Sella Nevea in Sella Somdogna iz Trbiža

Mojco sem vprašal ali bi prekolesarila turo, ki sva jo z Marjanom prekolesarila pred nekaj tedni. Takoj je bila za. Vseeno pa sva naredila načrt za malce krajšo varianto s štartom in ciljem v Trbižu. Kot po navadi sva se prepozno odpeljala od doma. Avto sva pustila malo nad Trbižem na cesti, ki pelje v Cave del Predil. Bilo je že lepo toplo, ko sva začela vrteti pedala. Kilometri in višinski metri so bili hitro za nama. Med potjo sva se pogovarjala kako noro bi bilo odpreti majhen kolesarski hotel v Cave del Predil, ki ima ogromen potencial za razvoj športnega turizma. Do Rabeljskefga jezera je bilo kar nekaj prometa, ki pa je popolnoma usahnil, ko sva se začela vzpenjati proti prelazu Sella Nevea. Noge so bile sveže in kot bi mignil sva bila na na prelazu. Sledil je vratolomen spust na italijansko stran. Vmes sva srečala par, ki se je vzpenjal s torbami na kolesu. Spomnila sva se najinih kolesarskih popotovanj, ko sva naložena kot dve muli z lahkoto premagovala marsikateri prelaz. Spust se je končal v kraju Chiusaforte kjer sva se priključila na kolesarsko stezo Alpe Adria in se usmerila proti Trbižu. V kraju Dogna sva zavila desno in začela z vzponom na Sella Somdogna. Kot sem pojasnil že v prejšnjem zapisu gre za res lep vzpon, ki ni preveč strm in postreže s čudovitimi razgledi na Montaž in ostale okoliške gore. Počasi sva se vzpenjala in srkala lepote, ki jih ponudi ta vzpon. Na vrhu naju je pričakalo lepo vreme. Peš sva se še malo povzpela in odprli so se nama čudoviti razgledi. Tudi spust je bil odličen, saj je bila cesta suha, prometa ni bilo, in lahko sva v miru zalagala ovinke. Vseeno pa sva morala biti previdna saj se najde tudi kakšen avto, ki lahko ovinke tudi seka. Pri vodi sva se osvežila, kajti postajalo je precej vroče. V Dogni sva se morala priključiti nazaj na kolesarsko stezo kar je vključevalo vzpon po kratkem klancu z naklonino 27% in precej grobim asfaltom ter peskom. Spet sva bila nazaj na stezi in odkolesarila sva proti Trbižu. Vmes sva se v Pontebbi ustavila ne mestnem trgu kjer sva si privoščila pivo, kavico in vodo. Da se ne bi preveč zasedela, sva jo kar hitro mahnila naprej. Do Trbiža sicer ni bilo daleč, a gre kolesarska steza ves čas rahlo navzgor. V Trbiž sva prispela že v večernih urah. Odkolesarila sva še do avta in krog je bil sklenjen. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2030 metrov vzpona. Čudovit kolesarski dan je bil za nama.