Archive za Oktober, 2014

Kolesarski krog iz Ljubljane.

Oktober 18, 2014 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Ljubljana-Topol-Škofja Loka-Gorenja Vas-Lučine-Polhov Gradec-Ljubljana

Srečal sem veliko krav. Poraba mesa in mleka definitivno ne pada ):

Med tednom je bilo kar delovno in komaj sem čakal soboto, da odpeljem eno konkretno. Odkar imam svojega črnega vranca so se razdalje zmanjšale. V četrtek sem si kupil še oprijeto majico in pajkice in sedaj imam vse za cestno kolesarjenje. Na začetku sem se pridružil Nini in Marjanu in iz Ljubljane smo odkolesarili prosti Toškemu čelu. Marjan, ki se je na pot odpravil s treking kolesom, je na prevalu zavil desno na Toško čelo, midva z Nino pa sva se najprej spustila v Stransko vas in nadaljevala naprej proti Polhovem Gradcu do odcepa za Topol. Sledil je strm vzpon, ki sva ga z lahkoto odpravila. Na Topolu smo se vsi trije spet srečali. Na sončku smo se malo pomartinčkali in kakšno rekli. Ko smo ravno na Topolu, pa moramo še malo gor, in že smo šibali proti Katarini. Po kratkem a strmem vzponu smo nadaljevali po kolovozu do hiš pod Svetim Jakobom in se spustili v dolino do Legastje. Sledilo je okrepčilo v obliki gobove juhice in mrzlega točenega piva. Čas je hitro tekel in kar naenkrat sem ugotovil, da je že skrajni čas za odhod. Napolnil sem bidon, se poslovil od Marjana in Nine in zašibal proti Škofji Loki. V Puštalu sem prečil hudičevo brv in za kratek čas užival v sončnem pogledu na Soro. Nadaljeval sem pot proti Gorenji vasi. Kmalu sem bil tam in zavil levo proti Lučinam. Končno spet nič prometa in gozd ter zelenje okrog mene. Po ovinkih sem se dvigal proti Lučinam in kmalu dosegel vrh. Od tam je samo še letelo v Polhov Gradec. Vmes sem moral še nekaj kilometrov voziti po makedamu in posledično zmanjšati hitrost. V Polhovem Gradcu me je zopet obsijalo sonce in za zadnjih 15 kilometrov sem dobil dodatni zagon. Sledil je še zadnji del mimo Stranske vasi in naprej na Vrhovce ter spust v Rožno dolino in domov v center. Nabralo se je 97 kilometrov in 1030 metrov vzpona. Res lep dan na kolesu.

Pred vadbenim centrom Stanić.

Marjan je pridrvel z leve..

Nina z desne.

Na vrhu.

Pogled na Soro s hudičeve brvi.

Žeja je huda, ko ga rineš v klanec.

Prihod v Polhov Gradec.

Kolesarjenje po Trnovskem gozdu.

Oktober 14, 2014 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Ti pred Pirnatovo kočo pod Velikim Javornikom.

V soboto sva se z Mojco že precej zgodaj odpravila z avtom od doma. V avto sva spakirala kolesi in se odpravila v hrvaško Istro. V načrtu sva imela kolesarski vzpon na Učko in poležavanje na soncu ob morju s knjigo v roki. Precej vesela sva drvela proti meji Slovenija – Hrvaška kjer pa so se najini načrti izjalovili. Doma sem pozabil potni list in namrgodeni policistki na meji sem za identifikacijo ponudil vozniški izpit. Lepo sem ji razložil, da sem doma pozabil potni list, da mi je osebna izkaznica potekla in, da imam samo vozniški izpit. Upal sem, da bo policistka uvidevna oseba, ki bo dvema kolesarjema, ki sta cel teden čakala na priložnost, da se vzpneta na Učko in se posončita na soncu, oprostila napako. Kako sem se motil!!! Polcistka mi je v popolnoma hladnem in sovražnem tonu pogledala vozniško dovoljenje in kasneje še osebno izkaznico in mi razložila, da mi je le ta pretekla že pred enim letom. Kazen za legitimiranje z napačnim oziroma pretečenim dokumentom je 400 EUR. V svojem vzvišenem in pokroviteljskem tonu mi je še razložila, da mi bo tokrat dala samo opozorilo ter izginila v hišico. V hišici me je začela vpisovati v računalnik kajti nikoli ne veš kdaj lahko zločinec zopet udari. Ker nisem čisto razumel zakaj sedaj vsa ta procedura in dramatika sem jo še enkrat lepo prijazno vprašal za pojasnilo. Njen odgovor pa se je glasil “Hočete, da vam napišem kazen”? Obnašala se je res vzvišeno in omejeno. Popolnoma v skladu z državo, ki jo predstavlja. Na koncu jezika sem imel, da bi jo poslal v PM, ampak sem se ugriznil v jezik. Grozilo mi je 400 EUR kazni, ki bi me močno udarila po žepu. Čez nekaj minut je prišla iz svoje voluharske hišice in mi zabrusila “Sedaj tukaj obrni”. Še enkrat me je oblila rdečica jeze a sem se uspel tudi tokrat umiriti. Obrnila sva in se priključila koloni za vstop v zatohlo državo. Policaj mi je vrnil dokumente in najin izlet je bil končan. Kar nekaj časa sva se poklapana vozila nazaj domov. Hitro je bilo potrebno najti plan B. Sabo nisem imel nobenih zemljevidov in moral sem poiskati vsaj že malo znano traso na kateri Mojca še ni bila. Ker na Učko pelje asfaltna cesta, sva sabo imela treking kolesi, zato so odpadli tudi grobi makedami. Na koncu sva se zapeljala do Godoviča in naredila lep krog po Trnovskem gozdu. Imela sva čudovito vreme, jesenske barve in sva večinoma vozila po naravi ter ne preveč grobih kolovozih. Nabralo se je 40 km in 960 metrov vzpona.

Po vzponu iz Črnega vrha nad Idrijo sva se za kratek čas nastavila soncu pred kapelico.

Potrebno je bilo lepo pritiskati.

Pribrcala sva do Pirnatove koče pod Velikim Javornikom.

Navdušena sva bila nad jesenskimi barvami gozda.

Kolesarska steza iz pravljice.

Skalnati portal.

Še spust do Godoviča pa sva.

Rjavina in Begunjski vrh iz Kota.

Oktober 05, 2014 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Pogled na Rjavino.

Z Marjanom sva jo danes odkurila na Rjavino in Begunjski vrh. Ob 8h zjutraj sva se pripeljala v Kot in že sva šibala v hrib. Bilo je megleno in nič kaj obetavno ni kazalo. Ob zanimivi debati so se višinski metri kar hitro nabirali in kmalu sva bila pod steno na začetku zelo zahtevne varovane poti na Rjavino. Megla je izginila in sonce je že obsijalo Triglav in Vrbanove špice. Dohitel naju je tudi mladenič iz Bohinja, ki prav tako še ni preizkusil te poti. Pot je dobro varovana, a precej razgibana. Zelo zanimiv je zgornji del poti, ki pelje po precej izpostavljenem grebenčku. Res zanimiva pot, ki pa ni za vrtoglave. Mladenič naju je prehitel, midva pa sva lepo počasi napredovala proti sedelcu. Kmalu sva iz sence stopila na sonce in sledil je še zanji del poti levo proti vrhu Rjavine. Vmes sva se morala še malenkost spustiti. Na srečo ne veliko. Na vrhu sva imela družbo in čudovite razglede v družbi kozorogov. Vrnila sva se nazaj do sedelca in potem naprej po grebenski poti proti Staničevem domu. Sonce je izginilo in začela se je valiti megla. Po spustu in krajšem vzponu sva se znašla nad kočo. Še kratek spust in že sva bila tam. Sledil je počitek. Prišel sem na idejo, da brez nahrbtnikov skočiva še na Begunjski vrh v bližini. Zapodila sva se v hrib, srečala kozoroginjo z mladičkom in bila ekspresno na vrhu. Sonce je zopet pregnalo meglo in spet sva v miru občudovala okoliške vrhove. Vrnila sva se nazaj do koče in se še malo spočila. Sledil je spust v dolino, ki pa je bil tradicionalno naporen. Še dobro, da je na poti izvir vode, ki sva se jo lahko v miru napila. Sledil je še zanji del poti po spolzkih skalah kjer previdnost res ni odveč. Na koncu se je nabralo 1976 metrov vzpona. Za nama je bil zopet čuovit dan v gorah. Upam, da bo do zime še več takih.

Najprej sva se morala dvigniti nad meglo.

Sonce je obsijalo Triglav.

Potem sva zagrizla v strmino.

Postajalo je vse bolj zanimivo.

Sonce je obsijalo vrh.

Še en spust pa sva blizu.

Naravno okno na Rjavini.

Pogled na Vrbanove špice.

Pot nazaj je potekala po in pod grebenom.

Staničev dom in Begunjski vrh v ozadju.

Marjan šiba proti vrhu. V ozadju Triglav.

Na Begunjskem vrhu.