Z Jakom na Polhograjsko Goro.
No, nekaj časa sva obljubljala, da bova enkrat v hribe peljala mojega nečaka. Danes sva ga vzela s seboj. Izbrati sva morala turo, ki je primerna za petletnega otroka. Odločila sva se za Polhograjsko Goro. Naredili smo krožno pot za katero smo porabili nekaj več kot tri ure. Jaka je ves čas pridno hodil, midva pa sva se trudila z vsemi možnimi motivacijskimi tehnikami, ki jih premoreva. Na vrhu smo iz podrte breze naredili sulico za lovljenje divjega prašiča in se uspeli tudi malo kepati. Na poti navzdol pa smo celo smučali po pesku. Po “napornem” izletu smo se odpeljali nazaj domov kjer nas je že čakala babica s kosilom. Jah ni kaj, fino je bit “tamau”.
Sonce nas je že dobro ogrelo in malo se moramo spočiti.
Nekateri so že močno žejni.
NI ga boljšega kot poziranje na naravnem sedežu.
Tukaj nam že malo pada tempo...
Vendar kot bi mignil smo na vrhu.
Mojca in Jaka po kepanju. Jaka ima v rokah smrtonosno sulico iz breze.
Tukaj smo malo posmučali po pesku.
Seveda smo tudi kakšno rekli.
Navzdol smo kar leteli...in ulovili 9 zajcev.
Jaka si je privoščil naravni sladoled - ledeno svečo iz ledenega potoka.
Občudovali smo potok, ki je speljen pod hišo. Jaka je rekel: "Jaz bi tudi imel to doma". Z Mojco sva mu samo prikimala in rekla:"tudi midva bi"
