Med vzponom na Topol je potekala bitka z dvema “specialkarjama”

Danes sva zoper zajahala najina treking kolesa in se čez Vrhovce podala proti Topolu. Odločila sva se za najbolj strm vzpon na Topol, ki pelje skozi vas Osredek. Nekaj časa sva z Mojco kolesarila skupaj. Po nekaj sto metrih me je dohitel najprej prvi kolesar s specialko in kakšno minuto še drugi. Prvega sem spustil mimo, pri drugem pa sem se odločil, da preizkusim kakšen je maksimalni srčni utrip, ki ga premorem in se zraven še premikam naprej. Zapodil sem se za njim in dolgo vozil dva metra za njim. V trenutku, ko sem videl, da mu zmanjkuje moči sem ga prehitel in iztisnil maksimum iz svojih nog. Možakar je bil malo presenečen vendar je peljal za mano. 200 metrov pred vrhom sem prehil še prvega kolesarja in s srčnim utripom blizu “rdeče” cone prikolesaril kot prvi na vrh. Zasledovalec je bil nekaj metrov za mano. Mislim, da sem se s srčnim utripom nahajal nekje blizu ponedeljkovih intervalov na Tempo telovadbi, ko nas je Dane popolnoma “ubil” z gozdnimi intervali po koreninah in blatu. Skratka bil je dober kolesarki “fight”. Počakal sem še Mojco in skupaj sva se spustila do gostilne Legastja. V Legastji sva stalna gosta in gostilno priporočam vsem lačnim kolesarjem, ki se pripeljejo mimo. Jani vas prijazno postreže, žena pa peče odlične torte ter pripravlja res dober sladoled. Privoščil sem si gobovo juho, nato pa je sledil sladki “masaker”. Mojca je izbrala jagodno torto in eno kepco sladoleda, jaz pa rezino Legastja, kepco jagodnega sladoleda in kepco borovničevega. Mljask. Vrnila sva se v smeri Sora-Medvode-Ljubljana.  Za spremembo tokrat objavljam slike sladkih dobrot iz Legastje.

[Show slideshow]

V soboto sva se povzpela peš na Kamniški vrh kar je za Mojco najvišji vrh, ki ga je dosegla po grozljivem zlomu noge. Hodila sva cca. 3 ure in pol in bilo je res lepo.V nedeljo pa sva se s kolesom odpeljala iz centra Ljubljane na Koreno. Koreno je hrib med Polhovim Gradcem in Horjulom s prekrasnim razgledom na Polhograjce, Škofjeloško hribovje, Zaplano, Krim… Na vrhu se nehaja cerkvica in klopca kjer si lahko spočijete utrujene noge. Pot je večino časa potekala po asfaltni cesti. Po slabšem makedamu se je bilo treba povzpeti le cca. 2,5 km pred vrhom, kajti sledila sva opisu iz gorskokolesarkega vodnika S kolesom po ljubljasnki okolici, avtorja Petra  Kranjca. Ta del poti je bil namenjen gorskemu kolesu. Midva sva morala s svojimi treking kolesi pošteno “riti” po poti, da naju ni spodneslo. Za nagrado sva si nabrala nekaj borovnic in gozdnih jagod.  Delno krožna pot je dolga cca. 54 km. in ni pretirano zahtevna.

[Show slideshow]

Po enomesečnem premoru zaradi delovnih obveznosti, ko nisem uspel zbrati dovolj energije in volje za kakšen bolj resen športni podvig sva se v soboto z Mojco podala na krožno pot okoli Goteniške gore. Pred leti sem jo že prevozil z Marjanom in Gregorjem. Pot najprej pelje po asfaltni cesti čez Gotenico in Kočevsko Reko in v Borovcu zavije desno kjer se po nekaj kilometrih odcepi makedam, ki nas popelje čez Goteniško Goro pod Goteniški Snežnikom do vasi Draga. Iz Drage nadaljujemo proti Grdim lazom, obrnemo proti Glažuti in se vrnemo nazaj na cesto Grčarice-Gotenica. Pot priporočam vsem, ki radi kolesarijo po gozdovih v miru in tišini, saj nisva srečala niti enega kolesarja in le tri avtomobile. Ujela pa naju je tudi manjša nevihta, ki sva jo prevedrila pod mogočno smreko in dež je le stežka prišel do naju. Vsekakor pa je dobro vedeti, da tu živijo tudi medvedi, in vsake toliko časa zazvoniti z zvoncem ali kako drugače opozoriti na svojo prisotnost. Na poti se lahko najeste gozdnih jagod in naberete tudi kakšno gobo, ki pa jih sedaj še ne bilo. Pot je dolga cca.64 km, povzpnemo pa se do višine cca 1000 m. Podroben opis pa lahko najdete v knjigi Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji, avtor Igor Maher.

[Show slideshow]