Archive za Junij, 2018

Dvodnevno kolesarjenje in odkrivanje novih poti v jugozahodnem delu Slovenije

Junij 19, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Počitek na poti

Minilo je že kar nekaj časa odkar sva nazadnje odkolesarila za več dni. Tokrat sva se odločila, da naju nič ne ustavi in odkolesarila sva za celo dva dni. 🙂 Ni se nama dalo voziti z avtom in odločila sva se, da se odpeljeva kar od doma in poskusiva poiskati čim več novih poti. Prvi dan sva si za cilj izbrala vas Ozeljan med Ajdovščino in Novo Gorico, kjer se nahaja kamp. Najprej sva odkolesarila do Prul. Nadaljevala sva čez Trnovo in se po poti spominov in tovarištva odpeljala do Vrhovcev. Nadaljevala sva v smeri Stranske vasi. V Stranski vasi sva zavila v Dobrovo in naprej v Horjul. Kmalu sva ugotovila, da imava veter v hrbet in vse do Vrhnike je letelo brez težav. Po Vrhniki je sledil vrhniški klanec in spust v Logatec. Tu sva imela zadosti asfaltne ceste in sva zavila desno v hrib kjer sva po precej grobem makadamu nadaljevala do vasi Ravnik. Postajalo je vse bolj vroče in spust v Hotedršico je prišel kot naročen. V Hotedršici sva takoj zapustila cesto in zavila levo v smeri Novega Sveta. Najprej sva nekaj časa vozila po makadamu, nato asfaltu, dokler nisva potonila v gozd kjer sva se začela vzpenjati po stari vojaški cesti proti Črnemu vrhu nad Idrijo. Tu sva začela resnično uživati, saj sva kolesarila v senci mogočnih dreves, vmes sva malo nabirala gozdne jagode in ni nama bilo potrebno paziti na promet, ki ga na tej cesti praktično ni. Sčasoma sva prišla do asfaltirane ceste Godovič-Črni vrh. Zapeljala sva se do Črnega vrha kjer sva se ustavila v lokalni gostilni in dodobra napojila izsušeni telesi. Ob prijetno ohlajeni pijači in rahlem vetriču sva se kar malo zasedela. Sledil je vzpon iz Črnega vrha do Kampeljcove kapelice kjer je konec vzpona po maksimalno vijugasti cesti. Ker cesta res lepo vijuga vzpon ni terjal preveč moči. Od kapelice sva se začela spuščati proti Colu. Najprej je spust blag, kasneje pa malce bolj strm in v Colu sva bila kot bi mignil. Na Colu sva imela možnost spusta v Vipavo ali pa še malo vzpona na Predmejo. Odločila sva se za kolesarjenje po čudoviti pokrajini med Colom in Predmejo. Čeprav sva morala kar še nekaj kilometrov kolesariti navkreber je minilo hitro. Prometa skoraj ni bilo, sonce so zakrili oblaki in lahko sva samo uživala. Malo pred spustom na Predmejo sva se ustavila še na razgledni točki s pogledom na Ajdovščino. Sledil je spust na Predmejo kjer sva zavila levo in začela z divjim spustom v Ajdovščino. Zadišalo je po borovcih in spust čez tunele je bil pravi užitek. Ko bi mignil sva se znašla v Lokavcu kjer sva nadaljevala v smeri Nove Gorice. Tokrat sva morala kolesariti po precej prometni cesti kar nama ni bilo preveč všeč. Na srečo se je promet malo umiril pri odcepu za vas Gojače. Oblaki so tokrat izginili in postalo je precej vroče. Za razliko od sveže lepo ohlajene zračne mase na Predmeji sva se tukaj začela lepo kuhati. V Črničah sva se ustavila v lokalnem bifeju kjer sva v senci dreves zopet napojila vroči telesi. Čakalu naju je še nekaj kilometrov do Ozeljana kjer se ob cesti nahaja kamp. Po tem, ko sva se namestila, postavila hišico in spila ledeno mrzlo pivo sva se napotila na večerjo. 800 metrov od kampa se namreč nahaja okrepčevalnica Ku Dobro kjer strežejo vegansko hrano. Zunaj na klopci sva si tako privoščila kar nekaj jedi in se dodobra nasitila. Okrepčevalnica se nahaja ob pristajališču padalcev, ki skačejo z Lijaka. Tokrat vremenske razmere niso bile prav dobre, zato ni bilo nobenega padalca. Za nekaj minut se je ulilo in za kratek čas sva se umaknila noter. Ko je dež prenehal sva s polnimi želodci čisto počasi odkolesarila še čez vas Ozeljan, nazaj v kamp. Zaspala sva kot ubita saj je bilo za nama 117 km in 1800 metrov vzpona.

Na poti v Horjul sva srečala kolesarja na drogu.

Končno sva zapustila prometno cesto in se podala na makadam.

Zapuščava staro vojaško cesto.

Prihod v Črni vrh nad Idrijo.

Zelo ovinkasta cesta nad Črnim Vrhom nad Idrijo

Konec vzpona pri kapelici.

Mojca se sreča s kravico.

Šibava proti Predmeji.

Nekateri so že kar malce pretiravali z urejanjem zelenice.

Spust v Lokavec.

Res čudovit spust med borovci čez tunele.

Leti navzdol.

Pa pojejmo hamburger, solato in pomfri.

Pa pojejmo še falafel…

Večerni sprehod.

Še malo pa bo noč.

Zjutraj sva vstala zgodaj, pospravila šotor in se odpravila domov. Doma sem naredil načrt za pot, ki bi vključila precej novih cest. In res nama je dobro uspelo. Najprej sva se ustavila v Ku Dobro kjer sva si že za zajtrk privoščila falafel in kavico. Za načrtovano pot domov sva potrebovala veliko energije. Po zajtrku sva se kar malo zasedela in opazovala nizozemske tečajnike skakanja s padalom. Prišel je čas za odhod in začela sva s poganjanjem pedal. Najprej sva se napotila po cesti, ki pripelje do gradu Kromberg. Med sadnimi nasadi sva po ovinkasti cesti kmalu prišla v gozd. Kasneje sva na informativni tabli izvedela, da je tu tekla cesta med prvo svetovno vojno. Levo od ceste se namreč nahaja hrib Škabrijel, ki so ga vojaki zaradi srditih bojev imenovali tudi Hrib smrti. Tu je menda padlo 40.000 vojakov. Ob pregledu starih fotografij sem lahko videl, da je bilo obstreljevanje tako močno, da je bil hrib popolnoma gol. Danes je na srečo drugače in vse naokrog lahko vidimo bujna zelena drevesa. Nadaljevala sva z vzponom do vasi Ravnica. Iz vasi sva se spustila navzdol proti Vasi Grgar kjer sva se usmerila desno proti Čepovanu. Sledila je vožnja skozi Čepovanski dol. Lahko rečem, da naju je Čepovanski dol res osupnil. Malo prometa in vse naokrog nedotaknjena narava. Popoln kolesarski užitek, ki pa so ga kot kaže odkrile tudi že angleške potovalne agencije. Srečala sva namreč večjo kolesarsko organizirano skupino, ki se je spuščala proti Grgarju. Izrazi na njihovih obrazih so kazali na navdušenje ob poganjanju pedal skozi te kraje. Ob občudovanju starih hiš in narave sva prikolesarila v Čepovan. Nadejala sva se kakšne majhne trgovinice ali bifeja. Na žalost nisva našla nič od tega. Nadaljevala sva z vožnjo v smeri Dolenje Trebuše. Na odcepu sva naletela na tablo, ki je opozarjala, da je cesta prevozna samo 4 kilometre. Rekla sva si, saj nisva avto, in nadaljevala z vzponom. Zopet je sledilo kolesarjenje po miru in tišini brez enega avtomobila. Nisva si točno predstavljala kakšna bo cesta, ki naju bo pripeljala čez prelaz na drugo stran. Na prevalu Drnulk pa je postalo jasno. Na enem izmed ovinkov sva splašila gamsa, ki je obetal precej samoten in strm spust. Cesta je v zelo slabem stanju. Veliko je večjih kamnov, strmina je precejšnja in le kakšno gosko kolo bi malce omililo te težave. Midva ga pač nisva imela in sva se spuščala lepo počasi. Strmina je naraščala in začeli so se odpirati pogledi na Šentviško planoto in Julijce v ozadju. Spust je bil res tisti pravi, pustolovski skozi luknje v skali. Na ovinkih pa si moral paziti, da te ne odnese v prepad. Počasi sva se spuščala in naklonina je začela popuščati. Prišla sva do odcepa za Gorenjo Trebušo kjer pa so že doneli stroji, ki so obnavljali cesto. Še sreča, da so prišli šele do te točke. Zavila sva desno in se po odličnem makadamu začela rahlo spuščati proti Gorenji Trebuši. Med spustom sva srečala le poštarja, ki je prinesel pošto do edinih dveh hiš na tej cesti. Že med spustom so se začeli odpirati čudoviti pogledi na Govce in najvišji vrh Poldanovec. Na koncu spusta ob potoku Trebuščica sva se malo ustavila in pojedla dve banani. Sledil je vzpon na Vojsko. Mimo se je z avtom pripeljal starejši par in njuni pogledi so nama govorili, da naju čaka precej naporen vzpon. Bila sva pač v luknji na 320 višinskih mentrov in potrebno je bilo splezati ven. Začela sva s strmim vzponom po makadamu. Vzpon poteka večimoma po gozdu, mestoma pa se odpre pogled na Poldanovec. Vse do odcepa za Idrijsko Belo na višini 913 metrov sva morala pošteno pritiskati pedala. Makadam in strmina sta naredila svoje. Na križišču ob znamenju sva malo počivala in nadaljevala v smeri Lokev. Po 200 metrih sva zavila levo v smeri Idrijske Bele. Spust v dolino sva prevozila že pred leti, ko sva naredila krožno pot iz Idrije na Vojsko. Tokrat nisva imela gorskih koles, za popestritev pa sva bila še obtežena s torbami. Za nagrado sva morala na spustu zaradi kamenja in grobe podlage precej zavirati in paziti, da kolo ne zdrsne. Sčasoma sva le prišla do Putrihovih Klavž kje sva se napojila iz čistega potoka in malo odpočila. Nadaljevanje je bilo precej bolj prijetno saj se je cesta malo poravnala, podlaga pa je postala bolj fina. Kmalu sva bila ob naravnem kopališču Lajšt kjer je sledil počitek. Za nadaljevanje sva se odločila, da se povzpneva po lokalnem makadamu na Zadlog in naprej do Črnega vrha. Zagrizla sva v klanec in kmalu pošteno sopihala. Kot, da strmina ni bila dovolj, so nama cesto z novim mehkim peskom posuli še cestarji, ki so prenavljali cesto. Že malo načeta sva prenagala tudi ta vzpon in se znašla na Zadlogu. Vedela sva, da sva sedaj opravila z vzponi in da naju do Ljubljane čaka samo še spust ali pa ravnina. V Črnem vrhu nad Idrijo sva si v trgovinici kupila precej pijače in nadomestila izgubljeno tekočino ter nadomestila precej porabljenih kalorij. Sledil je spust v Godovič in hitrostni spust po glavni cesti v Logatec. Iz Logatca v Vrhniki sva bila kot bi mignil. V Vrhniki sva se ustavila v bifeju in spila kavico za zadnji del poti. Do Ljubljane sva jo mahnila kar naravnost čez Brezovico v Ljubljano. Ta del poti krasi kolesarska steza, ki pa je zopet pravi slovenski izum. V nekaterih občinah je asfaltirana, medtem, ko v drugih spet ni. Tako se izmenjuje asfalt ter makadam in vse skupaj izgled prav smešno. Res žalostno kako v tej državi ne zmoremo imeti celotne kolesarske poti na relaciji Vrhnika – Ljubljana. Sledilo je še kolesarjenje čez Ljubljano saj živiva na skrajnem vzhodnem koncu in bila sva doma. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2.600 metrov vzpona. Skupno sva v dveh dneh premagala 231 kilometrov s 4400 metri vzpona. Po porciji slastnih špagetov s pestom in mrzlem pivu sva popadala v posteljo. Kraje, ki sva jih prevozila res priporočam. 🙂

Zjutraj pa spet v akcijo.

Grad Kromberk.

Kostanji na vzponu do vasi Ravnica.

Kolesarjenje po Čepovanskem dolu.

Res čudovito.

Uživaško kolesarjenje.

Še malo pa sva v Čepovanu.

In že iz Čepovana.

Preval Drnuljk.

O hudiča sedaj pa dol po razsuti cesti.

Ki se vije med skalami…

In gre tudi skozi hrib.

Sva že na drugi strani.

Ovinki.

Odcep desno.

Pogled na Govce in najvišji vrh Poldanovec.

Začenjava z vzponom.

Odpirajo se lepi pogledi.

Abu Dhabi.

Vzpon ne pojenja.

Rineva in rineva.

Dokler ne pririneva.

Skladovnica drv.

Spust do Idrijske bele.

Počitek ob čisti vodi.

Putrihove klavže.

Leseni medved ob kopališču.

Ponovni vzpon na Zadlog.

Pičiva domov.

Kolesarska steza med Vrhniko in Ljubljano je smešnica.

Iz Polja na Krvavec in nazaj čez Kamnik v Polje

Junij 11, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Še malo pa sva. Krvavec v ozadju.

Volitve so mimo, in kot je bilo za pričakovati, se je Slovenija, ali bolje rečeno Madžarska provinca še dodatno pogreznila v svet sovraštva, ignorance in odsotnosti povezave s svetom, ki nas obdaja. Medtem, ko se morje spreminja v plastično mlakužo, ko je gozda vse manj in je problem pitne vode vse večji, se ljudje ukvarjajo s strahovi, ki jim jih vsiljujejo politiki. Le ti živijo v svojih malih svetovih, popolnoma odrezani od realnosti. Najbolj so ponosni, če se lahko pohvalijo z gospodarsko rastjo in povečano nataliteto. Kot, da ni dovolj jasno da oboje vodi v neizbežno katastrofo. Zakaj se Zemlja spreminja v vse bolj neprijazno okolje pa jih resnično ne zanima. Še manj pa ljudi. Midva sva zadnje čase okrepila vero v kolo in res pridno kolesariva. Med tednom krajše ture, čez vikend pa kakšno bolj odmevno. V soboto sva tako kolesarila po najini preljubi Besnici in okolici. Pri spustu s Panc sva naletela na nesrečo avtomobila in kolesarja. Kolesar je bil videti poškodovan in upam, da jo je odnesel z manjšimi poškodbami. Policija je že merila zavorno pot, bolničarji pa so oskrbeli kolesarja. Na žalost jo v nesreči kolesar vedno potegne kratko in najbolje je, če smo kar se da previdni. Tudi sam sem bil zaradi neprevidnosti voznikov že kar nekajkrat blizu nezgode. V nedeljo pa sva se odločila, da odkolesariva na Krvavec. Začela sva kar pred hišo. Najprej sva ob Savi odkolesarila do mosta čez Savo pri Tomačevu. Po makadamu sva nadaljevala do industrijske cone v Črnučah in se čez Črnuče odpeljala v smeri Gamelj. V Gameljah sva se usmerila proti Skaručni. Nadaljevala sva po malce dolgočasni ravnini vse do Cerkelj. Ker sva kot vedno štartala prepozno je postalo že pošteno vroče. Ustavila sva se v lokalnem bifeju in malo hidrirala telesi. Pripravila sva se za glavni vzpon, ki naju je obsijan s soncem že čakal. Zagrizla sva v klanec in počasi sva napredovala proti Ambrožu pod Krvavcem. Čeprav je sonce pošteno žgalo pa je na srečo z višino postajalo bolj sveže. Na vzponu sva srečala ogromno gorskih kolesarjev, ki so se spuščali po “Muci trail”, eni izmed prog za spust. Midva sva morala namesto dol pošteno pritiskati za gor in, ko sva prispela do parkirišča na Planini Jezerce, sva le uzrla najin cilj. Asfaltna cesta se je končala in sledilo je še nekaj vzpona po makadamu. Tudi megla se je razkadila in končno sva prispela do postaje gondole. Pri izposejevalnici koles sva malo poklepetala s fantom iz bike parka. Strinjali smo se, da morava enkrat priti odpeljati kakšno furo z gorskimi kolesi navzdol. Predlagal nama je, da se po tekočem traku zapeljeva 50 metrov višje do gostilne. Ker sva že ogromno prebrcala sva se zadnjih 50 metrov, ki naju je ločilo do piva res peljala s tekočim trakom. Skupaj z majhno punčko in fantkom, ki sta se spuščala z gumo po nekakšni široki plastični progi smo se povzpeli do gostilne. Privoščila sva si mrzlo pivo, ki je kar zacvrčalo po grlu. Medtem, ko sva uživala na terasi v prijetnem hladu pa se je začelo oblačiti. Bil je čas, da jo popihava. Peš sva odšla nazaj dol do koles. Sledil je spust, a je na žalost kmalu začel padati dež, ki je zmočil cesto. Ravno toliko, da sva morala ovinke polagati malo bolj previdno. Asfalt je bil tako razgret, da se je kar kadilo. Na zadnjem ovinku sva zavila levo v smeri vasi Apno. Čez vasi sva nadaljevala s spustom, ki je bil na določenih delih kar lepo strm, in prišla sva v Tunjiško Mlako. Od tam se je bilo potrebno zopet malo povzpeti, nato pa samo še spustiti v Kamnik. Pri kavarni Veronika sva zagledala sladoled in upala sva, da imajo kakšnega brez mleka. Imela sva srečo. Naletela sva na mango in borovnico in takoj sva si privoščila nekaj kepic. Malo sva posedela in se odpočila, nato pa naju je čakala še pot nazaj v Polje. Takoj, ko sva štartala sva začutila veter v hrbet in kot bi mignil sva bila v Polju. Šele doma sva ugotovila, da je res zelo vroče. Za ta čas čisto prevroče. A kaj bi zdaj spet o tem. 🙂 Za nama je bilo 94 kilometrov in 1700 metrov vzpona. Čudovita kolesarska turca, ni kaj.

Na mostu čez Savo.

Krvavec v oblakih.

Grizeva v klanec.

Na vzponu je bilo vroče.

Padalci.

Mojca v družbi padalca.

Rineva gor.

Še malo po makadamu pa sva.

Sva pri gondolski postaji.

Še čisto malo.

Na tekočem traku.

Na tekočem traku za zadnjih 50 metrov.

Pivo cvrči.

Tik pred dežjem.

Iz asfalta se je kadilo.

Mojca zalaga ovinke.

Vmes pa jo zaliva dež.

Še malo pa bova v Kamniku.

Še malo.

Mnjam.

Odhod.