Gradiška Tura in sonce nad Vipavo.
Aha,tam gor se bova zavihtela.
Danes sva se z Mojco odpravila na toplo sonce. Res je bilo že nujno potrebno, kajti vreme zadnje tedne je prav neznosno. Da pa se ne bi samo sončila, sva v roke prijela še jeklenico in se zavihtela na vrh Gradiške Ture. Zelo zahtevna pot, ki pelje iz vasi Gradišče je dobro varovana in zelo zračna. Plezalni del je kratek in druga polovica poti do vrha poteka brez plezalnega vložka. V zelo zahtevnem delu sva izredno uživala in preizkusila tudi nove komplete za samovarovanje. No, preizkusila sva rokovanje z njimi in ne padca. Na vrhu sva se pošteno posončila in nadaljevala pot na Nanos. Na planoti sva zavila levo in se po čudovitem borovem gozdu mimo Plazu vrnila nazaj na parkirišče ob rekreativno plezalnem centru. Sonca nama še ni bilo dovolj in odpravila sva se na kavico v Vipavo. Ob prijetnem čvekanju sva lepo povišala zaloge vitamina d. Res je pasalo.
No, pa začniva. Precej strmo.
Sva se že kar povzpela.
Preden prideš do razgledne ploščadi.
To pa je malo bolj zračen del poti kjer pa se je Mojca suvereno razgledovala naokoli, pretikala komplete in lepo napredovala.
Akcija!
Lepi razgledi na dolino.
Še malo pa sva na vrhu.
Tito in Jovanka na vrhu.
Na planoti.
Čudovit gozd, ki na srečo ni polomljen.
