Dvodnevno prečenje Košute iz vasi Dolina in spanje pod milim nebom.

Pogled na greben, ki pa ni viden v celoti 🙂

Bil je že čas za kakšno resno turco v gorah. V petek sva spakirala in se v soboto napotila na prečenje Košute. Odpeljala sva se do Tržiča in naprej čez Dolžanovo sotesko do vasi Dolina. Tam se začne vzpon do planine Kofce. Na Kofcah je že bila standardna gneča in mimo koče sva jo popihala proti Kofce gori, najinemu prvemu vrhu v grebenu. Izpustila sva Veliki vrh na katerem sva bila že večkrat. Na vrhu sva se lahko razgledala koliko hoje naju še čaka do konca grebena. Na začetku se nama ni zdelo veliko. Z vsakim osvojenim vrhom in spustom pa se končni cilj kar ni hotel prikazati. Vreme je bilo popolnoma oblačno kar je onemogočalo lepe razglede naokoli. Najlepše se je videlo v Avstrijo. Kljub oblačnemu vremenu pa sva uživala v hoji in samoti. Srečala sva le 4 pohodnike in nekaj kavk. Po tem, ko sva opravila z malo bolj zahtevnim delom poti na območju Macesja, naju je čakal le še vzpon na Košutnikov Turn. Na najvišjem vrhu grebena sva ugotovila, da sva že kar malo utrujena saj je bilo za nama ogromno višinskih metrov vzpona. Sledil je naporen spust v dolino do planine Dolge Njive. Spila sva kavico in si napolnila zaloge vode. Nadaljevala sva po markirani poti, ki mimo planine Pungrat in Šija pelje nazaj na Kofce. Bližala se je noč in začela sva z iskanjem primernega tabornega prostora. Glede na teren pa to niti ni tako lahka naloga. Po pol ure hoje pa sva le prišla do manjše gozdne uravnave kjer sva si lahko uredila svoje ležišče za eno noč. Namestila sva spalne vreče v bivak vreče, pripravila ležalne podloge in spalnica je bila pripravljena. Skuhala sva še večerjo in, ko se je popolnoma stemnilo, sva nekaj časa še klepetala, a kmalu zaprla oči. Po desetih urah hoje sva bila kar pošteno utrujena. Ponoči sem imel kar nekaj težav s položajem glave in korenino smreke, ki se je pojavila pod mojim hrbtom. Kljub težavam sva se solidno naspala in ob 5:00 sva bila že pokonci. Počutje je bilo v redu, le vode nama je primanjkovalo. Po manjšem zajtrku sva nadaljevala po poti mimo planin nazaj do Kofc. Srečala sva res veliko krav in bikov ter tudi veliko čredo srn in jelenov. No, glede na to, da sva bila pod Košuto pa so bile morda tudi košute. Na Kofcah sva bila med zgodnejšimi in po rehidraciji ter počitku naju je čakal še naporen spust v dolino. Opravila sva še s spustom, vmes nabrala koprive in se na koncu pri avtu ohladila v potoku. Najdaljši dan v letu sva lepo preživela v gorah in spala pod milim nebom. Nabralo se je za 2.500 metrov vzpona in prav toliko spusta. Celoten krog je dolg cca. 30 km.

Mojca šiba na Kofce.

Sva že na Kladivu.

Ja, precej zračno ni kaj.

Greben naju še čaka.

Mojca se vzpenja, za njo pa steber, ki je že v Avstriji.

Gor, dol, gor, dol…

Zelo zahtevna pot na območju Macesja.

Potreben je previden korak.

Končno Košutnikov Turn na vidiku.

Na Košutnikovem turnu.

Najina postelja v naravi pod milim nebom.

Večerja je pripravljena.

Mojca pospravi si posteljo no 🙂

Zjutraj so se nama odprli lepo pogledi na greben s planine.

Povsod zeleni pašniki.

Srnjad na begu.

Naprej po pašnikih.

Luštne živali. A na žalost domače.

GPS sled.

Tabor Cerovo kamor so se zatekali vaščani pred vdorom Turkov.

Pred kratkim sem na spletu zasledil, da je Planinsko društvo Grosuplje odprlo Grosupeljsko planinsko pot tudi za kolesa. Markacijam za peš pot so dodali tudi modro črto pod markacijo, kar označuje kolesarsko pot. To naj bi bila šele druga peš pot v Sloveniji, ki je uradno dovoljena za kolesarje. Grosuplje so res blizu in zanimalo me je kako vse skupaj izgleda. Danes sem se z avtom zapeljal do pokopališča v Grosupljem in tam začel krožno pot. Na spletni strani nisem zasledil nobenega pametnega opisa ali zemljevida proge. Na razpolago sem imel samo zelo slabo viden majhen zemljevid na spletni strani Planinskega društva Grosuplje. Bom moral pa sam malo pobrskati. Včeraj zvečer sem vzel v roke zemljevid in si na Suunto “elektronskem” zemljevidu označil celotno pot. Gps navigacijo na uri sem uporabil prvič in prav zanimalo me je kako se bo izkazala. Avto sem pusti pri pokopališču in začel s krožno potjo. Pot povezuje vse okoliške hribčke in je pametno speljana po večini gozdnih kolovozih, makedamih in tudi nekaj asfalta. Tehnično ni preveč zahtevna a nekateri deli potekajo po strmih gozdnih poteh, kjer je vseeno potrebna moč v nogah. Prav tako pa ima nekaj zanimivih strmih spustov kjer si lahko date duška. Potrebno je biti pozoren na pohodnike, ki pa jih danes ni bilo. Srečal nisem niti enega kolesarja ali pohodnika. Pot je speljana tudi po življenskem prostoru medveda zato malo previdnosti ne bo odveč. Pri kolesu je to vseeno malo lažje ker že v osnovi povzročamo več hrupa. Pot mi je bila zelo všeč, kajti večinoma poteka po res odmaknjenih krajih, kjer lahko v miru vrtiš pedalke in uživaš v naravi. Zanimivi so tudi tabori oziroma cerkve na vrhovih kamor so se zatekali vaščani pred Turki. Ne pozabimo pa tudi zanimivih imen zaselkov kot so Vino ali Udje. Skratka, pot je dolga cca 32 kilometrov in ima okoli 800 metrov vzpona. Večina vzpona poteka po poteh kjer je treba fino pritiskati, zato dobra fizična pripravljenost ni odveč. Trenutno nekaj res dobrih spustov in vzponov malo zmotijo padla drevesa, ki poskrbijo še za telovadbo rok in mišic trupa. Upam, da jih bodo kmalu odstranili. Čeprav je pot dobro označena pa bi opozoril le na dve lokaciji kjer se lahko malo izgubite. Prva je spust iz Spodnje Slivnice, ko se naenkrat znajdeš na travniku. Tu je najbolje nadaljevati po slabi poti po travniku dokler se pri njivi ne preneha. Tam zaviješ levo in najdeš prehod čez potok. Kolesariš po robu travnika naravnost do makedama, ki se vzpenja proti Cerovu. Le ta je ves čas viden kakšnih 300 metrov pred nami. Druga lokacija pa je rahlo močvirnat svet v katerega se spustimo iz vasi Medvedica. V trenutku, ko se steza zravna je potrebno zaviti levo v rahko namočen travnik. Kasneje steza postane bolj izrazita. Markacija je sicer vidna kakšnih dvajset metrov levo a jo zlahka lahko spregledamo. Vse pohvale PD Grosuplje za tako potezo. Upam, da se bodo tej poti priključile še kakšne nove. Aja, pa moj Suunto red dobro navigira. Vsaj dvakrat me je fino rešil.

Začetek in konec poti. Pokopališče.

Nok,nok je kdo doma? Niso Turki, nč bati.

Gozdna steza.

Zanimiv spust po gozdni bob stezi.

Sv. Ahac. Nikjer žive duše.

Gorski spust.

Le zakaj to ime?

Vožnja po razlitem potoku.

Ribnik v vasi Udje.

Vas Vino. Res zanimivo ime.

Opa, tale pa nič lepo ne gleda. Na srečo je na ograjo pripet.

Joj tamle z Ahaca sem se spustil.

Na vzponu na Magdalensko goro pa mi je zapozirala čudovita štorklja.

Zadnja strmina danes. Vzpon na Magdalensko goro.

In odličen spust.

GPS sled

GPS SLED – GROSUPELJSKA PLANINSKA POT – S KOLESOM – KLM DATOTEKA

Planšarija na Planini Javornik. V ozadju Košuta.

Obetal se je lep in vroč dan. Pa pritisniva malo pedalke v hrib. Ob zelo pozni uri in najhujši vročini sva se odpeljala v Tržič kjer sva pustila avto. Z gorskimi kolesi sva se odpeljala po asfaltni cesti čez Dolžanovo sotesko naprej do vasi Dolina. Sonce ga je kvalitetno kurilo in kmalu sva bila pošteno mokra. Na srečo pa sva v nadaljevanju vozila po dolini Tržiške Bistrice kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Mimo kravic in bikov sva nadaljevala do Medvodja kjer sva zavila s poti proti Stegovniškemu slapu. Kakšnih 500 metrov in že sva bila tam. Vedno je lepo videti, ko se voda zliva čez skalovje in ustvarja čudovite kulise. Vrnila sva se nazaj na kolovoz in zavila levo navzgor proti Javorniški planini. Pričakal naju je precej strm kolovoz obogaten z vročim soncem. Navajena podobnih razmer sva počasi a vztrajno nabirala višino. Mojci ni najbolj ustrezal, na določenih mestih precej grob kolovoz, ampak ni bilo druge izbire. Končno sva prispela v senco visokih smrek in kmalu sva bla na planini Vetrh. Ogledala sva si nekaj konj, ki so se v miru pasli. Sledilo je strmo nadaljevanje in zopet nama je postalo pošteno vroče. No, pa ni bilo dolgo, ko sva prispela na Planino Javornik. Našla sva nekaj sence kjer sva v miru pomalicala banano, lešnike in popila preostanek pijače. Odprl se nama je pogled ns Storžič in Košuto na drugi strani. Sledil je strm spust po poti do Doma pod Storžičem. Pred domom sva se rehidrirala in uživalu v miru petja ptic. Čakal naju je še hitrostni spust od doma nazaj v Tržič. Med spustom sva si natočila še mrzle studenčnice ter švignila kot strela. Nabralo se je 35 kilometrov in 1.070 metrov vzpona. Je bilo potrebno kar lepo pritiskati.

Črna luknja v Dolžanovi soteski naju je posrkala.

Mali telički se pasejo. Žal bodo kmalu predelani v zrezke.

Nekaj preprek na kolovozu.

Stegovniški slap.

Mojca se je pomešala med listje.

Konji na paši

Malo počitka pred zadnjim napadom strmine.

Še 100 metrov pa sva.

Strojčka počivata.

Storžič s planine.

Strm spust.

Ta je pa za Blaža.

Fotoaparat, ne siki !!!

GPS SLED.