V deželi gamsov in belk.

Včeraj pa sva se z Marjanom odločila za vzpon na Tosc. Odpeljala sva se do tekaških prog na Rudnem Polju. V skladu z vremensko napovedjo sva pričakovala oblačno vreme. Že na poti proti planini Konjščica pa se je skozi oblake začelo prebijati sonce in na planini sva že uživala v sončnih žarkih. Posledica sončnih žarkov je bilo tudi močno švicanje pri vzponu na Jezerce. Na Jezercih sva se razgledala proti malemu Draškemu vrhu in se pognala v levo proti Studorskemu prevalu. Iz Studorskega prevala sva se sprehodila po južnih pobočjih Tosca kjer pa je bilo treba biti previden. Podnevi se sneg malo omehča in sesede, ponoči pa zmrzne in na nekaterih mestih je bilo kar ledeno. No med tem, ko si je Marjan inštaliral dereze, pa je mimo njega zdrvela četica osmih gamsov. Zaradi svoje kape, ki mu popolnoma prekriva ušesa in snežne podlage, so gamsi neslišno oddrveli le nekaj metrov oddaljeni mimo njega v dolino. Kasneje sem jih ujel s fotoaparatom v steni kjer so si zopet brusili “dereze”. Gamse sva potem še dvakrat videla in res prijetno je občudovati divjo žival v svojem naravnem okolju. Sledil je strm vzpon na Toscovo planotico kjer je sledil lepši del ture. Sprehajaš se po planoti proti vrhu, zraven pa uživaš v res lepih razgledih na fužinske gore na levi ter Triglav direktno pred seboj. Ves čas je pihalo in tudi temperature so bile precej nizke tako, da na vrhu nisva bila ravno dolgo. Sva pa srečala tudi 5 belih ptic belk, ki jih na snegu res težko opaziš. Razkrijejo se šele, ko jih preplašiš in vzletijo. Nekaj časa sva jih mirno opazovala nato pa je sledila še pot nazaj in po 7 urah sva se vrnila do avta. Ves čas sva imela sonce in mrzel veter v laseh. No, za to se splača v gore. Juhuhu.

Marjan na planini Konjščica.

Pogled nazaj na mali Draški vrh in Viševnik

Studorski preval na levi in Ablanca na desni.

Gamsi so se zatekli pod stene Ablance.

V dolini pa megla. Dobro, da sva gor.

Strm vzpon na Tosc. Sopihava v hrib.

Na planoti pa se odpre čudovit pogled na sosedne vršace.

To pa je itak on. zelo blizu.

Veliki Draški vrh na levi, mali v ozadju in Viševnik desno.

Malo sva zapozirala s Triglavom

Vprašanje: koliko ptic Belk vidite na sliki?

Na “debeluha” čez planino V Lazu.

Danes sem si za cilj izbral fužinske gore. Iz Bohinja sem se z avtom zapeljal proti planini Blato. V avtu sem bil sam, cesta ledena in zato sem avto pustil nekje na višini 800 metrov. Po prvih 200 metrih po cesti sem začutil, da danes nimam v nogah pravega “dinamita”. Morda sem bil utrujen od sobotnega teka po Orlah, ali pa me je “zabremzalo” kaj drugega. No, kljub vsemu sem se hitro povzpel do Planine V Lazu in že tam sem se moral malo spočiti ter pojesti eno jabolko. Sonce je že močno pripekalo in do Lazovškega prevala me je “uničevala” podlaga, ki ni držala človeške teže in sonce zaradi katerega mi je curljalo in kapljalo iz vseh mogočih koncev. Na Lazovškem prevalu zopet počitek. Nadel sem si dereze in v roke cepin. Prečim v levo čez pobočje in hitro pridem na južno stran Debeluha. Tukaj pa me pričakajo popolno gole skale in trava. Sezujem dereze in zopet inštaliram palice. Po grebenu počasi napredujem in kmalu prispem do razpoke v gori, ki Debeli vrh prežaga na pol. Preverim situacijo in ugotovim, da imam na razpolago tri varinate. Lahko se spustim levo po skalah in poskušam zaobiti razpoko. Druga varianta je spust po ozkem prehodu v katerem pa so ostanki snega in ledu. Tretja varianta se pokaže, ko grem desno po polici pogledat kako izgleda situacija na desni. Vidim, da bi se dalo spustiti z malo plezanja. Preverim oprimke, ki so dobri in že sem na škrbini. Pomaknem se levo, prestopim sneg in led in že sem izven hudega. Sedaj zopet sledi kratek vzpon navzgor na greben in še kratek sprehod po grebenu do vrha. Vse okrog pa čudoviti razgledi na Julijce. Na vrhu se precej utrujen malo vsedem in kot za šalo pojem dva pirina kruhka-hlebčka obogatena z namazom iz bazilike. Še pol litra čaja in moči se mi zopet vrnejo. V nahrbtniku najdem še en lešnik, juhuhu. Sam v popolni tišini uživam v družbi Triglava in Kanjavca. Čaka me še spust in telovadba čez škrbino. Tokrat se odločim, da se bom navzgor povzpel skozi ozek in strm prehod. Počasi in sigurno se dvigam in na izhodu kjer je sneg in led grem v levo. Hop, hop čez nekaj poličk in že sem zunaj. Sledi še natikanje derez zaradi 100 metrov snega, ki pa je dovolj, da se izlet po hitrem postopku konča na Planini v Lazu. Sneg je popolnoma gnil in pri vsakem koraku imam občutek, da se bom kar odpeljal. Kjer se le da, imam rezervirano zaplato trave kamor bi zabil cepin. Jasno mi je, da to ni najbolj primeren čas za prečenje tega pobočja. Rešim se te nevšečnosti, spustim na Lazovški preval in že dirjam proti planini. Tukaj zopet počivam, pojem jabolko s snegom in eno ledeno svečo in pot pod noge do avta. Po sedmih urah se pošteno načet prikopljem do avta. Kliče me Mojca. Ej prid domov imam kosilo zate. Njam, njam že letim. Na poti domov razmišljam ali je Tina Maze zmagala? Je zmagal Massi, Lovše, Terpin ali Janša? Čaki mal. Kdo vse sploh tekmuje? Sta Virant in Janković zraven? Morata bit. Sam, da se tekmuje. Folk pa ploska. Moja mama bi rekla, ah dej nehi no. He,he,he.

Čudovita planina v Lazu in Debeli vrh nad njo.

Škoda ker ni več snega.

On misli, da ga kao ne vidim.

Natakniti moram dereze in cepin v roke.

Jao, zdaj pa dereze škrtajo. Dol z njimi.

Tole pa preseka vrh na dva dela. Vmes je pa malo zračno.

Sem že na grebenu. Še malo pa bo vrh. Na nekaterih delih je sneg spihan in poledenel.

Jaz in Triglav.

V ozkem prehodu, ko se dvigam. Pogled nazaj.

Izhod iz strmega prehoda.

Ogradi. Počakajte. Sam da se malo spočijem.

Vzpon na Vrtačo po Y oz. vzhodni grapi in sestop po južni grapi.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vrtaca.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/vrtaca01.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Včeraj sva se z Mojco povzpela na Vrtačo. Vrtačo sem v decembru že dvakrat opazoval z Begunjščice in končno je napočil čas, da jo obiščeva. V čudovitem sončnem vremenu sva se mimo Zelenice in Suhega rušja povzpela pod Palec. Pred vstopom v vzhodno grapo, ki je bolj znana tudi kot y grapa (zaradi y oblike v zgornjem delu) sva se primerno opremila in dereze so žačele škripati. Sneg je bil trd in po zvoku sodeč pravi “škripavček” v katerega je res užitek zabadati dereze. Za nama se je odpravil tudi možakar, ki pa je po tem, ko sva prišla v ozek del grape izginil. Po vsej verjetnosti je obrnil. Strmina ni popuščala in pogled po grapi navzdol je bil res izjemen. Grapa ni pretirano dolga vendar je naklonina resna (do 45°) in neprimerna za tiste, ki tega niso vajeni. V “križišču” sva izbrala levi (lažji) krak in hitro sva napredovala. Kmalu sva ob pogledu navzgor za robom zagledala sonce. Na vrhu so naju pričakali sonce, kavke in čudoviti razgledi naokoli. V dolino sva se spustila po južni grapi v kateri pa je bil sneg že malo bolj mehak. Po spustu sva snela železje, zavila levo na pot do Zelenice in zadovoljna prikorakala do avta. Ahh kdaj pa, če ne zdaj, he,he,he.

Šibava proti Zelenici.

Čez Suho ruševje pa že po soncu. V ozadju pa Begunjščica

Opa, kako lepo se odpre. Vrtača na levi. Zelenjak in Palec na desni.

Melišče pred vstopom v grapo. Strmina ne popušča. V ozadju pogled na Palec.

Aha tukaj gor bo treba. Vstop v y oz. vzhodno grapo.

Grapa se zoži. Še vedno je strmo.

Malo pred izstopom iz grape. Tukaj je že malo položnejše.

Na vrhu pa uživancija.

Končno za spremembo cepin in vrv namesto križa.

Sledil je spust po južni grapi.

Mojca šiba v dolino.