Včeraj sva z Mojco naredila simpatično turo s kolesom po Polhograjskem hribovju. Tokrat sva odkolesarila po klasični poti iz centra Ljubljane čez Rožno dolino naprej čez Vrhovce. Pot sva nadaljevala pod obvoznico kjer zavijete levo na cesto, ki ob Gradaščici pelje v Stransko Vas. Tukaj sva nadaljevala pot proti Polhovem Gradcu kjer sva zavila navzgor na cesto proti Črnemu vrhu.Ob potoku Božna sva se vzpenjala dokler nisva prišla do odcepa v desno kjer se Božni priključi Mala Božna. Sledi nekaj kilometrov blagega vzpona po makedamu do križišča kjer se strmo v klanec odcepi makedam. Na tej poti sva srečala dve sivi čaplji, ki sta v potoku verjetno iskali hrano ali pa se hladili. Od tu naprej je makedam kakšen kilometer in pol resnično strm. Na vrhu prispete do vasi Brezje kjer lahko na travniku opazujete Tošč, Polhograjsko goro in krave na paši.

Lepo sončno vreme in krave na paši.

Pogled na Polhograjsko Goro.

Spustila sva se po dolini potoka Hrastnice do Puštala pri Škofji Loki kjer sva zavila desno proti Sori. V Sori je sledil obrat v desno in po dolini potoka Ločnica sva se začela zopet vzpenjati proti Topolu. Vmes sva se “morala” ustaviti pri Legastji kjer sva se primerno okrepčala. Sledil je še vzpon do Topola, spust mimo Osredka do ceste Ljubjana-Polhov Gradec in povratek v Ljubljano.

Mojca v vasi Topol. Oblečeno ima novo majico znamke Maloja, ki je tako lepa, da se ne more ločiti od nje kadar je na kolesu.

Celotna pot je dolga 66 km in večinoma vodi ob mrzlih potokih kar poskrbi za vsaj malo osvežitve. Vsekakor pa vam v strmih klancih ne uide tuširanje z lastnim švicom.

Na Skuto čez Žmavcarje. Spust čez Velike pode do bivaka, naprej do Kokrškega sedla in v dolino.

Danes sem se odločil povzpeti na Skuto. Zaradi nejasne napovedi sem vstal ob 4:00 in ob 5:35 že hodil proti vrhu. Na vrhu sem stal ob 9:00. Na poti do bivaka pod Skuto sem lahko opazoval gamse in švical v sopari.

Na vrh sem se povzpel po poti, ki nad Bivakom pod Skuto preči melišče in se dvigne po steni (zelo zahtevna pot) na vrh Skute. Pot je dobro varovana, potrebno je biti le previden in paziti na trden korak in oprijem. V steni sem bil skupaj z meglo in mokro skalo kar mi je nemudoma vključilo nekaj novih senzorjev, ki so zadnje čase malce počivali. Bil pa je tudi pravi trenutek za oživitev prebranih dogodivščin naših alpinističnih mojstrov v najvišjih gorstvih sveta, ki jih poznam samo iz njihovih knjig. Skratka cela dogodivščina.

Skuta z vrhom v megli.

Na vrhu pa se je kot naročeno razkadilo in razgled je bil na dlani.

Spustil sem se čez Velike pode.

Ogledal sem si novi bivak pod Grintovcem, malce strmel v nebo in skale, ter užival v slastnem sendviču s popečenim sejtanom. Po tem, ko sem v želodec spravil še dateljne in jabolko pa sem bil pripravljen, da nadaljujem s spustom. Odrvel sem do Kokrškega sedla in naprej v dolino. Ob 12h sem bil pri avtu.