S kolesom na Topol in spust do Legastje.
Med vzponom na Topol je potekala bitka z dvema “specialkarjama”
Danes sva zoper zajahala najina treking kolesa in se čez Vrhovce podala proti Topolu. Odločila sva se za najbolj strm vzpon na Topol, ki pelje skozi vas Osredek. Nekaj časa sva z Mojco kolesarila skupaj. Po nekaj sto metrih me je dohitel najprej prvi kolesar s specialko in kakšno minuto še drugi. Prvega sem spustil mimo, pri drugem pa sem se odločil, da preizkusim kakšen je maksimalni srčni utrip, ki ga premorem in se zraven še premikam naprej. Zapodil sem se za njim in dolgo vozil dva metra za njim. V trenutku, ko sem videl, da mu zmanjkuje moči sem ga prehitel in iztisnil maksimum iz svojih nog. Možakar je bil malo presenečen vendar je peljal za mano. 200 metrov pred vrhom sem prehil še prvega kolesarja in s srčnim utripom blizu “rdeče” cone prikolesaril kot prvi na vrh. Zasledovalec je bil nekaj metrov za mano. Mislim, da sem se s srčnim utripom nahajal nekje blizu ponedeljkovih intervalov na Tempo telovadbi, ko nas je Dane popolnoma “ubil” z gozdnimi intervali po koreninah in blatu. Skratka bil je dober kolesarki “fight”. Počakal sem še Mojco in skupaj sva se spustila do gostilne Legastja. V Legastji sva stalna gosta in gostilno priporočam vsem lačnim kolesarjem, ki se pripeljejo mimo. Jani vas prijazno postreže, žena pa peče odlične torte ter pripravlja res dober sladoled. Privoščil sem si gobovo juho, nato pa je sledil sladki “masaker”. Mojca je izbrala jagodno torto in eno kepco sladoleda, jaz pa rezino Legastja, kepco jagodnega sladoleda in kepco borovničevega. Mljask. Vrnila sva se v smeri Sora-Medvode-Ljubljana. Za spremembo tokrat objavljam slike sladkih dobrot iz Legastje.