Vrh poleg Vrtače nad Smokuško planino

Srednji vrh v oblakih.

Danes je bilo potrebno izkoristiti še en sončen dan in z Marjanom sva se odpravila na Srednji vrh. Zdelo se mi je, da tam nikakor ne bo gneče. Z avtom sva prišla do male hidroelektrarne. Od tam sva nadaljavala po cesti do Tinčkove koče. Prvih 200 višinskih metrov sem se moral po gozdu izogibati suhim delom ceste kjer je voda odnesla sneg. Kasneje se snežna odeja začne debeliti in že pri Tinčkovi Koči je bila prava zima. Nadaljevala sva najprej po gozdu in kasneje po pašnikih in kmalu prispela na Smokuško planino. Pri Koči na izviru Završnice sva se malo odpočila. Od tu naprej proti Srednjemu vrhu pot ni bila zgažena in Marjan si je nadel krplje. Snega je bilo vse več in prijetno naju je grelo tudi sonce. Sonce je že močno in na nekaterih delih so se mi začele delati cokle na smučeh. Postajalo je vse bolj naporno. Na sedlu pa preobrat. Povzpeti sva se morala samo še kakšnih 100 višinskih metrov do vrha. Vzpenjala sva se po severni strani kjer pa je bila podlaga še povsem trda in na nekaterih delih tudi ledena. Poleg tega pa je tudi prenehalo sijati sonce, ki bi vsaj malo zmehčalo podlago. Nekaj časa sem se boril s trdo podlago in preizkušal tehniko odrsavanja s smučmi. Srenače sem kot se spodobi pozabil doma.Kmalu je postalo prenaporno in tudi že malo nevarno. Smuči sem si nadel na nahrbtnik in do vrha nadaljeval peš. Marjan pa je s krpljami brez težav prikrpljal do vrha. Na vrhu sva imela ves čas meglo in z najinimi čudovitimi razgledi, ki sva se jih veselila ni bilo nič. Malo sva pokramljala o aktualnih temah in se kmalu odpravila v dolino. Smuka je bila v zgornjem poledenelem delu zelo dobra, z izjemo vidljivosti. Pojavila se je precej difuzna svetloba, ki mi je onemogočala, da bi dobro videl podlago. Posledično sem se spustil veliko bolj previdno. V gozdu pa je bilo precej mešane podlage. Naletel sem na sicer redek pršič, skorjo, kupe…Tudi sneg na planini je bil skorjast in imel sem kar malo težav pri vijuganju. Sledil je še divji spust po gozdu in cesti, ki pa je delovala kot dobro utrjena smučarska steza. Lepo sva se nagarala in opravila s 1139 metri vzpona.

Nad Begunjščico se kaže sonce. Mu bo uspelo?

Tole bomo razrili. juhuhu.

S soncem je kazalo dobro.

Še zadnji metri pred vrhom. Sonce je že iginilo.

Na vrhu pa seveda megla.

Pogled v dolino.

Opa tule bo pa letelo.

Marjan je dobro preizkusil svoje nove krplje.

Snežna norišnica.

Še malo po skorji ga zapeljem pa bo.

GPS sled

Aha,tam gor se bova zavihtela.

Danes sva se z Mojco odpravila na toplo sonce. Res je bilo že nujno potrebno, kajti vreme zadnje tedne je prav neznosno. Da pa se ne bi samo sončila, sva v roke prijela še jeklenico in se zavihtela na vrh Gradiške Ture. Zelo zahtevna pot, ki pelje iz vasi Gradišče je dobro varovana in zelo zračna. Plezalni del je kratek in druga polovica poti do vrha poteka brez plezalnega vložka. V zelo zahtevnem delu sva izredno uživala in preizkusila tudi nove komplete za samovarovanje. No, preizkusila sva rokovanje z njimi in ne padca. Na vrhu sva se pošteno posončila in nadaljevala pot na Nanos. Na planoti sva zavila levo in se po čudovitem borovem gozdu mimo Plazu vrnila nazaj na parkirišče ob rekreativno plezalnem centru. Sonca nama še ni bilo dovolj in odpravila sva se na kavico v Vipavo. Ob prijetnem čvekanju sva lepo povišala zaloge vitamina d. Res je pasalo.

No, pa začniva. Precej strmo.

Sva se že kar povzpela.

Preden prideš do razgledne ploščadi.

To pa je malo bolj zračen del poti kjer pa se je Mojca suvereno razgledovala naokoli, pretikala komplete in lepo napredovala.

Akcija!

Lepi razgledi na dolino.

Še malo pa sva na vrhu.

Tito in Jovanka na vrhu.

Na planoti.

Čudovit gozd, ki na srečo ni polomljen.

Sv. Miklavž v daljavi in meglicah.

Danes sem razmišljal kam bi odtekel, da se mi ne bi bilo potrebno ves čas izogibati padlim drevesom. V nedeljo sva se z Mojco peš odpravila na Svetega Miklavža iz Senožet. Pot je bila relativno malo zasuta z drevjem in posledično sem se danes odločil, da jo preizkusim še v teku. Začel sem na parkirišču pri osnovni šoli in kmalu sopihal v hudi strmini v gozdu. Na srečo v vmesnem delu pred vasjo Velika vas strmina popusti in to sem izkoristil za lovljenje potrebnega kisika. Peš pot na koncu vasi zopet zavije v strmino v gozdu. Tukaj me je zopet dobro navilo in kar pošteno sem se namatral do izravnave pod cerkvijo. Sledil je še kratek a zopet strm del in že sem bil pri cerkvi. Ta del poti je potekal brez težav. Hitro sem se vrnil nazaj do markiranega razpotja kjer pa sem zavil rahlo desno v smeri markirane poti na Cicelj. Tukaj pa se je že začelo komplicirati. Podrta drevesa, razmočen teren, blato, veje in vse ostalo kar te onemogoča pri normalnem teku. Gozdarji so že na delu in pridno pospravljajo padla drevesa. Kmalu sem bil na grebenu Ciclja kjer sem do vrha tekel po poti, ki je bila za spremembo precej nepokrita z drevesi. Za trenutek sem se ustavil na klopci na vrhu in že sem drvel v dolino. Na razpotju sem zavil levo in se po lovski stezici začel spuščati nazaj do vasi. Joj, tukaj pa je bilo res veliko akcije. Povsem razmočen teren, spet padla drevesa in velika strmina so botrovali precej divjemu spustu kjer sem si uspel tudi strgati tekaške pajkice. Sledilo je še srečanje z mladim psom, ki kot ponavadi ni ubogal lastnice in že sem bil nazaj v vasi. Podrav kokošim in sledil je še uživaški spust v dolino. Po eni uri in osemnajstih minutah sem bil nazaj pri avtu. Nabralo se je 8,63 kilometrov in 635 metrov vzpona. Čeprav ne dolga, pa je pot precej strma, in ti v razmočenem terenu pobere kar nekaj energije.

GPS sled teka

Še malo pa bom gor. Strmina ne popušča.

Na vrhu pa čudovit občutek kot ponavadi.

Pogled na Veliko vas.

Kratek počitek na vrhu Ciclja.

Strma pot v dolino. To bo veselje.

Pomlad je že tu.

Prosta paša.