S kolesom iz Kranjske Gore na Sella Somdogna in Sella Nevea

Sella Somdogna in mašina, ki deluje na nožni pogon.
Tokrat mi je Marjan predlagal turo k sosedom Italijanom. Sella Somdogna? No, tam pa res še nisem bil. Hitro sva se dogovorila in že sva z avtom letela v Kranjsko goro. Za voznika se je javil Marjan, ki z leti ne kaže nikakršnega naveličanja vožnje z avtomobilom. Jaz, nasprotno imam vožnje z avtom vrh glave in sem veliko rajši na sovoznikovem sedežu ali pa na kolesu. Vremenska napoved ni bila najboljša, a upala sva, da bo vreme zdržalo. Avto sva parkirala na parkirišču za policijsko postajo in se pripravila za nadaljevanje s kolesom. Doma sem si na hitro ogledal potek ture in vedel sem, da naju čaka kar naporno poganjanje pedal. Dogovorila sva se, da se vrneva čez Sella Nevea kar podaljša turo krepko čez 100 kilometrov. Marjanu sem povedal, da bova kolo gnala kot se spodobi in tako je tudi bilo. Zapodila sva se po kolesarski poti iz Kranjske gore proti Trbižu. Malce sva morala paziti, kajti na stezi je bilko že ogromno turistov, ki z veseljem zasedejo oba strani steze. Hitro sva napredovala in mimo Trbiža sva švignila kot mi mignil. Kolesarska steza ti res omogoča, da lahko občuduješ naravne lepote v okolici in ti ni treba paziti na promet. Kolesarila sva skozi tunele, ob avtocesti, čez travnike, po nadvozih, skozi galerije, se vzpenjala po strmin kratkih klancih in predvsem uživala v brezskrbni vožnji. V kraju Dogna sva zavila levo in začela z resnim vzponom, ki traja 16 kilometrov. Pritisnila sva pedala in se začela vzpenjati po cesti, ki so jo italijanski vojaki zgradili že v prvi svetovni vojni. Gre res za čudovit vzpon. Ves čas vzpona si lahko ogleduješ Montaž in okoliške gore. Nad cesto rastejo borovci, ki s svojim vonjem pričarajo kolesarsko kuliso, ki na trenutke spominja na vožnjo po recimo Korziki. Cesta je v zelo dobrem stanju in res je bilo prijetno kolesariti. Da pa le ne bi bilo preveč prijetno sva ga z Marjanom pošteno navila. Proti koncu vzpona, ko sva imela le še nekaj serpentin do konca pa je začelo deževati. Temperatura je bila za ta čas kar malo nizka, zraven pa je svoje naredil še dež in veter. Na vrhu sva se skrila pod drevo. Sledilo je malce okrepčila ter kratek sprehod do vzpetine v bližini, od koder sva se še bolje razgledala naokoli. Po tem, ko sva se spočila pa je sledil spust nazaj v dolino. Na žalost cesta ne pelje na drugo stran in potrebno se je vrniti nazaj v Dogno. Doma sem pregledal zemljevid in videl, da bi se z gorskim kolesom dalo spustiti drugo stran. Brzela sva v dolino in si vmes še natočila vodo iz gorskega potoka. Čakal naju je še vzpon na Sella Nevea. Iz Dogne sva odkolesarila v Chiusaforte in začela z vzponom. Cesta se je kar nekaj časa vlekla in noge niso več ubogale tako kot na prvem vzponu. Vseeno se nisva dala in kmalu sva sopihajoča skozi cestne galerije prispela na vrh prelaza. Tudi tukaj naju je pričal dež in zopet naju je malo osvežilo. Ko sva stopila s kolesa so bile noge že res lepo zakrčene in utrujene. Hitro sva se spustila v dolino in naletela na veter v prsa. Ker spust ni strm in nama je veter pihal v prsa se je vse skupaj zdelo, kot da se voziva po ravnem. Zdrvela sva mimo Lago del Prebil in padla v Cave del Prebil. Zavil sem v edini lokal, ki je bil odprt. Izkazalo se je, da gre za picerijo v kateri sva naletela na skupino Nemcev in Belgijcev. Šlo je za dve skupini, ki s kombijem in naloženimi kolesi potujejo naokrog in kolesarijo po Alpah. Midva sva si zaželela mrzlega piva. Po tem, ko Marjan zaradi jezikovnih nesoglasij nikakor ni uspel vzpostaviti kontakta z natakarico, sva le dobila pivo in se usedla zunaj na sončku. Pivo je zdrknilo po izsušenih grlih in zdelo se je, da ga je malo manj kot sva bila navajena. No, po natančni analizi kozarca sva ugotovila, gre za 0,4 in ne 0,5 litra kot sva pričakovala. Razliko sva hitro izravnala tako, da sva naročila še eno pivo. Na koncu sva plačala 16 EUR kar se nama je zdelo precej. Ko, sva že hotela oditi pa sva za nagrado dobila še nekaj koščkov pice in račun je bil pozabljen 🙂 Čakal naju je še spust v Trbiž in vrnitev v Kranjsko Goro po kolesarski stezi. Noge so bile utrujene in kolesarska steza, po kateri je zjutraj letelo se je tokrat zdela kot neskončna pot, ki se nikoli ne konča. A tudi to sva z meditativnimi in motivacijskimi tehnikami uspešno prebrcala. Na parkirišču sva ugotovila, da je je za nama res lepa, dolga in kar naporna tura. Prekolesarila sva 143 kilometre in se povzpela za 2.400 metrov. Na poti domov pa sva se ustavila še v piceriji Čili kjer naju je že čakal Miro – jeseniški turni smučar, fotograf in možakar s polno malho nasvetov 😉 Med prijetno debato, obujanjem spominov in vsem ostalim klobasanjem smo si fino napolnili želodce in se odžejali. Po večerji sva se poslovila od Mira in se odpeljala v Ljubljano. Za nama je bil res lep in prijeten dan 😉

Zapuščava Slovenijo in po kolesarski stezi letiva v Italijo.

Na poti srečujeva stare železniške bajte.

Nekatere od njih so predelane v lokale.

Med vožnjo se odpirajo čudoviti pogledi na okoliške vršace.

Tudi pod avtocesto se nekaj časa vije kolesarska steza.

Tudi nekaj tunelov je na poti.

In nadvozov.

Galerij.

In že začenjava z vzponom.

Ki kmalu postreže z razgledi.

Res je čudovit vzpon.

In že sva na vrhu.

Malo razhodiva noge pa bo bolje.

Vreme se že izboljšuje a vseeno še piha.

Spust, juhuhu.

Vstop v enega izmed tunelov.

Marjan in Montaž.

Marjan prečka mostiček.

Montaž.

Že šibava na Sella Nevea.

Še nekaj ovinkov.

Lago del Predil ali Rabeljsko jezero.

Marjan ga tanka.

Zapuščeni rovi v Cave del Predil.

Na koncu ture pa malo razuzdanosti na parkirišču za policijo 🙂