Iz doline Kot na Rž. Spomladanska uživaška smučarija

Opojna belina

Minilo je točno mesec dni odkar sva z Mirom vijugala s Tolste Košute. Po tem mi ni več uspelo stopiti na smuči. Nikakor nisem našel pravega časa za smučanje, saj je prednost že dobivalo kolo. Kasneje pa sem bil še zaposlen s selitvijo in smučanje je popolnoma izpadlo iz načrtov. Mislil sem že, da sem za letos zaključil. Včeraj zvečer pa me je presenetil Matjaž in v trenutku sva se dogovorila za turco. Zjutraj ga poberem in že brziva v Mojstrano. Odločiva se, da greva pogledat v Kot. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da vreme zdrži. Najprej sva morala inštalirati smuči in pancarje na nahrbtnike, saj naju je najprej čakala hoja po suhem. Hodila sva po gozdu, ki trenutno zeleni in takoj ugotovila, da je noro lepo. Sledil je strm vzpon in kmalu sva bila na snegu. Pred nama je hodil gospod s kužkom, ki je brez težav rinil v klanec, čeprav se mu je globoko udiralo. Snega je bilo vse več in preobula sva se v pancarje. Še malo vzpona in lahko sva stopila na smuči. Po mesecu premora je bila hoja kar malo čudna in nekaj čas sem rabil, da sem padel v pravi ritem. Vzpon je potekal nemoteno do prihoda na zgornji plato, kjer sva za kratek časa morala sneti smuči. Odprli so se čudoviti pogledi na Vrbanove špice, Rjavino in uživala sva v pravi zimsko-spomladanski kulisi. Nadaljevala sva po prečki na levi. Vmes je začelo malo deževati, ko pa sva se približevala Staničevem domu, se je začelo tudi megliti. Upala sva, da to ne pomeni popolne zameglitve in poslabšanje vremena. In res sva imela srečo. Ravno, ko sva obrnila proti Kredarici se je razjasnilo in začele so naletavati suhe snežinke. Posijalo je sonce, zapihal je rahel veter in prizori so postali pravljični. Ustavila sva se na Rži in uživala v kulisi, ki nama jo je zopet pričarala narava. Na stari snežni podlagi je bil tudi kakšen centimeter, dva novega snega in že sva se veselila trenutka, ko se bova podpisala na svež sneg. Po okrepčilu in razgledovanju sva se spustila po svežem snegu in vriskala. Bilo je res lepo saj je sonce kar vztrajalo in nama omogočilo super vidljivost in fantastično smuko. Nižje sva se še malo usedla na skale, vpila nekaj sončne enrgije in uživala v tišini. Sledil je spust do prečke, kjer sva odsmučala po sledi predhodnikov v luknjo. Tudi tu je bila smuka odlična. Spust je malo zmotil le skalni skok, ki ga sneg ni prekril. Sledilo je malo telovadbe po skalah in skok je bil za nama. V nadaljevanju sva se morala povzpeti nazaj gor do izravnave. Po tem pa je sledila smuka po malo bolj gnilem snegu. Na koncu pa sva le imela še nekaj pravega putrčka. Le-ta je poskrbel, da sva smučanje zaključila z nasmehi na obrazu. Naložila sva si smuči na nahrbtnike in se spustila nazaj v dolino. Vmes naju je še malo poškropil dež, a ni bilo sile. Pri avtu sva ugotovila, da je bila smuka boljša kakor sva pričakovala. Srečna in zadovoljna sva se najprej ustavila v Mojstrani na rehidraciji, nato pa sva se odpeljeva domov. Krasen dan v gorah.

No pe pejva.

Začela sva v zelenem.

Kmalu sva bila v belem.

Odprli so se čudoviti pogledi.

Prečiva proti Domu Valentina Staniča pod Triglavom.

Začelo je snežiti.

Še malo pa sva. Začelo se je jasniti.

Na vrhu pa čudovito vreme in nora kulisa. V ozadju je predvrh Rjavine.

Podpisala sva se v snegu.

Pogled na Dom Valentina Staniča pod Triglavom.

Juhuhu sva vriskala.

Spust v luknjo, ki ga je zaustavil skokec.

Potrebno je bilo priti ven iz luknje.

Pogled v dolino.

Še zadnji metri putrčka.

Nazaj v zelenem.

Borca iz gozda.