Na Črnem vrhu me je grelo sonce.

Danes sem čutil posledice včerajšnjega teka na Krim. Še posebno spust mi je malce “zakislil” stegenske mišice in odločil sem se, da bom danes rajši poganjal pedala. Odpravil sem se po klasični poti čez Stransko vas do Polhovega gradca in nato naprej proti Črnemu vrhu. Pred odhodom sem bil malce v dilemi kako se obleči. Še posebno težko je vedeti kako je zunaj na kolesu, ko si notri na toplem. Čeprav je sijalo sonce sem vseeno vzel “windstopper” rokavice in na “švic” majico oblekel še podloženo kolesarsko majico z dolgimi rokavi. Tudi za glavo sem za vsak slučaj v žep vtaknil še kapo. V torbici pa sem imel spravljeno tudi vetrovko. Vzpon na Črni vrh je potekal večinoma na soncu in rokavice sem moral hitro pospraviti v žep na hrbtni strani. Počasi je postalo res vroče in odpeti sem moral tudi kolesarsko majico. Do vrha sem kljub pekočim mišicam odpeljal s solidno hitrostjo in se kmalu sončil pred cerkvico. Nato je sledil še kratek spust in nato vzpon na sedlo pod Pasjo ravnjo. Od tu naprej pa sem se spustil proti Lučinam. Senca ter velika hitrost sta popolnoma spremenili vremenske pogoje. Natakniti sem moral rokavice in obleči kapo. Tako opremljen sem se hitrostno spusti v Horjul. Tam me je pričakal kolesarjev sovražnik “veter v prsa”, ki me je spremljal vse do Dobrove. Iz Dobrove sem se povzpel še na Preval in se spustil v Ljubljano. Celoten krog je dolg 78 kilometrov. Suunto mi je nameril točno 1.000 metov vzpona.

Kolo je kar vpijalo sončne žarke.

Fotografiranje med vožnjo.

Ves čas me je spremljalo sončno vreme in modro nebo.

Na vrhu me je pričakal pogled na modro nebo.

V kolikor si želite prave strmine za svoj tekaški trening se lahko odpravite na Krim. V petek sem odtekel iz Strahomerja po Kramarci gor in čez Strmec dol. Potrebno se je povzpeti 814 metrov na samo 4,7 kilometrov dolgi stezi. Takšna strmina zagotavlja dobro navitost v mečnih mišicah pri teku navzgor in pravo uničenje stegenskih mišic pri hitrostnem teku nazaj v dolino. Na poti navzdol čez Strmec je le en položen del kjer se noge malo odpočijejo. Drugače pa se zelo hitro izgublja nadmorsko višino. Potrebno pa je tudi dobro gledati pod noge, kajti listje je na nekaterih delih že dobro zakamufliralo manjše skalce in druge štrleče dele. Celotna pot je dolga 7,8 kilometra. Gor in dol sem bil v eni uri in petnajstih minutah. Večinoma časa me je spremljalo sonce, na vrhu pa me je malo prepihal tudi veter.

Preden se stari dizel ogreje kar traja.

Na vrhu je bilo vroče.

Precej grob teren za tek navzdol.

Iz Strahomerja navzgor.

Pogled na Kompotelo z Vrha Korena. Zanimiv pogled.

Bližala se je nedelja in za nama je bil naporen teden. Kazalo je na množičen desant tekačev in tekačic v Ljubljano na Ljubljanski maraton. Množici naj bi poveljeval kar predsednik države s svojim nalepljenim nasmeškom in premajhno majico. Skrajni čas, da pobegneva iz mesta, sva si rekla. Stvar je ušla z vajeti. Vstala sva zgodaj, kajti ob 8:00 so se zaprle mnoge ceste in niti približno se mi ni dalo iskati izhode. Mojca si je želela nekaj ne preveč napornega in tako sva skočila na Kompotelo. Pričakovala sva malo snega, a izkazalo se je, da ga je zgoraj že kar nekaj. Najprej sva zgrešila odcep na gozdni cesti v dolini Korošica in se malo vozila nokoli. Hitro sva bila nazaj na pravi poti in začela s hojo v klanec. Nekaj časa sva hodila po cesti, nato pa zavila na stezo v gozd. Bilo je precej sveže in posledično sva kar lepo zastavila tempo. Že čez nekaj minut pa naju je obsijalo sonce in v bolj prijetnih temperaturah sva se vzpenjala proti planini Koren. Na žalost se je na planini pojavila megla in prizor ni bil nič kaj obetaven. Zavila sva desno na pot proti Kompoteli. Sledil je vzpon čez malo bolj strm teren in že sva bila na drugi strani. Mislila sva, da naju bo obsijalo sonce, a prišlo je še več megle in tudi nekaj vetra. Postalo je hladno in natakniti sva si morala celo rokavice. Mimo kapelice na planini Košutna sva se vzpenjala proti Kompoteli in začelo se je kazati modro nebo. Juhuhu, še malo pa sva na vrhu. Do vrha sva hodila med borovci kjer je bilo precej napihanega snega, ki pa je bil trd in hoja posledično prav prijetna. Na vrhu pa je bilo res prijetno toplo. Sonce je grelo, razgledi so bili odlični. Sledil je spust in še kratek vzpon na Vrh Korena. Na vrhu pa zopet prijetno sončenje in še malo razgledovanja. Kmalu sva jo popihala nazaj dol proti planini Koren, ki pa je bila zopet v megli. Tokrat celo bolj kot pri vzponu. Po spustu s planine pa se je zopet pokazalo sonce in nama polepšalo pot do avta. Nabralo se je 1.400 metrov vzpona.

Veselje na sončku in tišini.

Prihod na planino Koren.

Skočiti je bilo treba še čez strm del.

No, pa sva že na soncu.

Na vrhu Kompotele. Spodaj pa megla.

Čudovit pogled na Kamniške.

ja kakšno kuliso si je pa izbrala Mojca.

Pozer.

Grintovec se je zdel tako blizu 🙂

Na Vrhu Korena.

Ponoven vstop v meglo.

V megli.