Pogled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Med prazniki sva ostala doma. Zadnje dni se je vreme izboljšalo in je kot naročeno za prijetne kolesarske turice v okolici. No, lahko bi bilo malo bolj toplo. V petek sva najprej odkolesarila klasiko na Pečarja in desno do Žagarskega vrha. Nadaljevala sva do začetka vasi Javor kjer sva zavila levo in se spustila v Besnico. Čez dolino sva kolesarila do križišča kjer sva nadaljevala levo in se ponovno povzpela na Pečarja. Sledil je še spust nazaj v Sostro kjer pa sva nadaljevala desno in se čez Kašelj zapeljala do Zaloga. V Zalogu sva se čez Zajčjo Dobravo vrnila v Polje. V soboto sva malce podaljšala kilometrino in povečala metre vzpona. Iz Polja sva se čez Zalog in Podgrad odpeljala do Kresnic. V Kresnicah sva se zagnala v hrib in se povzpela do Kresniškega vrha. Navdušila naju je zelena barva, ki je vsako pomlad pravi balzam za oči. Preseneljivo malo pa je bilo tudi avtomobilov saj se je že poznala praznična odsotnost. Tik pod Kresniškim vrhom sva v vasi Golišče zavila levo in se po čudovitem makadamu, ki pelje pod grebenom, pripeljala do vasi Tuji Grm. To varianto iz Kresniškega vrha resnično priporočam. Makadam ni pregrob. Čaka vas nekaj spusta in nekaj krajši vzponov. Gozd je čudovit in z malo sreče ne boste srečali nobenega avtomobila. Iz Tujega grma sva se povzpela še do Janč kjer sva se odžejala z radlerjem. Sledil je spust, ki pa je bil nepričakovano mrzel. Nenadoma je sonce izginilo za oblaki, veter je ohladil ozračje in v Besnico sva se pripeljala lepo ohlajena. Čez Besnico, Podgrad in Zajčjo dobravo sva odkolesarila nazaj v Polje. Danes pa so bile noge malce utrujene in odločila sva se, da odkolesarila od doma nekam kjer nama bo vsaj del ture še nepoznan. Morda se to sliši lahko, a po toliko letih kolesarjenja ni več najlažje najti neodkrite poti v okolici Ljubljane. A se je našlo nekaj novih poti in neodkritih razgledov. Najprej sva čez Zalog in Podgrad odkolesarila do Dolskega. Od tam sva se napotila proti Vinjam. V Kamnici sva zavila desno in se po strmi cesti povzpela do Križevske vasi. Tam sva se malo odpočila ob vaški cerkvici. Nadaljevala sva levo in se začela vzpenjati po izredno strmem makadamu. Vzpon je bil tisti pravi, kjer je potrebno pošteno pritiskati. Na srečo ni dolg in hitro sva prispela na severno stran Murovice. Odprl se je čudovit poogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki je deloval kot darilo za pritiskanje v klanec. Nadaljevala sva naprej do vasi Zgornja Javoršica. Od tam sva se spustila do vasi Sveta Trojica in se za kratek čas ustavila pri klopci pred cerkvijo. Oblaki so se razkadili. Sonce je začelo prijetno greti in pečico sva izkoristila za kratko martinčkanje. Po premoru sva se spustila do vasi Žeje kjer sva zavila levo na makadam. Po prijetnem gozdu sva se čez Dobovje spustila do vasi Brdo. Kakšen kilometer naprej sva zavila levo. Sledilo je še nekaj strmega vzpona do vasi Vinje. Od tam sva se spustila nazaj do Kamnice. V Kamnici sva zavila desno in se po lokalni cesti čez Videm, Beričevo in Zadobrovo vrnila nazaj v Polje. Turca ni preveč zahtevna. Dolga je 45 kilometrov + 760 metrov vzpona. Nekateri vzponi pa so precej strmi in je potrebno pošteno pritisniti. Vsekakor pa preseneti čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe iz vasi Zgornja Javoršica. V treh dneh sva se lepo nakolesarila. Sedaj pa upam, da bo vreme lepo in, da so na vidiku kakšne nove kolesarske dogodivščine. 🙂

Vzpon na Kresniški vrh v zelenilu.

Sva že višje in odprejo se pogledi na Zasavsko sveto goro in Kum.

Makadam, ki pelje pod grebenom pa je trenutno pravljično zelen.

Malo gor in malo dol.

Vzpon proti Križevski vasi.

Strm makadam iz Križevške vasi na drugo severno stran Murovice.

Na severni strani se odpre čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Čudovita gozdna predstava na makadamu iz vasi Žeje proti Dobovljam.

Opojna belina

Minilo je točno mesec dni odkar sva z Mirom vijugala s Tolste Košute. Po tem mi ni več uspelo stopiti na smuči. Nikakor nisem našel pravega časa za smučanje, saj je prednost že dobivalo kolo. Kasneje pa sem bil še zaposlen s selitvijo in smučanje je popolnoma izpadlo iz načrtov. Mislil sem že, da sem za letos zaključil. Včeraj zvečer pa me je presenetil Matjaž in v trenutku sva se dogovorila za turco. Zjutraj ga poberem in že brziva v Mojstrano. Odločiva se, da greva pogledat v Kot. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da vreme zdrži. Najprej sva morala inštalirati smuči in pancarje na nahrbtnike, saj naju je najprej čakala hoja po suhem. Hodila sva po gozdu, ki trenutno zeleni in takoj ugotovila, da je noro lepo. Sledil je strm vzpon in kmalu sva bila na snegu. Pred nama je hodil gospod s kužkom, ki je brez težav rinil v klanec, čeprav se mu je globoko udiralo. Snega je bilo vse več in preobula sva se v pancarje. Še malo vzpona in lahko sva stopila na smuči. Po mesecu premora je bila hoja kar malo čudna in nekaj čas sem rabil, da sem padel v pravi ritem. Vzpon je potekal nemoteno do prihoda na zgornji plato, kjer sva za kratek časa morala sneti smuči. Odprli so se čudoviti pogledi na Vrbanove špice, Rjavino in uživala sva v pravi zimsko-spomladanski kulisi. Nadaljevala sva po prečki na levi. Vmes je začelo malo deževati, ko pa sva se približevala Staničevem domu, se je začelo tudi megliti. Upala sva, da to ne pomeni popolne zameglitve in poslabšanje vremena. In res sva imela srečo. Ravno, ko sva obrnila proti Kredarici se je razjasnilo in začele so naletavati suhe snežinke. Posijalo je sonce, zapihal je rahel veter in prizori so postali pravljični. Ustavila sva se na Rži in uživala v kulisi, ki nama jo je zopet pričarala narava. Na stari snežni podlagi je bil tudi kakšen centimeter, dva novega snega in že sva se veselila trenutka, ko se bova podpisala na svež sneg. Po okrepčilu in razgledovanju sva se spustila po svežem snegu in vriskala. Bilo je res lepo saj je sonce kar vztrajalo in nama omogočilo super vidljivost in fantastično smuko. Nižje sva se še malo usedla na skale, vpila nekaj sončne enrgije in uživala v tišini. Sledil je spust do prečke, kjer sva odsmučala po sledi predhodnikov v luknjo. Tudi tu je bila smuka odlična. Spust je malo zmotil le skalni skok, ki ga sneg ni prekril. Sledilo je malo telovadbe po skalah in skok je bil za nama. V nadaljevanju sva se morala povzpeti nazaj gor do izravnave. Po tem pa je sledila smuka po malo bolj gnilem snegu. Na koncu pa sva le imela še nekaj pravega putrčka. Le-ta je poskrbel, da sva smučanje zaključila z nasmehi na obrazu. Naložila sva si smuči na nahrbtnike in se spustila nazaj v dolino. Vmes naju je še malo poškropil dež, a ni bilo sile. Pri avtu sva ugotovila, da je bila smuka boljša kakor sva pričakovala. Srečna in zadovoljna sva se najprej ustavila v Mojstrani na rehidraciji, nato pa sva se odpeljeva domov. Krasen dan v gorah.

No pe pejva.

Začela sva v zelenem.

Kmalu sva bila v belem.

Odprli so se čudoviti pogledi.

Prečiva proti Domu Valentina Staniča pod Triglavom.

Začelo je snežiti.

Še malo pa sva. Začelo se je jasniti.

Na vrhu pa čudovito vreme in nora kulisa. V ozadju je predvrh Rjavine.

Podpisala sva se v snegu.

Pogled na Dom Valentina Staniča pod Triglavom.

Juhuhu sva vriskala.

Spust v luknjo, ki ga je zaustavil skokec.

Potrebno je bilo priti ven iz luknje.

Pogled v dolino.

Še zadnji metri putrčka.

Nazaj v zelenem.

Borca iz gozda.

Smo že v Borovnici.

V soboto sva bila povabljena na poslovilno zabavo družine Zorić v Izolsko marino. Barbara in Borut sta se odločila, da skupaj z otrokoma dve leti jadrajo naokoli po svetu in se imajo fino. Res noro hudo. V kolikor ste ljubitelj jadranja in vas zanimajo podobne pustolovščine lahko njihove prigode spremljate na spletni strani www.sailingzana.com ali Facebook profilu. Midva z Mojco sva bolj ljubitelja “zemeljskih avantur” in sva se odločila, da na poslovilno zabavo odkolesariva. Z veseljem sta se nama pridružila še Nina in Marjan. V soboto ob 9h zjutraj smo štartali izpred bloka v Trnovem. Bilo je sveže in napovedan je bil jugozahodni veter. To je pomenilo, da nam bo vso pot rahlo pihalo v prsa. Najprej smo se zapeljali čez Barje do Borovnice in čez Verd do Vrhnike. V Vrhniki smo naredili kratek premor in se odžejali. Sledil je vzpon do Logatca kjer smo zavili na lokalno cesto proti Lazam in se tako izognili prometni cesti. Sonce nas je že lepo grelo, veter pa tudi ni bil premočan. V Lazah smo zavili desno na Planino in se po ovinkih povzpeli še višje proti Postojni. Tam smo si privoščili novo okrepčilo. Na z soncem obsijanem trgu smo lahko opazovali tudi poroko. Po rehidraciji smo nadaljevali v smeri morja in bili hitro v Razdrtem. Nadaljevali smo čez Senožeče in se povzpeli do vasi Rodik. Spustili smo se do Kozine kjer smo se zopet ustavili na kavici. Po Kozini je sledil še rahel vzponček, nato pa spust do Črnega Kala. Med tem, ko smo drveli po klancu navzdol smo v daljavi že lahko opazovali morje. Pri koncu spusta pa smo namesto levo zavili desno. Posledično smo pridelali še kratek vzpon do vasi Stepani. Sledil je strm spust do Rižane. Nadaljevali mso v smeri Kopra in v Dekanih zavili levo na kolesarsko pot Parenzana. Kmalu smo bili v Kopru. Na srečo je Nina že poznala pot do morja. Označitev na kolesarski stezi je precej konfuzna kot je to v naših krajih že navada. Ob morju smo kolesarili do Izole kjer smo se na pomolu pridružili veliki skupini ljudi na poslovilni zabavi. Nina je kmalu odšla, saj je bila dogovorjena s prijateljem. Mi pa smo malo poklepetali z nekaterimi prijatelji in znanci ter si ogledali jadrnico. Impresivna zadeva tale jadrnica. Ker smo imeli kmalu vlak v Kopru sva se počasi poslovila od Barbare in Boruta. V jadralnem klubu smo na hitro skočili še na pivo z Beraneki in Vlahiniči, in že smo drveli nazaj v Koper. Na železniški postaji smo kupili karte in imeli srečo, da ni bilo preveč kolesarjev. Vlak namreč ni imel vagona za kolesa, kar pomeni, da sprevodnik na vlak sprejme le toliko koles dokler je še omogočen prehod med sedeži. Še vedno mi ni jasno zakaj naši vlaki ne ponujajo prevoza s kolesi, ampak v tej deželi me nič več ne more prav močno presenetiti. Čeprav je vožnja trajala dve uri in štirideset minut smo se na vlaku prav fino zabavali. Sledila je samo še vožnja iz postaje v Ljubljani do Trnovega. To pa je bila za naju tudi zadnja noč v Trnovem. Od nedelje naprej sva zopet prebivalca Polja. 😉 Na turci se je nabralo 140 km in približno 1000 metrov vzpona.

Nekdo se je malo norčeval in obrnil tablo na glavo.

Smo že malo višje nad Vrhniko. Marjan narekuje najnovejše trende v kolesarski modni industriji. Na žalost mu svet ne sledi 😉

V Logatcu smo zavili na cesto proti Lazam, ki je veliko manj prometna in za kolesarje prijetnejša.

Vzpon iz Planine po ovinkih kjer so nas prehitevali motorji in vlačilci.

V Postojni smo se drugič ustavili in naredili kratek premor.

V daljavi vidimo Nanos.

Čakamo Mojco in medtem, ko prileti mimo se še malo pošali koga čakamo.

Smo že na Rodiku.

Na Kozini smo se ustavili še na en kofetek in se malo rehidrirali.

Sledil je spust na Črni Kal. Pogled na viadukt.

Letimo dol.

Na srečo smo zavili na Parenzano kjer je kolesarjenje prijetnejše.

Prišli smo v Koper.

In zagledali morje.

Smo že na pomolu kjer poteka zabava. Srečali smo veliko prijateljev s katerimi se že nakj časa nisem videl.

Mojca se je vživela v jadralsko vlogo. Samo za fotografiranje, se razume.

Zaprta cesta med Koprom in Izolo je sedaj res kolesarjem prijazna.

Na vlaku smo se imeli super, čeprav vozi res dolgo. 2 uri in 40 minut.

Ko smo prispeli je bila v Ljubljani že noč.