Kako iz štiridnevnega pohoda nastane enodnevni pohod dolg 49 km s 1350 metrov vzpona.

Prejšnji teden me je Jure vprašal ali bi mu posodil nekaj opreme za pohod v Kranjsko Goro. Pomislim sem, da bi tudi jaz po dolgem času z veseljem hodil in ponudil sem se mu za družbo. Predlagal sem, da naredim načrt poti kjer bi čim manj hodila po cestah in čim več v naravi in hribih. Jure si je želel, da bi začela kar v Polju in pripešačila v Kranjsko Goro. Nad to idejo nisem bil navdušen saj sem vedel, da je iz Polja do vznožja Polhograjskih Dolomitiv kar dolga. Jure je vztrajal pri tej ideji. Ker je bolj trmaste narave sva se zmenila, da v sredo ob 6:00 zjutraj odrineva iz Polja. Čeprav z oblačili in opremo nisva pretiravala, sta bila nahrbtnika vseeno kar težka. Iz pohodov v preteklosti vem, da je nahrbtnik iz kilometra v kilometer težji. Jutro je bilo vročče in že v Fužinah sva lahko opazovala nizko Ljubljanico, ki jo je letošnja suša precej izsušila. Ob klepetu sva nadaljevala proti centru in se ustavila pri Prešernovem spomeniku. Mimo je prikolesaril Mazi in na hitro smo izmenjali nekaj besed o najinem podvigu. Malce začuden se je odpeljal v službo, midva pa sva nadaljevala proti Večni poti. Ustavila sva se še na kavici v Baziliki in nadlajevala pot proti Podutiku. V Podutiku sva ugotovila, da sva že lačna in žejna in zavila sva v trgovino. Na končni postaji avtobusa številka 5 sva pomalicala in se malo odpočila. Za nama je bilo že 17 kilometrov hoje. Prava hoja navkreber pa se je šele začela. Odkorakala sva po cesti in se začenjala vzpenjati na Toško čelo. Postajalo je vse bolj vroče in jasno je bilo, da je pred nama precej vroč dan. Na srečo sva večino časa hodila v senci gozda, ki naju je varoval pred močnim soncem. Počasi sva prišla na Topol kjer pa je Jure zagledal tablo za gostilno. Po tem, ko sva pregledala meni se je Jure odločil za govejo juhico jaz pa sem pojedel štrudel. Malo sva še posedela, a v daljavi se je prikazoval Tošč, najin naslednji cilj. Nadaljevala sva s hojo in kmalu sva mimo Grmade prišla do turistične kmetije Gonte. Od tam sva se povzpela na Tošča in za nama je bilo že 30 km hoje. Dolgotrajna hoja pa je že puščala posledice na najinih telesih. Sledil je spust do cerkvice Sveti Jedrt in nadaljevanje proti Pasji Ravni. Jure je začel ugotavljati, da je potrebno ves čas hoditi gor in dol in začel ga je zdelovati napor. Preden sva začela zadnji vzpon na Pasjo ravan je že preklopil v “auto pilot” opcijo. Zadnji strm vzpon na Pasjo Ravan pa nama je vzel kar nekaj moči. Na vrhu sem Juretu predlagal, da prenočiva nekje v okolškem gozdu. Nad idejo ni bil najbolj navdušen in začel je sanjariti o renstanem krompirju ter naravnem zrezku. Predlagal sem mu alternativo in sicer žemljo, suho sadje, oreščke in vse kar nama je ostalo v nahrbtnikih. Ni bilo veliko ampak dovolj, da bi nadomestila izgubljeno energijo in se odpočila. Misel na zrezek in krompir ga je gnala v dolino, čeprav sva bila že pošteno utrujena. Za nama je bilo že 40 km hoje in čakalo naju je še 700 metrov spusta. Na poti v dolino sem ves čas poslušal kako si bo privoščil zrezek in krompir. Bal sem se, da to morda le ne bo mogoče. Pa se pustiva presenetiti sem si rekel. Na poti navzdol mimo Bukovega vrha se je začelo oblačiti. Nekaj časa je kazalo, da se bo ulilo, a že čez pet minut se je spet malo razjasnilo. Hoja navzdol je postajala vse bolj težka in čutil sem kako bom vsekakor pridelal kakšen zanimiv žulj. Cesta v Poljane je kar trajala in ni ji bilko videti konca. Jure ni več veliko govoril. Po dolgem času sva srečala živo dušo. Jure je gospoda vprašal koliko je še do Poljan in ali je gostilna odprta. Možakar mu je razložil, da je do Poljan 15 minut, da je gostilna odprta do desetih in da je poleg trgovine še picerija. Jure je za kratek čas zažarel od navdušenja in misel o zrezku, krompirju in cedeviti je bila vse bližje realizaciji. Ob prihodu v Poljane sva najprej opazila, da bo začelo deževati. Potem pa so se začeli dodatni kruti udarci. Najprej sva prebrala, da je kuhinja v gostilni zaprta. Za picerijo se je izkazal lokalček, ki je ponujal zmrznjene pice. Jaz sem se odločil, da si rajši kupim nekaj kruha v pekarni, Jure pa se je razveselil pic. Končno sva prišla na teraso kjer je Jure lahko sezul superge in nogavice. Prišla je natakarica in upal sem, da bodo imeli pice. Trenutek, ko je Jure izvedel, da jim pic niso pripeljali pa vsekakor ni bil prijeten. Bil je precej razočaran. Med velikim razočaranjem pa je začelo tudi močno deževati. Vremenska napoved je govorila le o možnih nevihtah v popoldanskih urah. Zaradi take napovedi nisva vzela šotora ampak samo bivak vreče. Jure je po velikem razočaranju le prišel do kosov pice in hrenovke v štručki v pekarni. Sledila pa je streznitev v obliki ogromnega mehurjastega žulja na Juretovem mezincu. Žulj je bil res velik in prekril mu je tudi noht. Strinjala sva se, da bi bilo nadaljevanje s takim žuljem težko. Vsekakor sva prvi dan pretiravala z razdaljo, saj sva prehodila 49 km, in se povzpela za več kot 1350 metrov. Svoje pa so dodali tudi spusti. Ker je bila pot začrtana čez gore naju bi v naslednjih dneh čakalo še veliko podobnega terena in s takim žuljem bi bilo skoraj nemogoče hoditi. Jure je poklical brata Roka, ki je bil v kakšni uri skupaj s sinom Borom v Poljanah. Med tem, ko sva čakala Roka in Bora je ves čas lepo deževalo. Tudi iskanje suhega ležišča bi bilo v takih razmerah zelo zanimivo. Rok in Bor sta naju odpeljala k sebi domov kjer se je Jure končno lahko najedel pohanega piščanca. Pohod v Kranjsko Goro nama ni uspel, a za nama je res zanimiva izkušnja, ki se je bova spominjala do konca življenja. To pa je tisto kar šteje. Po tem, ko sem doma sezul superge pa sem moral tudi jaz predreti dva lepa žulja. No, nista pa se mogla primerjati z Juretovim.

Zadnje čase sem vse preveč razmišljal o tragiki našega planeta. Sesalec, ki so se mu najbolj razvili možgani je v polnem zagonu pri uničevanju planeta. Pri tem ga vodi norost, ki ji nikakor ni videti konca. Morda se kakšen dan zgodi, da posije žarek upanja, a ga kaj hitro zastre nova človeška neumnost. Čisto preveč sem se v zadnjem času ukvarjal s tem, kako je možno, da človek ne uvidi kaj je za naše bivanje bistvenega pomena. Ne bom preveč nakladal, kajti resnično nimam prave volje, da bi svoje misli o človeški slepoti spravil še v digitalno obliko. V nekakšnem strnjeni obliki bi lahko povzel, da je narava edino kar nam omogoča normalno življenje. Pozabite gospodarski napredek, razmnoževanje, oboroževanje, tekmovanje…Zrak, voda, zemlja, rastline, živi organizmi in z njimi povezani naravni procesi so tisti, ki štejejo. Poskušajte zajeti zrak in prešteti lasten denar. Razen, če ste popolnoma brez, vam bo težko uspelo. No, ob vseh teh razmišljanjih zadnje čase, me je v petek poklical Matjaž in povabil v hribe. Matjaž se me enkrat letno usmili in me povabi v kakšno lažjo plezalno smer. Njemu le-ta predstavlja izlet v naravo, meni pa precej razburljivo dogodivščino. Predlagal je Slovensko smer v severni steni Triglava. Takoj sem bil za. Vročinski valovi, ki so zadnje čase pustošili v naših krajih, so bili vzrok, da sem moral vstati že ob 2:40. Ob štirih zjutraj sva se dobila v Kranju in odpeljala v Vrata. Prispela sva malo pred peto in prehitela pobiralko parkirnine. Ne vem, ali je temu botrovala slučajnost, ali pa dejstvo, da je Matjaž Gorenjec in je vse skupaj skrbno načrtoval 🙂 Začela sva hoditi v temi in Matjaž je kot vedno dobro navil tempo. Po nekaj minutah je kot po navadi za hiter tempo obtožil mene. Čeprav je bilo zgodaj zjutraj, pa sem že začutil prve kaplje znoja na čelu. Obetal se je vroč dan. Tolažil sem se s tem, da odhajava v severno steno kjer bo vseeno malo bolj hladno. Kmalu se je zdanilo in začela se je kazati stena, ki vedno znova navduši v svoji mogočni pojavi. Pri potoku sva se odžejala, Matjaž pa je natočil vodo. Začela sva z vzponom proti vstopu v smer. Na vstopu sva srečala še nekaj ljudi, ki so se prav tako odpravljali v Slovensko smer. Nadela sva si pas, čeprav se je kasneje izkazalo, da varovanje ni bilo nikjer potrebno. Takoj po vstopu sva prečila desno čez prečko, ki je bila malce zoprna in prva prava preizkušnja za plezalce, ki plezajo enkrat letno. Takoj sem začutil, da bo nadaljevanje potekalo brez skrbi in da bo vse skupaj prava uživancija. In res je bila. Na nekaterih delih je bilo plezanje malo bolj zahtevno, a nikoli preveč. Matjaž me je na težjih delih vedno opozoril ali pa začel preveč govoriti. Sčasoma sem ugotovil, da me hoče zamotiti, da ne bi preveč razmišljal kaj se nahaja pod menoj. Najbolj sem užival v delih kjer je bilo potrebno plezati po skali. Vse bolj sva se vzpenjala in zapihal je hladen vetrič. Postalo je tako prijetno, da sem pozabil na vročino v dolini in skrivanje pred soncem. Prijemala sva odlične oprimke, se vzpenjala v višino, opazovala rožice in se ves čas imela odlično. Zdelo se mi je, da sva bila v hipu pri vpisni knjigi. Po vpisu in nadomstilu tekočine sva nadaljevala do odcepa kjer levo zavije Prevčev izstop. Sledilo je iskanje pravega prehoda, a hitro sva bila na pravi poti. V nadaljevanju pa spet nekaj uživaške plezarije z dobrimi oprimki in trdno skalo. Čeprav je skala v smeri precej trdna, pa sem nekajkrat naletel tudi na nekaj majavih, ki se jih je potrebno izogibati. Na izstopu smeri naju je pozdravilo sonce, ki pa še ni bilo prehudo. Sledil je zmagoslavni občutek, ko priplezaš iz smeri, uživaš v čudoviti razgledih in se kljub bolečim prstom na nogah počutiš odlično. Za nagrado se nama je nastavila še kozoroginja, ki je vse do prihoda dveh plezalcev za nama, prav lepo pozirala. Po debati o zagozdenih vzorcih družbe in dobrodošli osvoboditvi od le-teh, sva začela s spustom. No, najprej sva se morala še malo povzpeti, nato pa sva se priključila na pot Čez Prag, ki vodi iz Vrat na Kredarico. Pogled na pot in greben Triglava je razkril kakšna gneča je tam. Bila sva res srečna, da nisva bila udeležena v tej promenadi. Spust je bil hitrosten in vse bolj vroč. Na koncu spusta v dolini Vrat je bilo tako vroče, da sva srečala turistke v vročih hlačkah. Pot od doma v Vratih naprej je spominjala na večerno promenado v kakšnem obmorskem mestecu. Res je bilo pošteno vroče. Po osvežitvi v trgovini v Mojstrani sva se odpeljala v Radovno kjer sva se v jezeru Kreda osvežila. Osvežitev je res pasala in pot domov je bila takoj kanček bolj znosna. V Ljubljani pa spet pečica in skrivanje v prostorih. Kruta in res nadležna realnost današnjih poletij. Kljub bolečim prstom na nogah je bil za mano čudovit dan v gorah in neprecenljiva izkušnja. Matjaž, hvala za povabilo in vodenje. Naravo pa le čuvajmo. Druge možnosti ni.