Pogled na Pršivec iz Voketa.

Včeraj sem Mojci obljubil, da bova odšla nekam na sonce v naravo. Pridružila se nama je še moja sestra Nina. Odpeljali smo se nad Staro Fužino kjer smo na parkirišču pri začetku peš poti na Vogar pustili avto. Ob začetku hoje je bilo še kar hladno, a je temperatura ob vzponu vse bolj naraščala. Hitro smo se povzpeli do koče kjer je sonce že lepo pripekalo. Že prej smo morali odvreči oblačila kajti toplotna inverzija je res pošteno ogrela okolico. Nadaljevali smo pot mimo koče v smeri Pršivca. Kmalu se je pojavil tudi sneg in lahko smo ugotovili, da pred nami ni hodilo prav veliko ljudi. Sledili smo stopinjam predhodnika in kmalu prišli do prvih ovir. Drevesa, ki jih je prevrnila zadnja vetrna ujma so kot pokošena padla prav čez pot. Kar nekajkrat smo morali plezati čez ali pa delati obvoze. Snega je bilo višje vse več in okolica je postala tista prava zimska pravljica. Po skoraj treh urah hoje smo izgubili stopinje, ki so zavile v neznano. Prav tako so izginile markacije in nadaljevanje poti je bilo precej oteženo. Malce smo iskali pot, a se odločili, da je bolje, da počasi obrnemo. Potrebno se je bilo še vrniti in ura je bila že pozna. Da pa le ne bi ostali brez vrha, smo zavili na bližnji vrh Voket. Na vrhu, ki je poraščen smo lahko v daljavi videli Pršivec, ki pa smo ga danes lahko le opazovali. Voket pa je, kot smo lahko videli po gamsjih iztrebkih, njihovo priljubljeno shajališče. Malce smo se posončili, smejali in okrepčali ter se po snegu spustili nazaj proti koči. Zopet smo morali izvajati manevre izogibanja dreves, a ni bilo nič hujšega. Pri koči je sonce še bolj močno žgalo. Pripekalo je tako močno, da sem se moral sleči v kratke rokave. December je v teh časih pač oktober. Še malo ga bomo srali pa bo lonec zavrel. Po sončenju smo odšli še do razgledne točke kjer ga biksa Pero. Nekoč je, da bi rešil tri litre vina celo žrtvoval hlače. Po čudovitem razgledu na jezero nas je čakal še spust v dolino in vožnja domov. Čeprav nam ni uspelo osvojiti Pršivca, pa smo se imeli res odlično. 🙂

Zjutraj na izhodišču. Megle ni, juhuhu.

Pa zagrizimo v hrib.

Čudovite hišice nad kočo.

Podrto drevje nam je malo ponagajalo pri hoji.

Zimska idila.

Obvozi so nam vzeli nekaj časa.

Modro nebo nad nami, beli sneg pod nami.

Gremo naprej.

Stopinje predhodnika.

Spust z Voketa.

Snežne radosti…

Juhuhu…

Veter je takole izruval smreke.

Pred kočo pa poletje.

Pogled na jezero.

Mojca na drevesu.

Iz malega zraste…

VELIKO!!! 🙂

Na vrhu Brd. Foto:Matjaž

Obetala se je sončna nedelja s precej nizkimi temperaturami in z Matjažem sva se zmenila, da eno odsmučava. Zjutraj sva se dobila v Kranju in se odpeljala na Pokljuko. Avto sva pustila pri levem odcepu za Šport Hotel. Takoj, ko sva izstopila iz avta se je čutilo, da bo mraz tisti pravi zimski in sneg posledično ravno prav suh. Vršičke smrek je že obsijalo sonce in kot pobesnela sva se zagnala čez hosto. Med hojo sem nekajkrat snel rokavice za fotografiranje in v prstih sem začutil hlad, ki je zahteval ekspresno fotografiranje. Hitro sva bila na planini Javornik in odprli so se pogledi na Brda in okoliške vrhove. Res čudovit prizor, ki se ga težko nasitiš. Nadaljevala sva čez planino in se začela vzpenjati proti Blejski koči na Lipanci. Pri koči naju je že obsijalo sonce in za hip sva se zopet prepustila lepim razgledom. Nadaljevala sva desno in se povzpela čez strmi del. Čeprav je bilo sonce že močno, pa je sneg ostal popolnoma suh in res je bilo pravi užitek hoditi navkreber v taki zimski kulisi. Malce višje sva spoznala, da je teren na levi še popolnoma nezvožen, čeprav je pred nama bilo nekaj smučarjev in smučark. Prispela sva na sedlo od koder sva se po zaledeneli in spihani podlagi povzpela na vrh. Na vrhu sva uživala v čudoviti kulisi in razgledi daleč naokrog. Najini predhodniki so se spustili po levi strani in samo za naju je ostala desna flanka. Po zgornjem trdem delu, sva se zapodila v suh sneg in lepo je pršilo za nama. Držala sva se desne strani in prismučala do roba kjer se pojavi pogled na kočo. Od tam sva se med borovci po suhem snegu spustila do koče. Nekaj višinskih metrov do koče sva morala “poštamfati”, nato pa sva nadaljevala mimo koče in povzpela do klopce na levi strani. Od tam pa sva se spustila navzdol do gozda. Čez gozd sva malo pogozdarila in se ustavila na razpotju. Odločila sva se, da se spustiva malo bolj desno do gozdne ceste. Celotni spust je bil kratek in želela sva si še snežnih užitkov. Matjaž je predlagal, da jo mahneva še do smučišča, ki naj bi bil kmalu za vogalom. Ta vogal se je podaljšel v kakšne 3 kilometre dolgo hojo po čudotvitem gozdu visokih smrek posutih s snegom. Končno sva prišla do smučišča kjer sva se spustila na Rudno polje. No, tam pa sva ugotovila, da se je potrebno spustiti še do avta, ki je kakšnih štiri kilometre nižje. Nekaj časa sva hodila peš, potem pa sva se na smučeh ob cesti poganjala proti avtu. V kolikor bi bila naklonina dovolj velika bi to bil uživaški spust, a na žalost naklona ni in potrebno se je bilo poganjati z nožno-ročnimi tehnikami, ki jih turni smučarji ravno ne častimo preveč. Pri avtu sva ugotovila, da se je kratka nedožna turca spremenila v pošteno kondicijsko turo na kateri pa sva se imela res krasno. 🙂

Začetna kulisa na Pokljuki.

Na planini Javornik in najin cilj v ozadju.

Zimska idila na planini
Foto: Matjaž

Blejska koča na Lipanci.

Švicanje na strmini.
Foto: Matjaž

Sva že višje.

Smeji se nama ob pogledu na nedotaknjen teren.

Še malo pa sva na vrhu.

In še malo…
Foto: Matjaž

Gremo!!!
Foto: Matjaž

Juhuhu!!!

Špura.

Poganjanje ob cesti.

Proti vrhu Korenščice v močnem vetru.

V nedeljo sem se pridružil jeseniški ekipi. Miro je predlagal Struško in hitro smo bili zmenjeni. V Ljubljani sem zjutraj pobral še Boštjana in odbrzela sva v Jesenice. Iz Jesenic sva zavila navkreber in se odpeljala do doma Pristava. Pri domu sta že čakala oba Janeza, čez nekaj minut pa sta prišibala še Nino in Miro. Ugotovili smo, da ni snega za takojšnjo hojo na smučeh in odpeljali smo se še malo višje po cesti. Na enem izmed ovinkov kjer ni šlo več naprej po snegu smo pustili avta. Od tam smo po lepo zasneženem gozdu odkorakali naprej po cesti. Bilo je pošteno mraz in na vrhu so se že videle rahle meglice, ki jih povzroča veter, ki razpihuje sneg. Kmalu smo bili na planini Pusti Rovt kjer sva z Mirom nadaljevala po daljši poti, ostali pa so se povzpeli navzgor po bolj strmi varianti. Bili so hitreje pri pastirski koči, a zamudili čudovite poglede na zasneženo Golico, Krvavko in Malo Golico. Na planini Svečica pri pastirskem domu je postalo jasno, da na grebenu močno piha. Bilo je tudi pošteno hladno in priznali smo premoč vetra. Odločili smo se, da zavijemo levo navzgor in se povzpnemo na bližnji vrh Korenščica. Tik preden smo odrinili, pa sem pred domom zagledal Matjaža. Tudi on se je s kolegoma odločil za Struško. Vprašam sem ga ali bodo šli do vrha v tem vetru, in odgovori mi pritrdilno. Izgleda kot stari Himalajec, ki ga malo vetra pač ne bo zmotilo. Zadnjih nekaj sto metrov do vrha Korenščice pa je bilo res norih. Veter je pihal tako močno, da na trenutke nismo videli nič. Nastajali so čudoviti prizori za fotografiranje in moral sem sneti rokavico, da sem lahko fotografiral. Za nagrado sem si prislužil precej trde prste. Na vrhu nas je veter res močno bičal in po hitrem postopku smo pospravili pse in se zapodili navzdol. Zaorali smo v svež pršič, ki je nižje v bukovem gozdu postal še boljši. Bilo je res noro, a kot vedno prekratko. Sledil je še spust po cesti do avta in štabni sestanek v domu. Kmalu so v dom prilomastili tudi Matjaž in druščina in povedali, da je bil veter premočan za osvojitev vrha. Naslednji dan pa je v naših gozdovih veter zopet povzročil ogromno škode. V torek, ko sem odtekel na Debni vrh sem se lahko prepričal, da je ogromno dreves prevrnjenih in res veliko vej zopet polomljenih. Koliko vremenskih ekstremnih pojavov lahko zdržijo naši gozdovi sem se spraševal. Kdo bi vedel…važno, da bitcoini naraščajo in prodaja avtomobilov raste 😉

Začeli smo na zasneženi cesti.

Pogled na Golico, Krvavko in Malo Golico.

Prišla sva na sonce.

Pogled na Pusti Rovt.

Prikazni v snežnem viharju.

Juhuhu, pa to je noro.

Ga že režemo v snegu. Nino v akciji.

Miro polaga.

Janez med bukvami lovi linijo.

Na koncu se Miro smeji kot pečeni maček. Tura je uspela.