Korenščica

Proti vrhu Korenščice v močnem vetru.
V nedeljo sem se pridružil jeseniški ekipi. Miro je predlagal Struško in hitro smo bili zmenjeni. V Ljubljani sem zjutraj pobral še Boštjana in odbrzela sva v Jesenice. Iz Jesenic sva zavila navkreber in se odpeljala do doma Pristava. Pri domu sta že čakala oba Janeza, čez nekaj minut pa sta prišibala še Nino in Miro. Ugotovili smo, da ni snega za takojšnjo hojo na smučeh in odpeljali smo se še malo višje po cesti. Na enem izmed ovinkov kjer ni šlo več naprej po snegu smo pustili avta. Od tam smo po lepo zasneženem gozdu odkorakali naprej po cesti. Bilo je pošteno mraz in na vrhu so se že videle rahle meglice, ki jih povzroča veter, ki razpihuje sneg. Kmalu smo bili na planini Pusti Rovt kjer sva z Mirom nadaljevala po daljši poti, ostali pa so se povzpeli navzgor po bolj strmi varianti. Bili so hitreje pri pastirski koči, a zamudili čudovite poglede na zasneženo Golico, Krvavko in Malo Golico. Na planini Svečica pri pastirskem domu je postalo jasno, da na grebenu močno piha. Bilo je tudi pošteno hladno in priznali smo premoč vetra. Odločili smo se, da zavijemo levo navzgor in se povzpnemo na bližnji vrh Korenščica. Tik preden smo odrinili, pa sem pred domom zagledal Matjaža. Tudi on se je s kolegoma odločil za Struško. Vprašam sem ga ali bodo šli do vrha v tem vetru, in odgovori mi pritrdilno. Izgleda kot stari Himalajec, ki ga malo vetra pač ne bo zmotilo. Zadnjih nekaj sto metrov do vrha Korenščice pa je bilo res norih. Veter je pihal tako močno, da na trenutke nismo videli nič. Nastajali so čudoviti prizori za fotografiranje in moral sem sneti rokavico, da sem lahko fotografiral. Za nagrado sem si prislužil precej trde prste. Na vrhu nas je veter res močno bičal in po hitrem postopku smo pospravili pse in se zapodili navzdol. Zaorali smo v svež pršič, ki je nižje v bukovem gozdu postal še boljši. Bilo je res noro, a kot vedno prekratko. Sledil je še spust po cesti do avta in štabni sestanek v domu. Kmalu so v dom prilomastili tudi Matjaž in druščina in povedali, da je bil veter premočan za osvojitev vrha. Naslednji dan pa je v naših gozdovih veter zopet povzročil ogromno škode. V torek, ko sem odtekel na Debni vrh sem se lahko prepričal, da je ogromno dreves prevrnjenih in res veliko vej zopet polomljenih. Koliko vremenskih ekstremnih pojavov lahko zdržijo naši gozdovi sem se spraševal. Kdo bi vedel…važno, da bitcoini naraščajo in prodaja avtomobilov raste 😉

Začeli smo na zasneženi cesti.

Pogled na Golico, Krvavko in Malo Golico.

Prišla sva na sonce.

Pogled na Pusti Rovt.

Prikazni v snežnem viharju.

Juhuhu, pa to je noro.

Ga že režemo v snegu. Nino v akciji.

Miro polaga.

Janez med bukvami lovi linijo.

Na koncu se Miro smeji kot pečeni maček. Tura je uspela.