukaj sva se usmerila proti Mašunu. Med potjo sva velikokrat zvonila z zvoncem, kajti nahajala sva se na območju naše največje zveri, medveda.

Prispela sva v Mašun na višini 1022m. Čas za malico in na krožniku so se hitro znašli slastni orehovi štrukli in njoki z gobami. Pred tem pa še gobova juha. Pojedla sva slastno malico, poslikala čudovite obnovljene stolpe in že drvela proti Sviščakom.

Bila sva že pošteno utrujena, ko sva prispela na Sviščake na višini 1242m. V planinskem domu sva napolnila zaloge vode in se zapeljala po cesti, ki pelje v Ilirsko Bistrico. Na drugem odcepu levo sva se zapeljala 300 metrov naprej v gozd. Postavila sva šotor, skuhala hitro večerjo in se v temni noči skobacala v šotor. Nekaj časa sva poslušala polhe, ki so nad nama jedli žir, kaj kmalu pa sva se pogreznila v globok spanec. Števec na kolesu se je ustavil pri 88km.

Ob 5:15 zvoni ura. Hop skočim pokonci in že kuham kavo. Čeprav je trenutna temperatura kot v hladilniku pa naju čaka še en vroč dan in veliko kilometrov. Odpraviva se po gozdnih poteh okoli Snežnika kjer ne srečava žive duše.

Peljeva čez mrazišče Velika Padežnica kjer se prestaviva v drug letni čas. Smreke in trava so popolnoma mokre iz ust pa se nama kadi. Kilometer naprej pa že vročina in sonce. Opazujeva vrh Snežnika.

V Mirinu obrneva levo in nadaljujeva pot proti kraju Sežanje. Tukaj srečava gospo in moža, ki s psom nabirata gobe. Gospa pove, da gob ni, je pa veliko medvedovih iztrebkov. Posloviva se in nadaljujeva proti Leskovi Dolini skozi Mezelišče. Doseževa najvišjo točko 1399 metrov. Sedaj pa spust. Joj,joj,joj najine gume in kolo niso najbolj primerni za spust po grobem makedamu, zato napredujeva počasi. Med spustom izgubim “šrauf” in prtljažnik mi malce zapleše. Hitro popravim težavo. Srečava nekaj gorskih kolesarjev, ki se vzpenjajo proti Snežniku.Iz Leskove doline se spustiva do gradu Snežnik.

Tukaj začutim pomanjkanje kalorij in kot naročeno pred gradom zagledam stojnico na kateri dve gospe prodajata piškote. Opa, tole pa je nakaj za naju. Kupiva škatlo najbolj sladkih in na maslu narejenih piškotov. Spustiva se do vode kjer ob praznjenju škatle opazujeva goske, race, ribe in grad. Ura je 13 in vročina resnično pripeka. Po uri počitka se namaževa s kremo in oddrviva skozi Lož proti Cerknici. Končno asfalt. V Cerknici naju malo zdela vročina zato se ustaviva v lokalu na osvežitvi. Vmes bencinsko črpalko”oropava” tekočine. Odločiva se, da ne bova vozila po glavni cesti in se proti Ljubljani odpravila skozi Menišijo. Iz Cerknice se dvigneva proti Begunjam pri Cerknici in nadaljujeva v smeri Kožljeka.

Vmes se zgodi “padec energije” in potrebna je obnovitev rezerv. Ugotoviva, da je Menišija resnično lep konec Slovenije in da se tukaj še nikoli nisva vozila s kolesom. Mimo Kožljeka se še malo povzpneva, nato pa spustiva mimo potoka Borovniščica proti Pokojišču. Opa, zopet malo gor in dol in kmalu sva v Pokojišču. Pred leti, ko sva obiskala Pekel sva odkrila to vas, ki leži na čudovitem kraju. Iz Pokojišča se po klancu, ki je vsekakor ene izmed najbolj strmih kar sem jih kdaj srečal, spustiva v Borovnico. Od tu preko Barja ni več daleč do Ljubljane. Doma naju pričaka “savna” in začne se teden vročine. Števec se ustavi pri 94km kar skupaj znese 182 km. Višinskih pa je verjetno bilo hudo veliko. Na kolesu sva presedela malo manj kot 14 ur.

Na koncu pa še nekaj medvedov, ki sva jih srečala na poti (:

Krožna pot po Kamniško-Savinjskih Alpah

Dolgo je trajalo, ampak končno nama je uspelo. Mojca je osvojila prvi dvatisočak od zloma obeh kosti nad gležnjem, ki se je zgodil pred osmimi meseci. Premagala sva več kot 1700m nadmorske višine. Včeraj sva se napotila na krožno pot, ki se je začela in končala v Kamniški Bistrici. Skozi dolino Kamniške Bele sva se povzpela na Presedlaj in nadaljevala do Korošice.

Pogled na Konja in Rzenik s sedla Presedlaj na višini 1613m

Na Pragu se odpre čudovit pogled na Ojstrico.

Povzpeti se morava še na Planjavo, ki jo lahko vidimo skrajno levo.

Od Kocbekovega doma sva se povzpela na Planjavo. Med potjo sva uživala v pogledih na Lučkega Dedca, Zeleniške špice in Ojstrico. Na vrhu sva v sončnem vremenu opazovala okoliške vrhove, se najedla in osvežila ter se pripravila za spust.

Opazuje naju Lučki Dedec

Zeleniške špice so se pokazale soncu.

Na vrhu.

Spustila sva se do Kamniškega sedla čez zanimiv del poti imenovan Rdeči kup.

Od Kamniškega sedla sva se spustila v dolino kjer sva se ohladila v mrzlem izviru Kamniške Bistrice. Precej utrujena sva še zbrala energijo za okrepčilo pri Legastji, itak.