Tri dni hribolazenja po neskončnih gozdovih Gorskega Kotarja

Kolikokrat sem se peljal na morje in takoj za Delnicami videl tablo Nacionalni park Risnjak. Neštetokrat sem se spraševal pa kakšen je hudiča ta park. Napočil je čas, da se končno prepričam kakšne lepote skriva. Z Marjanom sva se v torek zjutraj odpeljala do Crnega Luga kjer je uprava nacionalnega parka in izhodišče za vzpon na Veliki Risnjak. Odločila sva se za Horvatovo stazo in počasi sva skozi bukov gozd napredovala proti vrhu. Temperatura je bila prijetna in skozi košate krošnje bukovega gozda naju je sonce le malokrat obsijalo. Izvrstni pogoji za hojo in kmalu sva bila pri Planinskem domu na Risnjaku. Oskrbnica nama je razložila, da ima v koči večdnevne seminarje skupina makrobiotikov. Sledil je vzpon na vrh in čudoviti razgledi naokoli. Hitro sva ugotovila, da je Gorski Kotar resnično ogromna površina gozda in Hrvati so lahko upravičeno ponosni na tako bogastvo. Spustila sva se nazaj do koče in nato nadaljevala proti Snježniku. Najprej sva se spusila do Cajtig in nato nekaj časa hodila po makedamu dokler pot ni zavila levo v gozd. Kmalu sva bila na vrhu Snježnika, od koder sva imala na dlani morje in celotni Gorski Kotar. Sledil je spust mimo zapuščenega doma pod Snježnikom, ki leži na čudoviti lokaciji tik pod vrhom. Žal pa je zaradi lastniških in drugih zapletov popolnoma zapuščen in počasi propada. Spustila sva se na Platak, ki je nekakšna reška varianta Soriške planine. Najprej sva se odpravila do doma Platak, ki spada v zapuščino megalomanskih socialističnih objektov v katerega lahko spraviš ogromno ljudi. Na žalost pa taki objekti ponavadi samevajo in prav tako je s planinskim domom Platak. Na klopci pred domom sva se malo okrepčala in ker ni bilo v domu ali pred domom nikogr sva se odpravila do Planinskog doma Sušak, ki ga vodi gospa Dolores. Napolnila sva si želodce in jaz sem nekje ob osmih še komaj uspel obdržati oči odprte. Skupaj s “svetilničarjem” sva okoli desetih zaspala kot ubita in zjutraj ob 6:00 sva bila že v nizkem štartu.

Zjutraj sem popil kavico in počakal Marjana. Kmalu sva po asfaltni cesti čez Platak korakala proti ishodišču za Guslico. Zopet sva imela čudovito vreme in na vrhu Guslice je bilo res lepo. Žal so na vrhu ostanki stare vojaške postojanke, ki malce skazijo okolico. Po zajtrku sva nadaljevala proti grebenu do Snježnika in v travi so se začele pojavljati planike, ki veljajo za gorske lepotice med rožami. Najin nadlednji cilj je bil Mirnjak. Na poti sva neletela na živalske iztrebke, ki sodijo bolj v kategorijo divjih živali nad 100 kilogrami. Po vsej verjetnosti so pripadali divjim svinjam ali medvedu. Prav za medvede je Gorski Kotar pravi raj kajti gozdne površine so res ogromne. Na žalost pa po pričevanju domačina niso ravno redki tudi primeri divjega lova, ki ogroža to čudovito žival. Upam, da se bodo divji lovci kdaj znašli na drugi strani puške. Po kratkem počitku na vrhu sva se spustila na Lazac. Lazac je ogromen čudovit travnik sredi gozda kjer stoji lovska koča in krmilnik za divje živali. Po preučitvi zemljevida sva se odločila, da poskusiva okrok Velikega in Malega Risnjaka priti nazaj do izhodišča v Crni Lug. Na zemljevidu je bila vrisana Janševa staza in kasneje Gašperčeva staza, ki bi naju pripeljala na cilj. Obe stezi pa sta na zemljevidu označeni kot slabo oziroma nemarkirani. Vseeno sva poskusila. Janševa staza je nemarkirana, slabo vidna vendar vseeno sva nekako uspela slediti poti (najmanj dvakrat sva malo zašla in potem zopet prišla nazaj na pot). Po naporni dobri uri hoda v eno smer pa se je Janševa staza čudežno izgubila v gostem gozdu in razočarana sva se morala vrniti nazaj na Lazac. Čeprav sva bila sodeč po zemljevidu blizu Horvatove staze pa je bilo nadaljevanje preveč zapleteno. Razmišljala sva tudi o tem, da bi jo mahnila kar po brezpotju vendar je to zaradi neugodnega terena (ogromne in globoke vrtače, gost gozd, jame) malo noro početje. Nič, vrnila sva se in se po Lovričevi stazi še enkrat povzpela do doma pod Snježnikom. Po počitku je sledil še spust. Pot naju je vodila do Medveđih vrat in naprej vse do izhodišča oziroma vstopa v nacionalni park. Zadnji kilometer sva že precej izčrpana prebrala še nekaj koristnih informacij na poučni poti Leska. Sledilo je hladno okrepčilo v restavraciji parka. Po okrepčilu sva se odločila, da se odpeljeva do Planinskog doma Vagabundova koliba. Čez Delnice in Lić sva kmalu prispela v Planinski dom Vagabundina koliba kjer naju je Vlado takoj dobil na “hud štos”. Na vprašanje ali sva Slovenca nama je odgovoril, da Slovencem ne strežejo. S svojim resnim obrazom in očali je izgledal precej prepričljivo in zateženo. Za sekundo ali dve sem pomislil “Ali je možno, da se to sploh še dogaja”? Je lahko nekdo tak idiot? No, nekaj sekund zatem se je Vlado začel hrupno smejati in si verjetno mislil “spet sem dva nategnil”. Vlado s svojo ženo vodi simpatični planinski dom v katerem pa kuhajo lokalno hrano. Drugače pe je ljubitelj planin in hitro vam lahko svetuje o poteh naokrog. Normalno, da sva dva zmatrana pohodnika takoj preizkusila nekaj specialitet in popila literček graševine. Sita sva se odpravila spat. Ponoči pa sva se borila s škripajočo posteljo.

Vstala sva ob osmih in se po zajtrku napotila na Strinež in Viševico. Uživala sva v prijetni poti in se okoli 14 ure vrnila nazaj. Po manjši malici sva se prijetno utrujena odpeljala domov. Gorski Kotar priporočam vsem ljubiteljem širnih gozdov, divjih živali in miru. Za razliko od naših hribov pa je tukaj tudi precej manj obiskovalcev. Kljub manjšim višinskim razlikam pa je za nekatere poti vseeno bolje, če ste dobro pripravljeni. Še posebaj, če se izgubite. Srečno.

Od kmetije Suhadolnik čez Taško in Grdi graben na Kokrsko kočno. Nazaj po poti Ovnov čer na Kokrško sedlo in nazaj v dolino

V petek so bile za popoldanski čas napovedane nevihte in z Marjanom sva že ob 6:15 maširala mimo kmetije Suhadolnik proti Kokrski Kočni. Na poti nisva srečala žive duše in šele na vrhu sta se nama pridružila dva fanta. Pot čez Grdi graben in Spodnje Dolce je res lepa ter polna cvetlic. Kasneje se je potrebno malo mučiti z meliščem, ki pa na povratku poskrbi za hitrostni spust. Marjan se je prvič dobro zlil skupaj s skalo in nekaj jeklenicami ter na poti nazaj prikazal res zanimivo tehniko spusta. Na vrhu pa ni bil preveč zainteresiran za osvojitev Jezerske Kočne, do katere pa vodi pol ure trajajoča zelo zahtevna pot. Pri spustu sva se odločila, da se po poti čez Ovnovo čer sprehodiva še do koče na Kokrškem sedlu. Sledil je spust v dolino in, ko sva se z avtom peljala po dolini Kokre so se vsule prve kaplje. Dobro sva to časovno uskladila.

Iz Ravenske Kočne na Mrzlo goro čez Savinjsko sedlo. Spust do Okrešlja. Drugi dan pa čez Turski žleb na Skuto in cez Mlinarsko sedlo nazaj v Ravensko Kočno.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/mrzla gora.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/mrzla-gora-video.jpg” autoplay=”false”]

V Kamniško-Savinjskih Alpah mi je ostala samo še ena izmed glavnih gora. Mrzla gora je s svojo severno lego nekoliko izven glavnega venčka vrhov in sedaj je bil čas da jo obiščem. Vedel sem, da je pristop na goro zelo zahteven zato sem moral skovati načrt kako Mojco pripraviti do tega, da ne bo že prej zagnala panike. Okvirno sem ji predstavil dvodnevno turo, ki bi zajela kar nekaj zelo zahtevnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ideja se ji je zdela v redu in ni se preveč ukvarjala s tem kje jo bova mahnila. V soboto so napovedovali peklensko vročino in vstala sva že ob 5:00. Ob 7:00 sva že šibala proti Ledinam. Že takoj sva malo ogrela roke čez slovensko smer in kamlu sva bila pri koči. Tam sva srečala Samota, ki se je s štrikom okoli vratu pripravljal, da se požene v hrib in zapleza v steno. Soplezalec ga je že čakal 50 metrov višje in na hitro smo izmenjali nekaj besed. Bravo Samo. Nadaljevala sva naprej proti Savinjskemu sedlu in sonce je že začelo “nažigati”. Pod Savinsjkim sedlom sva počivala v senci, ki je edina naokrog še ponujala malo zavetja pred soncem. Nadaljevala sva pot proti Mrzli gori. Sledil je kratek spust na “štajersko” stran in kmalu odcep v levo. Tik pred vstopom v zavarovano pot na Mrzlo goro sva srečala večjo skupino, ki se je vračala nazaj. Precej opremljeni s samovarovalnimi kompleti so nama nagnali malo strahu v kosti ampak brez težav sva jo mahnila proti vrhu. Pot je resnično zanimiva, precej izpostavljena in zahteva trden korak, dober oprijem in skoncentrirano hojo. Zaradi res malo jeklenic pa vam samovarovalni komplet ne pomaga prav veliko. Senco sva našla samo v počeh kjer je bilo prijetno hladno. Na odprtem pa je vročina neusmiljeno praznila najine zaloge vode. Na vrhu sva bila okoli 12h in zaradi res močnega sonca se nisva preveč dolgo zadrževala. Sledil je spust, ki pa je zopet zahteval popolno koncentracijo. Po izstopu iz zelo zahtevne poti sva malce počivala na zelenih tratah in občudovala Rinke in plezalce, ki se jih je slišalo med plezanjem. Sledil je prijeten in maksimalno vroč spust do Frischaufovega doma na Okrešlju. Ob prihodu sva bila res pošteno razgreta in nujno sva rabila osvežitev. Po okrepčilu sva se spustila do izvira Savinje in se ohladila ob žuborečei vodi in senci dreves. Počasi sva se vrnila do koče kjer sva uživala v gorski kulisi Ojstrice in Planjave in si ob mrzlem pivu in joti napolnila želodčke. Ponoči sva morala poslušati oskrbnika in pajdaše, ki so ga zunaj “žgali” in nabijali muziko. Kljub čepkom v ušesih naju je glasba kar nekajkrat zbudila. Mislil sem, da so ti časi že minili, vendar sem se očitno motil. Nikoli nisem razumel kako nekateri koče izrabljajo za zabave in popivanje namesto, da bi služile tistim, ki se tja pridejo spočit. Torej gornikom in alpinistom. Čeprav sem ga tudi sem že kar nekaj prežural in “prelil” pa sem gore in okolico vedno razumel drugače.

Zopet se je napovedovala huda vročina in vstala sva ob 4:30. Ob 5:00 sva že hodila proti Turskemu žlebu. Sledil je zanimiv vzpon po desni strani žleba, ki pa je dobro varovan. Po žlebu pa na veliko v dolino drvijo kamni, ki lahko pridrvijo zelo daleč. Čez zoprno melišče sva se povzpela na levo do izstopa iz žleba in bil je čas za zajtrk. V senci in hladu sva pomalicala. Sledil je vzpon na Skuto. Mojco je malo grabila panika vendar je kmalu spoznala, da je odveč in čez kakšno uro sva ob 9.40 stala na vrhu. Moram priznati, da na Skuti še nikoli nisem bil samo v kratkih rokavih in mi je bilo še vedno vroče. Temperatura je bila ta dan res visoka. Spustila sva se pod Dolgi hrbet in nadaljevala pot proti Mlinarskemu sedlu. Poti iz Mlinarskega sedla do Češke koče še nisva poznala in ker je bilo res vroče in sva bila že malo utrujena sva upala, da ni preveč zahtevna. In res ni bila. Potrebno je bilo samo premagati precejšno višinsko razliko in to je to. Na poti pa sta naju presenetila Iztok in Tina, ki sta se namenila na Grintovec. Upam, da jih vročina ni preveč zmatrala. Po krajšem klepetu sva nadaljevala do Češke koče. Na poti sva naletela na potoček, ki je posledica taljenja snega in res je bilo precej osvežujoče, ko sem svojo razgreto glavo pomolil pod mrzlo vodo. Kasneje pa sem se lahko še povaljal v snegu na snežišču. Pri Češki koči sva bila okrog 15h in ob mrzlem laškem pivu sva zaključila najino dvodnevno turo, ki je postregla z različnimi presenečenji. Vsekakor ni za tiste, ki se bojijo izpostavljenosti in nimajo izkušenj s hojo po zelo zahtevnih poteh. Razgledi pa zaradi razgretaga ozračja žal niso bili ravno vrhunski. Sledil je še spust do avta v Ravenski kočni in hlajenje v jezeru na Jezerskem. Zvečer pa so Španci nabili Italijane. Sono ottimi!