Prejšnji teden, ko sva se z Marjanom povzpela na Begunjščico po Šentanskem plazu sem si od zgoraj ogledoval tudi Centralno grapo. Teden dni me je matralo ali je res tako zahtevna oziroma strma. Danes sem se odločil, da jo grem preizkusiti. Iz Ljubelja sem se izstrelil in kmalu že sopihal proti vstopu v grapo. Snega ni veliko a vseeno je podlaga odlična. Sneg je predelan in trd, poleg tega pa so se že izoblikovale stopničke. Ne vem ali so stopničke ali pa sem že navajen strmin, grapa se mi je zdela kot sprehod. Vklopil sem turbo in ob 10.45 minut sem že stal na vrhu Begunjščice. Srečal sem dva smučarja, ki sta bila obupana zaradi male količine snega. V takih razmerah so največja nevarnost male špičaste skalice, ki ti kaj hitro lahko poškodujejo smuči. Na vrhu sem se odločil, da sestopim po Smokuškem plazu do Smokuške planine se povzpnem nazaj do Zelenice in sklenem krog okrog Begunjščice. Ob pogledu na grapo sem ugotovil, da je v njej že kar gneča in dobro, da sem se odpravil relativno zgodaj. Pri avtu sem bil ob 12h. VRUMMM nazaj v meglo.

Vstop v strmino proti grapi.

Tukaj sem že bližje vstopu.

Pogled nazaj na ozek in strm del grape.

Izstop iz strmega dela in naklonina malo popusti.

Pogled nazaj na prehojeno pot.

V dolini totalna megla.Gore v soncu.

Tukaj sem sem sestopil po Velikem plazu. V ozadju Smokuška planina

Vsekakor ne gre brez čudovite kulise Vrtače.

No, ko sem se vračal pa so se že malo natlačili v grapco.

No, nekaj časa sva obljubljala, da bova enkrat v hribe peljala mojega nečaka. Danes sva ga vzela s seboj. Izbrati sva morala turo, ki je primerna za petletnega otroka. Odločila sva se za Polhograjsko Goro. Naredili smo krožno pot za katero smo porabili nekaj več kot tri ure. Jaka je ves čas pridno hodil, midva pa sva se trudila z vsemi možnimi motivacijskimi tehnikami, ki jih premoreva. Na vrhu smo iz podrte breze naredili sulico za lovljenje divjega prašiča in se uspeli tudi malo kepati. Na poti navzdol pa smo celo smučali po pesku. Po “napornem” izletu smo se odpeljali nazaj domov kjer nas je že čakala babica s kosilom. Jah ni kaj, fino je bit “tamau”.

Sonce nas je že dobro ogrelo in malo se moramo spočiti.

Nekateri so že močno žejni.

NI ga boljšega kot poziranje na naravnem sedežu.

Tukaj nam že malo pada tempo...

Vendar kot bi mignil smo na vrhu.

Mojca in Jaka po kepanju. Jaka ima v rokah smrtonosno sulico iz breze.

Tukaj smo malo posmučali po pesku.

Seveda smo tudi kakšno rekli.

Navzdol smo kar leteli...in ulovili 9 zajcev.

Jaka si je privoščil naravni sladoled - ledeno svečo iz ledenega potoka.

Občudovali smo potok, ki je speljen pod hišo. Jaka je rekel: "Jaz bi tudi imel to doma". Z Mojco sva mu samo prikimala in rekla:"tudi midva bi"

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/begunjscica.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/begunjscica-video.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Včeraj pa sva se z Marjanom iz Ljubelja preko smučišča napotila proti Begunjščici. Čez Šentanski plaz sva nadaljevala proti vrhu in bila na koncu nagrajena z res čudovitimi razgledi in lepim vremenom.Na grebenu naju je malo pobožal veter ampak ni bilo nobene sile. Vrnila sva se nazaj po isti poti, malo podaljšala po grebenčku in se po levem kraku Šentanskega plazu spustila nazaj dol v dolino. Snega je za ta čas res malo. V zaključnem delu plazu je kamenje že pošteno gledalo ven iz snega. Vseeno pa je zima ni kaj.

Zagrizla sva v strmino in kar naravnost napredovala proti vrhu. Opa, pojavlja se navijalka meč.

Marjan na mestu kjer sva prečila v levo. V ozadju se svetlika Vrtača.

Ajde Marjan zmigi se (:

Še malo pa bo tudi Marjan stopil na greben in strmine bo konec.

Na vrhu pa so se združile enote alpske in tankovske brigade.

Potrebno je bilo prečiti še majhen grebenček. Ja Marjan treba je...

Samo še piči dol, juhuhu.