Mrzla gora, 2203 m, Skuta, 2532 m

Iz Ravenske Kočne na Mrzlo goro čez Savinjsko sedlo. Spust do Okrešlja. Drugi dan pa čez Turski žleb na Skuto in cez Mlinarsko sedlo nazaj v Ravensko Kočno.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/mrzla gora.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/mrzla-gora-video.jpg” autoplay=”false”]

V Kamniško-Savinjskih Alpah mi je ostala samo še ena izmed glavnih gora. Mrzla gora je s svojo severno lego nekoliko izven glavnega venčka vrhov in sedaj je bil čas da jo obiščem. Vedel sem, da je pristop na goro zelo zahteven zato sem moral skovati načrt kako Mojco pripraviti do tega, da ne bo že prej zagnala panike. Okvirno sem ji predstavil dvodnevno turo, ki bi zajela kar nekaj zelo zahtevnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ideja se ji je zdela v redu in ni se preveč ukvarjala s tem kje jo bova mahnila. V soboto so napovedovali peklensko vročino in vstala sva že ob 5:00. Ob 7:00 sva že šibala proti Ledinam. Že takoj sva malo ogrela roke čez slovensko smer in kamlu sva bila pri koči. Tam sva srečala Samota, ki se je s štrikom okoli vratu pripravljal, da se požene v hrib in zapleza v steno. Soplezalec ga je že čakal 50 metrov višje in na hitro smo izmenjali nekaj besed. Bravo Samo. Nadaljevala sva naprej proti Savinjskemu sedlu in sonce je že začelo “nažigati”. Pod Savinsjkim sedlom sva počivala v senci, ki je edina naokrog še ponujala malo zavetja pred soncem. Nadaljevala sva pot proti Mrzli gori. Sledil je kratek spust na “štajersko” stran in kmalu odcep v levo. Tik pred vstopom v zavarovano pot na Mrzlo goro sva srečala večjo skupino, ki se je vračala nazaj. Precej opremljeni s samovarovalnimi kompleti so nama nagnali malo strahu v kosti ampak brez težav sva jo mahnila proti vrhu. Pot je resnično zanimiva, precej izpostavljena in zahteva trden korak, dober oprijem in skoncentrirano hojo. Zaradi res malo jeklenic pa vam samovarovalni komplet ne pomaga prav veliko. Senco sva našla samo v počeh kjer je bilo prijetno hladno. Na odprtem pa je vročina neusmiljeno praznila najine zaloge vode. Na vrhu sva bila okoli 12h in zaradi res močnega sonca se nisva preveč dolgo zadrževala. Sledil je spust, ki pa je zopet zahteval popolno koncentracijo. Po izstopu iz zelo zahtevne poti sva malce počivala na zelenih tratah in občudovala Rinke in plezalce, ki se jih je slišalo med plezanjem. Sledil je prijeten in maksimalno vroč spust do Frischaufovega doma na Okrešlju. Ob prihodu sva bila res pošteno razgreta in nujno sva rabila osvežitev. Po okrepčilu sva se spustila do izvira Savinje in se ohladila ob žuborečei vodi in senci dreves. Počasi sva se vrnila do koče kjer sva uživala v gorski kulisi Ojstrice in Planjave in si ob mrzlem pivu in joti napolnila želodčke. Ponoči sva morala poslušati oskrbnika in pajdaše, ki so ga zunaj “žgali” in nabijali muziko. Kljub čepkom v ušesih naju je glasba kar nekajkrat zbudila. Mislil sem, da so ti časi že minili, vendar sem se očitno motil. Nikoli nisem razumel kako nekateri koče izrabljajo za zabave in popivanje namesto, da bi služile tistim, ki se tja pridejo spočit. Torej gornikom in alpinistom. Čeprav sem ga tudi sem že kar nekaj prežural in “prelil” pa sem gore in okolico vedno razumel drugače.

Zopet se je napovedovala huda vročina in vstala sva ob 4:30. Ob 5:00 sva že hodila proti Turskemu žlebu. Sledil je zanimiv vzpon po desni strani žleba, ki pa je dobro varovan. Po žlebu pa na veliko v dolino drvijo kamni, ki lahko pridrvijo zelo daleč. Čez zoprno melišče sva se povzpela na levo do izstopa iz žleba in bil je čas za zajtrk. V senci in hladu sva pomalicala. Sledil je vzpon na Skuto. Mojco je malo grabila panika vendar je kmalu spoznala, da je odveč in čez kakšno uro sva ob 9.40 stala na vrhu. Moram priznati, da na Skuti še nikoli nisem bil samo v kratkih rokavih in mi je bilo še vedno vroče. Temperatura je bila ta dan res visoka. Spustila sva se pod Dolgi hrbet in nadaljevala pot proti Mlinarskemu sedlu. Poti iz Mlinarskega sedla do Češke koče še nisva poznala in ker je bilo res vroče in sva bila že malo utrujena sva upala, da ni preveč zahtevna. In res ni bila. Potrebno je bilo samo premagati precejšno višinsko razliko in to je to. Na poti pa sta naju presenetila Iztok in Tina, ki sta se namenila na Grintovec. Upam, da jih vročina ni preveč zmatrala. Po krajšem klepetu sva nadaljevala do Češke koče. Na poti sva naletela na potoček, ki je posledica taljenja snega in res je bilo precej osvežujoče, ko sem svojo razgreto glavo pomolil pod mrzlo vodo. Kasneje pa sem se lahko še povaljal v snegu na snežišču. Pri Češki koči sva bila okrog 15h in ob mrzlem laškem pivu sva zaključila najino dvodnevno turo, ki je postregla z različnimi presenečenji. Vsekakor ni za tiste, ki se bojijo izpostavljenosti in nimajo izkušenj s hojo po zelo zahtevnih poteh. Razgledi pa zaradi razgretaga ozračja žal niso bili ravno vrhunski. Sledil je še spust do avta v Ravenski kočni in hlajenje v jezeru na Jezerskem. Zvečer pa so Španci nabili Italijane. Sono ottimi!