Debeli vrh, 2390 m

Januar 23, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Na “debeluha” čez planino V Lazu.

Danes sem si za cilj izbral fužinske gore. Iz Bohinja sem se z avtom zapeljal proti planini Blato. V avtu sem bil sam, cesta ledena in zato sem avto pustil nekje na višini 800 metrov. Po prvih 200 metrih po cesti sem začutil, da danes nimam v nogah pravega “dinamita”. Morda sem bil utrujen od sobotnega teka po Orlah, ali pa me je “zabremzalo” kaj drugega. No, kljub vsemu sem se hitro povzpel do Planine V Lazu in že tam sem se moral malo spočiti ter pojesti eno jabolko. Sonce je že močno pripekalo in do Lazovškega prevala me je “uničevala” podlaga, ki ni držala človeške teže in sonce zaradi katerega mi je curljalo in kapljalo iz vseh mogočih koncev. Na Lazovškem prevalu zopet počitek. Nadel sem si dereze in v roke cepin. Prečim v levo čez pobočje in hitro pridem na južno stran Debeluha. Tukaj pa me pričakajo popolno gole skale in trava. Sezujem dereze in zopet inštaliram palice. Po grebenu počasi napredujem in kmalu prispem do razpoke v gori, ki Debeli vrh prežaga na pol. Preverim situacijo in ugotovim, da imam na razpolago tri varinate. Lahko se spustim levo po skalah in poskušam zaobiti razpoko. Druga varianta je spust po ozkem prehodu v katerem pa so ostanki snega in ledu. Tretja varianta se pokaže, ko grem desno po polici pogledat kako izgleda situacija na desni. Vidim, da bi se dalo spustiti z malo plezanja. Preverim oprimke, ki so dobri in že sem na škrbini. Pomaknem se levo, prestopim sneg in led in že sem izven hudega. Sedaj zopet sledi kratek vzpon navzgor na greben in še kratek sprehod po grebenu do vrha. Vse okrog pa čudoviti razgledi na Julijce. Na vrhu se precej utrujen malo vsedem in kot za šalo pojem dva pirina kruhka-hlebčka obogatena z namazom iz bazilike. Še pol litra čaja in moči se mi zopet vrnejo. V nahrbtniku najdem še en lešnik, juhuhu. Sam v popolni tišini uživam v družbi Triglava in Kanjavca. Čaka me še spust in telovadba čez škrbino. Tokrat se odločim, da se bom navzgor povzpel skozi ozek in strm prehod. Počasi in sigurno se dvigam in na izhodu kjer je sneg in led grem v levo. Hop, hop čez nekaj poličk in že sem zunaj. Sledi še natikanje derez zaradi 100 metrov snega, ki pa je dovolj, da se izlet po hitrem postopku konča na Planini v Lazu. Sneg je popolnoma gnil in pri vsakem koraku imam občutek, da se bom kar odpeljal. Kjer se le da, imam rezervirano zaplato trave kamor bi zabil cepin. Jasno mi je, da to ni najbolj primeren čas za prečenje tega pobočja. Rešim se te nevšečnosti, spustim na Lazovški preval in že dirjam proti planini. Tukaj zopet počivam, pojem jabolko s snegom in eno ledeno svečo in pot pod noge do avta. Po sedmih urah se pošteno načet prikopljem do avta. Kliče me Mojca. Ej prid domov imam kosilo zate. Njam, njam že letim. Na poti domov razmišljam ali je Tina Maze zmagala? Je zmagal Massi, Lovše, Terpin ali Janša? Čaki mal. Kdo vse sploh tekmuje? Sta Virant in Janković zraven? Morata bit. Sam, da se tekmuje. Folk pa ploska. Moja mama bi rekla, ah dej nehi no. He,he,he.

Čudovita planina v Lazu in Debeli vrh nad njo.

Škoda ker ni več snega.

On misli, da ga kao ne vidim.

Natakniti moram dereze in cepin v roke.

Jao, zdaj pa dereze škrtajo. Dol z njimi.

Tole pa preseka vrh na dva dela. Vmes je pa malo zračno.

Sem že na grebenu. Še malo pa bo vrh. Na nekaterih delih je sneg spihan in poledenel.

Jaz in Triglav.

V ozkem prehodu, ko se dvigam. Pogled nazaj.

Izhod iz strmega prehoda.

Ogradi. Počakajte. Sam da se malo spočijem.

Komentiraj