Danes sem se odpravil v bližnje Polhograjske dolomite, ki jeseni lahko res izgledajo lepo. No nisem imel preveč sreče s soncem. Sem pa v svojem tavanju po gozdnih labirintih, poteh, hribčkih, koreninah, skalah ( na eni sem se s kolesom na rami skoraj zvrnil v dolino ) našel gozdne sadeže. Nabral sem nekaj kostanja in lepe primerke marel. Večji del marel je ža zaplaval v olje. NJAM.

Jabčki in znak. Kr tako.

Mačkov graben in v ozadju Polhograjska gora.

Gozdne dobrote

Prejšnjo nedeljo sva si zaželela lagoden kolesarski izlet in odpravila sva se na Slavnik. Vzpon sva začela v Kozini in se po lepem makedamu ( zgornji del je malo bolj divji ) pripeljala do koče na Slavniku. Vzpon nama je vzel okoli uro in 15 minut.

Pri koči sva “pospravila” jabolčni zavitek in zaradi velike gneče hitro odbrzela v dolino.
Nadaljevala sva po markirani poti v Prešnico in se vmes vrgla v visoko in mehko travo, ki naju je popeljala v rahel dremež in odklop možganov.

Na poti nazaj sva se ustavila na čudovitem južnem pobočju Slavnika in nabrala timijan. Sedaj mi visi v kuhinji in kadar kuham, samo zagrabim vejico in že je v loncu ali toastu ( v toastu se znajde še slavni paradižnik papavero, sir in bazilika.) V Kozini sva spila še dva kapučina, ki sta bila za razliko od ljubljanskih “lužic” prav okusna. Ah kako prijetno…

Po 14 dnevnem premoru, sva se včeraj zopet pognala v gore. Pridružil se nama je Marjan in odpravili smo se na Veliki Vrh. Izlet smo izkoristili tudi za preizkus skutinih štrukljev, kislega mleka in jote. Kislo mleko v planšariji na Kofcah ter žganci so bili odlični, štruklji ( jih ni čez tiste iz razor planine ) in jota v Domu na Kofcah pa malo manj. No, vseeno je teknilo in pustili smo le nekaj drobtinic za mravljice.

[Show slideshow]